Piše: Miran Zupančič

Obstaja negativna in pozitivna jasnovidnost. Gledano iz duhovnega stališča moramo na ta razvoj gledati povsem trezno in tudi z razdalje, kajti s tem odkrijemo, da premnoge tako imenovane višje sposobnosti niso nič drugega, kot treniranje notranjega izločanja ali priprava žlez z notranjim izločanjem za boljše delovanje. V tem negativnem pomenu jasnovidnosti, človeku za tako treniranje ni treba postati dober in pošten in spremeniti svojega življenja. Prav tako je tudi z premnogimi tehnikami meditacije, ki se danes dajejo kar na debelo in to brez temeljne duhovne priprave!

Vsak, ki se zanima za okultizem, ezoteriko, lahko izvaja vaje, če ga pri tem seveda njegova biološka struktura preveč ne ovira. Razvoj delovanja žlez z notranjim izločanjem lahko tako poteka na različne načine. Toda z njimi je povezana tudi velika nevarnost. V tem smislu predstavlja vsaka razširitev zemeljske zavesti tudi povečanje nevarnosti, ne le nevarnosti za posameznega človeka, ampak tudi za druge ljudi. Kajti brez temeljne duhovne priprave se na ta način odpre veliko priložnosti za fizično, moralno in duhovno izkoriščanje. Tragično pri tem je tudi, da ljudi, ki resnično iščejo pravo pot, to oddalji od prave poti.


Za pravilno razumevanje naj nas tem mestu še enkrat poudarimo naslednje: Ko enkrat začnemo negativno ali pozitivno trenirati žleze z notranjim izločanjem ali pa imamo že z rojstvom za to sprejemljivo telo, ne da se znali z zdravim in moralnim življenjskim delovanjem varovati, se odpre polje višjega jaza za mnoge prevladujoče sile iz onostranstva. Prav tu pa smo povsem nezaščiteni od sil, ki nam niso naklonjene. Če nismo direktno povezani z Bogom in Njegovo hierarhijo, ki nas na višjih ravneh bivanja ščiti od teh izkoriščevalnih sil, bomo zagotovo žrtve shematskih prebivalcev iz onostranstva.

Vsakdo lahko spozna, da univerzalne sposobnosti zelo presegajo naše osebne. Zato njihovo mesto zavzema popačena podoba. To lahko pojasnimo z nekaj primeri, ki naj služijo za razmislek.

Povsem biološka jasnovidnost in psihometrija sta na primer posledica in popačena podoba nezrele druge človekove sposobnosti – sposobnosti modrosti, ki jo človek lahko razumsko sprejme in predela. Druga sposobnost je kot sposobnost modrosti, ki lahko razumsko preverja, preoblikuje in predela. Če povezave z modrostjo ni in je razum že zelo spremenil prvotno podobo, lahko nastopijo jasnovidnost in psihometrične sposobnosti. Razumeti pa je treba, da te sposobnosti nimajo prav nič skupnega z Božanskim načrtom in nameni, ampak so to še vedno le biološki odzivi.

Jasnovidnost je notranje zaznavanje (percepcija), je gledanje na daljavo, videnje tistega, kar se dogaja v nedoločeni oddaljenosti od zaznavajočega. Taka povprečna jasnovidnost torej ni isto kot eterično videnje, niti ni izboljšanje in razširitev fizičnih sposobnosti videnja. Sama psihometrija je sposobnost videti stvari v naravi in v njihovi soodvisnosti. Psihometrik lahko, spozna življenjsko stanje osebe na podlagi ure, jo je človek nosil. To so popolnoma biološke lastnosti. Tudi živali so pogosto v veliki meri jasnovidne, jasnoslišne in psihometične. To pomeni, da policijski pes lahko uporablja pri delu svoj prefinjen voh ali sluh. Toda to je delno pravilno, kajti tako pri živalih kot pri človeku igrajo poleg tega zelo pomembno vlogo tudi žleze z notranjim izločanjem. Vzrok, da človek v enaki situaciji ravna drugače kot pes, je v tem, da pes nima razvitega razuma kot človek.

Človek ima v glavi dve žlezi z notranjim izločanjem. Usmerimo se sedaj na epifizo oz. pinealis in na hipofizo ali možganski privesek. Oba organa sta v glavi. Žleza pinealis-epifiza je okroglo, daljše telo, dolgo 10-12milimetrov, ki je povezano z zadnjim delom tretjega možganskega prekata. Leži med tretjim možganskim prekatom in četveroglavičjem .Žleza hipofiza je majhna, za grah velika žleza, zgrajena iz dveh režnjev. Njeni osnovni sestavni deli so približno enaki kot pri epifizi. Čeprav sodobna psihologija ne povezuje obeh organov, vemo, da anatomsko in fizično delujeta skupaj. Žleza hipofiza ima potisno silo, s katero prebudi spečo epifizo v primeru, ko hitrost njenih nihanj neprekinjeno zvišuje. Na ta način šesto čutilo(hipofiza) prebudi sedmo(epifa). S tem področje višjega jaza človeka in njegove okolice razsvetlijo žarki luči, ki prihajajo iz epifize, oz sedmega duhovnega centra. Šesto in sedmo čutilo sprejmeta vtise iz področja višjega jaza, astralnega sveta.

