Piše: Bernarda Pavko Prava

A želiš, da se pokažemo? je naslov zarote, ki se pred poletjem 2006 prenaša z elektronsko pošto. Vprašanje postavlja anonimni galaktični vir, ki v dolgem pisanju še najbolj spominja na naš parlament. Neznani pisec človeštvo vabi v izraz svobodne volje, ki v bistvu je prilika spogledati se s seboj:
A sem pripravljen sprejeti polno odgovornost za svoje življenje? Ali bom (spet) oddala svojo moč nekomu/nečemu zunaj sebe? V tem primeru nezemljanom. In zakaj bi to bila zarota?

Zarote so sestavni del človeškega življenja. Že otrok se jih zaveda, najbolj tistih v filmih in manj kakšne v družini ali šoli. Zarota je prostor strahu, strah ustvari dramo, drama pa vrtinec energije, v katerem zgubiš lastno energijo. Umetno ustvarjena strah in drama jemljeta energijo! En sam človeški dan je poln kraj energije, ki enostavno in učinkovito odvrnejo pozornost od edine pomembne stvari, ki je – svetloba v človeku, njegova božanskost.

Piše: Bono Baršek

Pred nami je zelo zahtevna naloga. Poskusili bomo razložiti zelo kompleksno znanje, ki odkriva mnoge skrivnosti in daje odgovore na skoraj vsa vprašanja o Vesolju, Bogu, Človeku. V naslednjih številkah se bomo posvetili odkrivanju osnovnih zakonov Kozmosa in njih posledic ter možnosti, ki jih kot ljudje imamo v njem.

Ne glede na težavnost teme, ki jo bomo poskusili čim bolj "zmehčati", vas vabim, da vztrajate in poskušate razumeti. Na ta način boste vadili svojo koncentracijo, širili zavest in logično mišljenje, ki - kot boste videli - v marsičem prekaša še tako razvite zemeljske ume, ki so se razvili le s pomočjo uradnega treninga - šolanja na običajnih šolah in fakultetah. Lahko vam povem, da sem potreboval nekaj let intenzivnega dela na sebi, da sem lahko razumel temo tako, da je imela smisel in ravno zato vam jo bom skušal predstaviti v malo drugačni obliki. Originalni tekst je namreč tako težak, da bi gotovo odbil večino bralcev zaradi svoje nerazumljivosti.

Piše: Jože Vetrovec v novih Misterijih www.misteriji.si

Največja ovira pri zdravljenju je nesposobnost odpuščanja

"Imam stik z Nezemljanom; ko ga potrebujem, ga pokličem," pravi Marinka Mikelj* iz Milj pri Kranju, zdravilka, ki odpravlja tudi črno magijo in odžene prisesane duše. Po notranjem uvidu se je v mladosti spopadla s svojim rakom na prsih. Uspeh na sebi jo je prepričal v poslanstvo zdravilke. Nadarjenost dopolnjuje z znanjem, ki ga jemlje tam, kjer je dosegljivo: bila je pri Sai Babi, žolčne kamne so ji odstranile entitete skozi brazilskega psihičnega kirurga Joăa, še vedno kaj novega spozna pri zdravilcih, ki jih vsako leto srečuje v Braziliji.
Njeno glavno zdravilsko orodje so roke. V njih začuti bolezen, za vsako bolezen ima drug občutek, pod njenimi rokami se zvijajo obsedeni:

"Ja, včeraj sem imela eno takšno. Jo je k meni poslal župnik. Duhovnik eksorcist ji ni mogel pomagati … Takoj sem videla, da je res zacoprana. Teman pogled … Pa tresenje in zvijanje, ko je bila na mizi. In kriki. Kakšni kriki! Kar obleko si je hotela strgati s sebe. Ko pa sva končali, je bila videti že drugače. V drugo bo lažje. Po dveh, treh terapijah pa bo v redu. Odleglo ji je že po prvi. Je že kar svetlo gledala …"

(Odmev na dialog med Msgr. Francem Perkom, nadškofom
in Janezom Stanovnikom, predsednikom Zveze borcev NOB in drugimi)

Ko dve resnici hočeta druga drugo izriniti,
ena hoče drugi vzeti več njenega prostora,
da bi s svojimi razsvetlitvami, z raztrganimi
jermeni ujetosti mrtvih razširjala vonj in duh
svoje bolesti, se bolečina spremeni v še večjo bolečino
in na koncu se le še ena bolečina upogiba pred drugo
in bijeta sizifovo delo, ki riše na obrazih znamenja
prizadete užaljenosti in sovraštva ter nove delitve.

Mrtvi ne morejo krojiti življenja živim!

Razumevanje, umevanje Boga je danes zelo različno (glejte anketni vprašalnik). Tudi poimenujemo ga zelo različno. Nekateri ga imenujejo Alah, drugi JHVH oz. Jahve, tretji E oz. El oz. Elohim, četrti Krišna ... Nekateri verujejo v osebno božanstvo, ki povezuje v sebi tri osebe: Boga Očeta, Sv. Duha in Sina ... Filozof Nietzsche je zatrjeval, da Boga ni. Priznani kvantni fizik Stephen Hawking je pred kratkim presenetil s trditvijo, da je Bog le metafora za filozofijo in da nam vladajo le naravni zakoni. Lahko zatrdim, da na področju ključnega pojma Bog, pojma, ki gradi naše ideale in vrednote, vlada precejšnja zmeda. Če pomislimo, še na številne trpeče, bolne, zapostavljene ljudi, na to, da še vedno divjajo tudi genocidne vojne, je mnenje, da je Bog ljubezen, vsemogočen, vseprisoten ... navidez še bolj čudno.

Damska kapela v Tebah, Egipt Eg. Maat, Tebe.

Piše: Miran Zupančič.

Upanje pomeni tudi v nemogočem imeti še eno možnost. Upanje je za vse nas ljudi pozitivno pričakovanje nečesa, na izpolnitev tega pa nimamo nobenega ali zelo majhen vpliv. Upanje je lahko bolj ali manj utemeljeno. Če kmet zjutraj pogleda v nebo in reče:« No, verjamem, da bo danes lepo vreme«, izražajo te besede večje prepričanje, kot bi isti kmet rekel pred dopustom v tujino:«No upam, da bo vse dobro.« Gre za vero in isto hrepenenje, o katerem govori Pavel v prvem pismu Koričanom, pog. 13,13: »Za zdaj pa ostanejo vera, upanje in ljubezen, to troje. In največja od teh je ljubezen.« Tu se razume, da gre za vero, upanje in ljubezen v duhovnem smislu.

Upanje je tam kjer ga ni pravi pesnik. Upanje je, tam, kjer smo vse človeške zmožnosti izčrpali in ko ni več človeške rešitve. Tedaj k nam prihaja Božanska pomoč. Rečeno drugače: upanje je Bog. Vera in upanje sta v duhovnem smislu zelo tesno povezana. zato je tudi komaj mogoče reči kaj tehtnega o upanju, ne da bi bili pri tem pozorni tudi na vero in ljubezen. Toda če v mislih vidiš svetlo prihodnost, če v mislih verjameš v materializacijo želja in poslovnih realizacij, če v srcu verjameš ter že vidiš uspeh v partnerskem odnosu, družini, veruješ v prihodnost in svobodo, tedaj se v tebi to začne realizirati.

Piše: Moira

Vem, v marsikom se poraja to vprašanje.
Poskusila bom razložiti svoje stanje.
To je stanje ugodnosti, zavedanja, da te nihče ali nič ne more razjeziti, da se naslednji trenutek nasmehneš, če te doleti kaj neprijetnega; da ob dežju rečeš: »Saj mora nekdo zalivati naravo!« (če je preveč dežja se vprašajmo, koliko smo sami doprinesli k temu); da te ne zanima jutri, verjameš samo, da bo lepó. Če me s tega tehnokratskega sveta doleti kaj neprijetnega, s katerim se moramo znati naučiti živeti, pa si rečem: »Eh, saj bo! Marsikaj sem že doživela in preživela in tudi to bom!« Takrat je potrebno iti naprej, ne se ustavljati ob težavi, se objokovati, iskati v sebi »ubogi jaz«. Znati si povedati in verjeti, da je vsaka težava na svetu rešljiva in tudi moja bo! Ob neprijetnem dogodku pa si reči: »Se je že moralo iz nekega razloga tako zgoditi«.