Vsem nam je znano, da določene misli in zvoki lahko premagajo velike razdalje. Pri tem je dogaja naslednje: Nekdo premišljuje, te dni ga bom ali jo bom obiskal. Tako misel doseže področje višjega jaza tega človeka. Naša fino prilagojena hipofiza sprejme vtis in začne vibrirati. In zaradi tega začne vibrirati tudi efipiza. Zaradi vi notranje vidite podobo človeka, ki misli na vas, zaznate njegove občutke in veste, da bo v enem od naslednjih dni, prišel. lahko se razvije pozitivna ali negativna jasnovidnost. Negativno jasnoviden človek je tisti, ki v svoje področje višjega jaza spusti vtise, ki vanj prodrejo od zunaj in ne od znotraj. Tam jih shrani, njegove misli jih končno popolnoma sprejmejo. Sama miselna koncentracija, ki je usmerjena nanje in je zelo utrjena podoba , skrbi zato, da val, ki prihaja iz hipofize pripravi epifizo k jasnovidnemu zaznavanju.

Pozitivna jasnovidnost nastane, če svoje misli močno osredotočimo na nek cilj. Zaradi teh, na določen cilj usmerjenih miselnih močeh, prodremo prav do področja višjega jaza svojega objekta in predmet našega zanimanja postane tako za nas odprta knjiga. Ni nam potrebna dodatno poudarjati, da se lahko s presenetljivimi rezultati ta naravna sposobnost poveča z različnimi vajami. Ko enkrat začnemo pozitivno ali negativno uriti žleze z notranjim izločanjem, ne da bi se znali z zdravim in moralno visokim življenjskim ravnanjem varovati, se odpre področje višjega jaza za mnoge prevladujoče sile iz onostranstva, ki lahko začno vstopata v naše področje višjega jaza in nas lahko energetsko izkoriščajo ali zapeljujejo z napačnimi informacijami.

Kdor se odloči, da bo hodil po poti, ki ga lahko pripelje do pravega spoznanja, bo njegovo bistvo kmalu napolnila sila, ki ni od te narave-sveta. Zaradi te nadnaravne sile se tak človek zaveda višjega duhovnega sveta. Zaradi te moči je človek sposoben, da v delčku sekunde spozna, kako je njegovo bistvo zasidrano v njegovi zavesti. Takšno spoznanje potrebujemo zato, da bi se zavedali procesa spreobrnitve, do katerega mora priti v našem bistvu.
Odločimo se na podlagi te trdne povezave s silo, ki ni od te narave in je nastala med nami in prvotno domovino. To silo si lahko razlagamo kot povezavo-kanal, kot spomin nadzavesti, ki je v nas dosegel določeno delovanje zaradi Božanske ljubezni.

S tem spominom nadzavesti lahko zavestno odbijemo vse vplive, ki našemu postavljenemu cilju lahko škodijo. Kdor je na poti, vodi v sebi velik notranji boj, saj se dve različni sili ne da povezati med seboj. Tako v nekem trenutku nastane čuden proces, zaradi katerega začne močno vibrirati spomin iz naše nadzavesti, v možganskem središču med velikimi in malimi možgani. Ta vibracija odpre vseh sedem duhovnih centrov (Recimo v molitvi: Očenaša) za vstop univerzalne prane, za dih Božanskega življenja. Ko se tako odpre naše srce nebeški svetlobi, potem Sveti Duh, lahko s pomočjo sile doseže v nas zmago nad starim življenjem. S tem se doseže rast nebeškega človeka v nas samih in istočasno se mora naš jaz-ego te narave manjšati

Nevtralizacija stare narave pa ni »uničenje«, do katerega mora priti, to ni dramatično dogajanje, kot na primer pri srednjeveških mistikih, ki so se bičali ali pri fakirjih, ki se uležejo na posteljo z žeblji, da bi v sebi tako utišali poželenje mesa. V univerzalni Luči, ki se dotakne človeka, se začne namesto tega, povsem drugačen proces spreminjanja snovi. Gre za preoblikovanje. Smrt starega istočasno pomeni rojstvo novega. Pod vodstvom Svetega Duha, ki se mu človek zaupa, se človek vrne v izgubljen duhovni prvotni dom. Da bi ves proces speljali potrebujemo pomoč, posrednika, Božansko roko; kajti brez tega ne moremo narediti ničesar. To pomoč predstavlja za nas padle ljudi človeška sila, ki jo imenujemo Kristus. To je sila, ki se v neizmerni ljubezni spušča k človeku, da bi ga rešila.

ČETRTA DIMENZIJA.