»Kaj je to?« je vprašal Veter. Osupel je občudoval svetlobo, ki se je širila iz Popotnika.
»Zanimivo…« je pripomnila Meglica.
»Nikoli ne bi verjel… če tega ne bi videl s svojimi očmi,« je dejal Eden. »Njegova pot ga ni privedla samo do resnice… Našel je še nekaj drugega…«
»Poglejte,« je vzkliknila Ocean in pokazala na točko v daljavi. Prisotni so se ozrli tja, kamor je segel njen pogled.

Veter se je zagledal v staro ladjo, ki jo je nekaj silnega vleklo k raziskovalnemu plovilu. Čeprav je bila ladja še razmeroma daleč, je na njenem krovu že razločil množico ljudi, ki se je oklepala kovinske konstrukcije plovila.
Začutil je…

Zaželel si je, da česa podobnega nikoli ne bi občutil.
Silna teža čustev množice se je zavrtala v sredino njegove notranjosti. Stisnil je zobe in padel na kolena.

Piše: Marko Pogačnik

V času, ko nelagodno opazujemo, kako se okrog nas po Zemlji naseljuje virus ptičje gripe, se je vredno zavedeti, da obstaja veliko bolj nevaren virus, ki je v zgodovini človeštva terjal neskončno število žrtev in jih golta še danes: virus odcepljenega oziroma nepovezanega ega. Preden spregovorimo o tem nevarnem virusu, si je treba biti na jasnem, da je ego nepogrešljiv del človekove celote. Latinski izraz "ego" se v slovenščino prevaja kot "jaz". Ego bi potemtakem lahko opredelili kot izraz človekove identitete.

Človekova identiteta je notranja (duhovna, srčna) vrednota. Ego je organ njenega izražanja navzven. Neobhodno je potreben, da bi se v svetu lahko svobodno odločali, da bi lahko samostojno ustvarjali in se izražali. Potrebna je previdnost, če nas kdo nagovarja, da naj odstranimo naš ego, da naj ga premagamo. Če bi se res odrekli svojega jaza, bi kaj lahko postali predmet manipulacije s strani nekega drugega ega, ki ni tako zelo "razsvetljen", da bi se odrekel samemu sebi.

Piše: Ivan Mohorič

Ko sem frkavec v družbi starejših – in temu primerno pametnejših – izustil kakšno posebno nelogično pogruntavščino, sem največkrat - po primerni količini začudenih pogledov, seveda – zaslišal stavek, ki mi vse odsihmal brni po ušesih: “Ta pa sliši travo rasti!”

Čeprav sem se že takrat, povsem izkustveno, zavedal, da naj bi to pomenilo izredno veliko količino neumnosti, me je vendarle nagajivo žgečkala misel, da bi morda le našel način, s katerim bi se dalo tudi to postoriti in ...”potem bi jim že pokazal!!” Danes, ko sem že prerasel vse hlače tistih dni, me ni sram priznati, da sem večkrat, ko me nihče ni videl, prislonil uho na stebla visokoraslih junijskih trav, v upanju, da morda zaslišim tiho stokanje pretakajočih se sokov in prasketanje sopečih listov. Pa ni bilo nič. Nič “...jim nisem pokazal!” So jim pa zato drugi.

Katera vera ali prepričanje je pravo: budizem, islam, krščanstvo, judovstvo, hinduizem; ateizem, ali katerokoli filozofska šola? Kdo ima prav in kdo ne? Koliko prepirov bi bilo nepotrebnih, koliko bolj bi bili strpni do drugih in kako prijetnejša bi bilo naše skupno življenje, če bi sprejemali drugačnost in če nebi smatrali svojih prepričanj in verovanj za edino in absolutno pravilne.

Danes, ko imamo na vpogled (če le nimamo predsodkov) vsa človeška verovanja in prepričanja, lahko razmišljamo o skupnemu izvoru vseh verstev in prepričanj, ki so se razrastla v neskončno pestrost človeškega »drevesa«. V različnih obdobjih in na različnih območjih so človeštvu razodevali resnice različni učitelji: Rama, Krišna, Buda, Jezus, Mohamed in drugi. Na žalost so si nekateri prisvojili (neupravičeno) pravico do interpretacije njihovih naukov in si okoli njih izgradili mogočne organizacije in ideologije. V resnici imamo ljudje veliko skupnega, veliko več, kot je med nami razlik, pa še te smo ustvarili sami.

1.Ali se lahko prosim predstavite?
OSHO mi je dal ime Milarepa. Prihajam iz Amerike in večino mojega življenja živim z in za glasbo.

2.Kako ste vi pričeli z duhovno potjo? Kje in kdaj ste se srečali z Osho-jem?
V mojih mladih letih je bila največja želja potovati in videti svet.Bil sem še študent na Univerzi,ko sem se začel zanimati za meditacijo&ljubezen.Ta želja me je popeljala do Indije,kjer sem srečal OSHO-ja.

3.Zakaj ravno Osho in morda ne drug mojster?
Predno sem srečal OSHO-ja, sem že izkusil učenja številnih drugih mojstrov. Kakorkoli že, ob prvem kontaktu z OSHO-jem in poslušanjem njegovega govora, sem vedel, da sem z mojim iskanjem prispel do konca. Preveval me je občutek, da sem prispel domov, domov k sebi.

Piše: Miran Zupančič

Obstaja negativna in pozitivna jasnovidnost. Gledano iz duhovnega stališča moramo na ta razvoj gledati povsem trezno in tudi z razdalje, kajti s tem odkrijemo, da premnoge tako imenovane višje sposobnosti niso nič drugega, kot treniranje notranjega izločanja ali priprava žlez z notranjim izločanjem za boljše delovanje. V tem negativnem pomenu jasnovidnosti, človeku za tako treniranje ni treba postati dober in pošten in spremeniti svojega življenja. Prav tako je tudi z premnogimi tehnikami meditacije, ki se danes dajejo kar na debelo in to brez temeljne duhovne priprave!

Vsak, ki se zanima za okultizem, ezoteriko, lahko izvaja vaje, če ga pri tem seveda njegova biološka struktura preveč ne ovira. Razvoj delovanja žlez z notranjim izločanjem lahko tako poteka na različne načine. Toda z njimi je povezana tudi velika nevarnost. V tem smislu predstavlja vsaka razširitev zemeljske zavesti tudi povečanje nevarnosti, ne le nevarnosti za posameznega človeka, ampak tudi za druge ljudi. Kajti brez temeljne duhovne priprave se na ta način odpre veliko priložnosti za fizično, moralno in duhovno izkoriščanje. Tragično pri tem je tudi, da ljudi, ki resnično iščejo pravo pot, to oddalji od prave poti.

TIŠINA
Tišina je Moč. Ko dosežem mesto Tišine v umu - dosežem mesto Moči, mesto, kjer je vse Eno, Ena Moč - Bog.

Svojemu zunanjemu jazu zapovem:
Bodi tih in vedi: JAZ SEM Bog.

Z osredotočenostjo na svoje Središče privedem vse svoje sile v eno točko Moči in se dotaknem Boga v Tišini ter SEM eno z Njim in zato eno z vso Močjo. To je dediščina človeka. "Jaz in moj Oče sva eno." (Jn 10:30) Usmerjen k Tišini v notranjosti SEM zavestno združen z Bogom.