Človek pozna tri dimenzije: višino in širino. Z njivo pomočjo spoznavamo življenjski prostor. Ne glede na to, kako velik je ta tridimenzionalni prostor v naših predstavah, je še vedno omejen, kar pomeni ujetost. Da je v današnjem času nezavedno zaznati ujetost, vidimo iz dejstva, da si denimo naravoslovne znanosti prizadevajo doseči druga nebesna telesa, saj je naša zemeljska krogla tridimenzionalno že povsem raziskana. Za človeštvo bodo v prihodnosti tri dimenzije v sedanjem nezadržnem pritisku evolucije na ljudi postale preozke, pretesne. Kot odziv na stisko tridimenzionalnosti si današnja znanost prizadeva kar se da razširiti prostor.

Težav bi bilo takoj konec, če bi obstajala četrta dimenzija, ki bi jo znanost prepoznala kot realnost. In ta četrta dimenzija obstaja. To je dimenzija, ki so jo nekoč stari imenovali kot absolutna prepustnost. Lahko jo imenujemo tudi kot resničnost vseprisotnosti. To je dimenzija, ki povsem briše čas, razdaljo (ko gledamo jasnovidno na daljavo, objekte, osebe itd.), preteklost, sedanjost in prihodnost, sedaj in kmalu.

Če bi človeštvo četrto dimenzijo poznalo, ne bi bilo več nobene potrebe po potovanjih na Mars, Venero, Merkur. V četrti dimenziji bi sam naša misel na Mesec pomenila biti na Mesecu. To lahko vsakdo sam preveri: Zaprete oči, se globoko sprostite in v mislih odpotujete na Mesec, tam boste videli kako je tam. To delamo na naših seminarjih in vsakdo doživi in vidi. Na kratko bi lahko rekli, da je četrta dimenzija sposobnost vseprisotnosti. Toda tridimenzionalno zavedajoči človek si takšno sposobnost zelo težko predstavlja. In vendar pomeni četrta dimenzija zgolj vrata v peto, šesto in sedmo dimenzijo.

Atom, ki vsebuje sedem vidikov, je prav tako osnovan na sedmih dimenzijah. Načeloma in v temelju je torej človek vseprisoten, saj je ekstencionalno zgrajen iz atomov. Toda tega se ne zaveda. Njegova zavest in trenutne zmožnosti so tridimenzionalne. Zavest vseprisotnosti nam podarja možnost, da smo povsod, kjer želimo biti, čeprav ostajamo na mestu(fizično), torej ne da bi zapustili prostor. Vrata v vseprisotnost predstavlja intuicija.Novo videnje je prvo udejanjenje četrte dimenzije. In kaj je intuicija? Ljudje pravijo:«Intuicija je občutek, ki se pojavi nenadoma; je spontana misel, pogosto preroška, ki pride od zunaj.« Toda ta razlaga ni točna. Intuicija je v pravem pomenu vsakodnevni stik z Bogom, neprestano življenje v Kristusu( Univerzalna modrost pravi, da Zemlja leži v življenjskem telesu Kristusa. tako si lahko predstavljamo , da mora biti energijsko polje Kristusa velikansko. dejansko je to celoten kozmos, ali še boljše rečeno, en vidik kozmosa), lahko rečemo tudi:
uglasitev življenjskega duha z medplanetarnim svetom, tako da naše telo in naša zavest sprejemata vibracije iz tega sveta v skladu z njuno pripravljenostjo. To je intuicija.

Običajni jasnovidec sam ne more zavestno odločati o svoji sposobnosti. Je tu ali je ni. Otroci so sploh jasnovidni v svoje prvem letu življenja. Toda, kateri starši to poznajo? Tudi mnogo živali lahko zaznava astralno življenje. Psa lahko vznemiri pojav duha, ki ga ne zazna nihče v njegovi okolici. Bere misli in občutke svojega gospodarja. Ker je to videnje zunaj zaznavanja standardnih čutil, je običajnemu človeku od njega malo dano. Zemeljska zavest ga ne more dojeti. Sposobnost duhovnega videnja nastane, ko naša duša doseže tisto raven, na kateri se ji lahko približa božanski duh, se z njo poveže, jo razsvetli in pouči. Tedaj lahko duša duhovne vzpodbude »vidi« in jih notranje doživi. To videnje se imenuje gledanje s tretjim očesom.

To gledanje pa lahko imenujemo kot vse prisotno zavest, ker je zaznavno z vsemi vidiki, popolnoma videno in kot popolnost doživeti. To se imenuje gledati v četrto dimenzijo, v popolno prepustnost. Za vidca je problem, kako prenesti vidno v pojme. On namreč videno takoj in neposredno spozna v popolnem pomenu. Toliko vidikov je, da videc ne ve, kje naj z razlago začne.

Ta vseprisotna zavest se v Novi zavezi Svetega Pisma imenuje vrnitev Kristusa. Kristusa, ki se je vrnil, pa ne smemo iskati zunaj človeka, ampak v lastnem bitju. Kristusova sila deluje kot svetlobna sila individualno v nebesih človeka in ob svojem času tudi v kozmosu, na naši zemlji.

Miran Zupančič: duhovni učitelj, jasnovidec in zdravilec.
http//www.ezoterika.s5.com