Boga najdem skozi Kristusa v notranjosti (nevidno povezavo, ki jo imam v sebi samem) Ko je Oče v notranjosti čaščen v Duhu in Resnici, usliši klice duše, ki se Mu iskreno odpre.

Bog očitno obstaja, kajti mnogi etiki in filozofi ga vidijo kot »prima causa« vsega obstoječega. Potem, ko se je zgodil Dresden, Dachau, Auschwitzu, Hirošima mnogi več ne verjamejo, da je Bog vsemogočen. Ljudje se sprašujejo, če mir prihaja od Boga, od kje potem prihaja vojna? Zakaj vsemogočni Bog vojne ni preprečil. Kako lahko opravičimo Boga zaradi zla v njegovem stvarstvu. Kako je mogoče, da sploh obstajata trpljenje in zlo? Filozofi in etiki trdijo, da če Bog ni mogel ustvariti sveta, v katerem ne bi bilo zlo, potem ni vsemogočen. Če pa bi bil lahko ustvaril popolnoma dober svet, pa tega ni storil, potem ni neskončno dober. Lahko si mislimo tudi, da je Bog popolnoma nerazumljiv in skrivnosten.

Njegova dobrota je združljiva z obstojem zla. Empirične podlage, da bi ta vprašanja razumeli, enostavno ni. Zakaj je Bog rešil Izraelce pred Egipčani in ali je res ustvaril čudež? Zakaj ni tega čudeža ustvaril v Dresdenu, Dacauu, Auschwitzu, Hirošimi, itd.? Ostaja še vedno odprto vprašanje zakaj ni Bog pomagal ujetnikom koncentracijskih taborišč, v katerih je bil tudi moj oče? Bog verjetno tedaj ni mogel pomagati, ker je bil Hitler in njegov morilski aparat močnejši s svojim zlom. Tako je bilo pognanih v smrt petdeset milijonov ljudi. Ali vsemogočni Bog neprenehoma posega v svetovno dogajanje, ga usmerja, vse in vsakogar, celo rast najmanjše bilke?

Piše: Irena Shyama Hlebš v novih Misterijih www.misteriji.si

Brazilca Joăa na dan obišče petsto bolnih z vseh koncev sveta

Entiteta, ki deluje v telesu medija Brazilca Joăa, vzame nož, bolnika namesti na stol, mu razpre oko in začne drgniti z nožem po očesu. Brez kakega omrtvičenja ali skrbi za čistočo. In odstrani očesni tumor, odpravi slabovidnost in tudi slepoto, sivo mreno … Pri tem se Joăo, ki to počenja javno, pred očmi stotin bolnikov, svojega početja ne zaveda in se ga kasneje tudi ne spominja.

Vse, kar je povezano z zdravljenjem in delovanjem preko medijev, torej tistih, v katerih telesa se lahko pojavijo druga bitja, je staro vedenje, ki so ga uporabljali Indijanci še pred Kolumbovim odkritjem novega sveta in prav tako pred pustošenjem portugalskih kolonistov brazilskega dela Južne Amerike. Ta način pomoči fizično, pa tudi psihično bolnim je spet vse bolj iskan.

Sveti Ogenj Vijoličnega Plamena
(iz naukov Vnebovzetih Mojstrov)

Očiščenje atomov našega bitja - Samo-preseganje in samo-preobrazba - Očiščenje zapisov iz otroštva ali iz preteklih življenj - Uravnoteženje osebne in planetarne karme - PRIPOROČENE VIZUALIZACIJE - MANTRA VIJOLIČNEGA PLAMENA - OČIŠČENJE ČAKER Z VIJOLIČNIM PLAMENOM - AFIRMACIJE IN VIZUALIZACIJE ZA IZBOLJŠANJE ODNOSOV - MOLITEV ZA SVETOVNI MIR

Očiščenje atomov našega bitja
Kaj daje Vijoličnemu Plamenu tolikšno moč? V našem fizičnem svetu ima vijolična luč najvišjo frekvenco v vidnem spektru. Ima visoko frekvenco in kratko valovno dolžino, zato vsebuje fotone visoke energije in zagona. Na duhovnem nivoju ta visoko frekvenčna Energija Vijoličnega Plamena izniči navlako v atomih našega bitja in med njimi. Je kot bi jih namočil v kemično raztopino, ki plast za plastjo raztopi umazanijo, ki se je leta in leta nabirala tam

Piše: Miran Zupančič

Okrog leta 1930 so v Ameriki zgradili prvi pospeševalnik delcev, s katerimi so hoteli priti na sled skrivnosti atomov. Nekateri teh aparatov so dolgi nekaj kilometrov. Pospeševalnik, ki je bil zgrajen 100 m pod mestom Ženeva, ima premer 8 kilometrov in je dolg približno 26 km. Celotna naprava se sestoji iz cevk, ki v paru vedno tvorijo magnetno polje.

Če zaide elektron – najmanjši delec atoma z lastnim nabojem – med obe cevki, ga to žene od enega pola do drugega. Pri tem narašča naboj in hitrost. Če nato ta elektron doseže naslednje magnetno polje, se spet povečata naboj in pospešek. To se nadaljuje dokler elektroni ne dosežejo skoraj svetlobne hitrosti in postanejo s pomočjo ustrezne naprave vidni očem atomskih fizikov.

Celotno človeštvo je kot elektron ujeto med dva pola, ki jo lahko označimo kot »materija« in »antimaterija«. Poleg tega pa obdajata vsakega človeka še dve magnetni polji same materije: pozitivno in negativno, oba naravna pola. V osnovi ni pomembno, kateri pol materialnega polja privlači človeka. Kajti vedno ostane ujet med obema poloma materialnega polja in ne more zapustiti narave. Prisiljen pa je sodelovati pri procesu pospeševanja.

Nekoč je živel kralj, ki je imel štiri žene. (to ni pravljica)
Četrto ženo je najbolj ljubil in jo krasil z dragocenostmi ter gostil z najboljšimi slaščicami. Dajal ji je samo najboljše.

Ljubil je tudi tretjo ženo in jo je vedno razkazoval v sosednjih kraljestvih. Vendar se je bal, da ga bo nekega dne zapustila in odšla z drugim.

Ljubil je tudi drugo ženo. Bila je njegova zaupnica, vedno prijazna, pozorna in potrpežljiva. Vedno, ko se je soočal s problemom, ji je lahko zaupal in ona mu je pomagala prebroditi težke čase.

Prva žena je bila vdana družabnica in je ogromno doprinesla h blagostanju njegovega kraljestva. Vendar prve žene ni ljubil. Čeprav ga je ona globoko ljubila, se nanjo ni oziral.

Nekega dne je kralj zbolel in vedel je, da se bliža njegov konec.(tako se začne)

Ni jasno, ali ima inteligenca kakšno posebno vrednost za preživetje. Bakterije brez inteligence, kot jo razumemo mi, zelo dobro shajajo in nas bodo tudi preživele, če se bomo ljudje zaradi naše tako imenovane inteligence zbrisali z zemeljskega obličja, Ko bomo raziskovali Galaksijo, bomo morda našli kakšno primitivno obliko življenja, ni pa posebej verjetno, da bi našli nam podobna bitja. Prihodnost znanosti ne bo podobna pomirjujoči sliki. Ostali bomo bolj sami zase in hitro razvijali biološko in elektronsko kompleksnost. Morda pa bo ob koncu naslednjega tisočletja , če pridemo do tam, razlika v primerjavi z Zvezdnimi stezami očitna.

V kakih dvajsetih letih bo računalnik za dvajset ameriških dolarjev morda že enako kompleksen kot človeški možgani. Paralelni procesorji bi lahko posnemali način delovanja naših možganov in povzročili, da bi se računalniki začeli vesti inteligentno. Možganski vsadki bodo morda omogočali mnogo hitrejšo povezavo med možgani in računalniki, tako bo prepad med biološko in elektronsko inteligenco počasi izginil. V bližnji prihodnosti bodo verjetno večino poslovnih transakcij preko svetovnega medmrežja opravile kiber osebe.
Že sedaj mnogi na medmrežju živijo virtualno življenje. Vesoljska potovanja onkraj Osončja bodo verjetno terjala ali genetsko predelane ljudi ali pa računalniško nadzorovane sonde brez človeške posadke.

Če želite, premislite!

Sem in tja se prižge v nas globlja lučka zavedanja, ki nas povezuje z vsem bivanjem, če se odpremo s srcem.
Čas, ko se prebuJa dan, najbolje naznanjajo ptice s svojim žgolenjem. Vsaka na svoj napev uglašuje dan, ki je pred nami. Njihovo petje diha z naravo, ki se prebuja. Naznanja svetlobo, ki se svita. Če doživimo te trenutke jutra z njimi, se odzovemo v miru in hvaležnosti. Zavemo se odgovornosti do vsega, kajti vse je bilo ustvarjeno z namenom.

Kaj pa delamo večinoma?
Zbudi nas glasna budilka, čepav imamo uro v sebi. Brzimo z avti v službo, nestrpni do vseh, ki ne vidijo, da se nam mudi. Povzročamo neznanski hrup na nebu in zemlji.
Morda nas ptice s svojim umiranjem prosijo: "Umirite se, ljudje!".
Gabrijela

USTVARJANJE PIRAMIDE LUČI

»Oči vidijo tisto, kar si želiš videti,« je dejal Popotnikov glas. »Pa je to resnica? Ali iluzija?«

»Kaj sploh je resnica?« je vprašal Eden.

»Resnice ne moremo videti… slišati… okusiti… otipati…« je dejal Popotnikov glas. »In to je največji človekov problem… Zavedanje. Vidi, sliši… prebere nekaj in hoče verjeti. Mora verjeti. Napaka. Resnica ni nekaj, kar je mogoče ponarediti… Resnica je mozaik, sestavljen iz tisočih drobnih kamnov spoznanj. Ker nismo odprti, razumevajoči, naenkrat lahko poberemo le en kamen… Da pa bi zmogli videti resnico kot celoto, se moramo naučiti razmišljati in razumevati. Mozaik resnice je delo, ki nas presega… presega naš svet… Gledati smo sposobni… pa smo sposobni tudi videti?«

»Kako potem ločiti resnico… od iluzije?« je vprašal Eden.

Mojster - preko Benjamina Crema

V stoletjih se je človeštvo prilagodilo različnim oblikam vladavine, od najbolj tiranskih pa do najbolj enakopravnih. Danes se je večina držav odločila za demokracijo, za sistem torej, v katerem ljudje volijo to ali ono politično stranko. Predpostavlja se, da je tak sistem volitev pošten, odkrit, brez zlorab in prevar. Na žalost pa nas nedavna zgodovina uči, da temu pogosto ni tako, tudi v tistih državah ne, ki najbolj poudarjajo poštenost volitev. Veliko je prevar in hinavstva, posamezniki in stranke pa prihajajo na oblast z zvijačami in prevarami.
Bolj diktatorske so tiste enostrankarske države, kjer vse odločitve sprejema odbor 'močnih', za katerimi stoji vojska in policija. Ljudje nimajo besede pri zakonih, ki jim vladajo, ter pogosto ne čutijo potrebe, da bi v zvezi s tem zahtevali kakšne pravice.

Nekatere države so v primežu krutih tiranov, željnih moči in bogastva, ki ga moč prinaša. Nekaterim vladajo zaslepljeni fanatiki, prepričani, da so oni sami in njihovi častilci v rokah Boga in da izvršujejo njegove načrte. Druge države poskušajo pomagati svojim ljudem iz revščine in trpljenja in zavračajo zahteve svojih bogatih sosedov. Spet tretje pa se borijo za neodvisnost ali pa so v breznu kaosa in državljanske vojne.