Velika večina ljudi, upam si špekulirati, si je že kdaj zaželela, da bi imela posebne nadnaravne moči. To se nam je morda največkrat dogajalo v otroštvu. Spomnimo se lahko, kako smo gledali filmsko serijo Vojna zvezd. Kar se mene tiče, sem ob gledanju teh filmov dobival želje, ki so presegale mojo domišljijo. Kako bi pometal svoje nasprotnike v šoli in v sosesčini. Kako bi na daljavo premikal predmete, kako bi podiral drevesa itd.

Gledanje teh filmov mi je bilo pravo duhovno in religiozno doživetje. Kar vleklo me je v neznano, v transcendenco, če spet špekuliram. Začel sem trenirati po navodilih iz filmov. V šoli sem pri pouku hotel na daljavo hipnotizirati učiteljico matematike, da bi mi dala dvojko. Končalo se je tako, da je moja mama na roditeljskem sestanku dobila namige, da bi bilo dobro, če bi me poslala k otroškemu psihologu. Bil sem strahotno prizadet in razočaran. Zato sem svoje treninge Sile začel izvajati v destruktivni smeri. Ure in ure sem znal buljiti v kakšen predmet, v silni želji, da bi se le-ta razletel ali eksplodiral. Pa spet ni bilo nič.

Živimo v svetu izrednih danosti. Živimo v času velikega preobrata. Živimo v prostoru jutra, ki se šele zbuja iz dolge zaspanosti temne noči. Moč se odraža v svetu kaosa in brezbrižnosti, ki se danes že preobraža v svetlobo duha in miru prihodnjih rodov. Dvojnost človeške narave, ki se ne pusti ujeti, nadzorovati, niti posedovati je že skrita v ženski naravi. Ali vidite ta današnji čas skozi te oči?

Ženske so že spoznale bistvo sveta in ga danes tudi že uspešno živijo. In tako je prav. To prizadevanje žensk nas vse namreč pelje v novo dimenzijo zaznavanja. Ali vsak dan opazite žensko lepoto, ki se kot resnica ponuja na vsakem koraku? Na dosegu roke jo imamo-ali bomo resnici tudi dovolili, da se nas dotakne, da zaživi novo življenje v naših srcih?

Citati iz Biblije,
ki kažejo,  da je marsikaj v Bibliji v nasprotju s človekovimi pravicami, saj vzpodbujajo ljudi k zločinu in nasilju

V Gorenjskem glasu, 13. aprila 2007 je v članku pod naslovom Cvet svetopisemske znanosti v Sloveniji, med drugim bilo zapisano: »V Sloveniji so mariborski nadškof in tedanji predsednik Slovenske škofovske konference dr. Franc Kramberger v imenu katoliške cerkve, paroh Peran Bošković v imenu Srbske pravoslavne cerkve in škof mag. Geza Erniša v imenu Evangeličanske cerkve podpisali posebno listino, v katero so zapisali, da je Sveto pismo temeljni dokument naše duhovne in splošne kulture.«

V nadaljevanju navajam nekaj citatov iz Biblije in vsak ima svobodno voljo, da sam pri sebi razmisli ali je Biblija res temelji dokument slovenske duhovne in splošne kulture ali pa je to knjiga, ki v zastrašujoči meri spričo hude kriminalne vsebine krši človeško dostojanstvo in bi jo morala država dati na indeks mladini nevarnih spisov.

Včasih slišim v ozkem krogu ljudi, da se ukvarjajo z mistiko in duhovnostjo. Vsak išče na svoj način, kako bi postal mistik. Velikokrat vidim, da ljudje nimajo osnovne predstave o mistiki, pa bi sami radi bili mistiki. Beseda mistika izhaja iz grščine, mystikos in pomeni "skrivnosten". Ta izraz se uporablja tudi v smislu čudnosti, zakritosti. Se pa uporablja tudi slabšalno kot mračnost. Da, ljudje imamo željo, da bi bili nekaj posebnega. Ta posebnost se lahko kaže kot biti nekomu velika skrivnost.

Neuravnovešena želja po mističnosti lahko vodi v ekscentričnost, ki je pravo nasprotje mistiki. Pravi mistiki živijo osamljeno in samotno. Ne želijo publicitete in hočejo ostati anonimni. Morda bi večini ljudi, ki hrepenijo po mistični fami, bolj odgovarjala karizmatičnost. Karizmatiki so hkrati skrivnostni in tudi izpostavljeni javnosti.

Piše: Jasta Prava

zunaj mene ni resnice. šepet v sebi le poslušam, obilju mavrice sledim
voham in okušam energije Nje, ki prosim jo eone
povej mi, kdaj naj se zbudim
strah me je vodil po drugih poteh, saj moški v meni nastavil je past
hvala, dovolj je, sem rekla pred časom, zdaj sanje izbiram, kreacijo, strast
in prišla je Sofija
je Sofija planet, dimenzija čarobna, nje barve, smeh, pesem so za doživet
izpolnjenost, sreča v njej sta doma, vladar pa sočutje in blaginja duha
besed ni ne misli
predraga boginja, stvarnica, mati, si ustvarila čuda, zemljo in vse
odprta pred tabo se odpiram bogastvu, čuti so živi, ko oko vame zre

»Nobena posoda ne more vsebovati dveh napojev. Če naj vsebuje vino, moramo vodo izliti; posoda mora biti prazna. Če želiš prejeti božansko radost in Boga, moraš izliti vse, kar si dotlej ustvaril. Vse, kar hoče sprejemati in je sposobno sprejemati, mora biti prazno. Zato izlij, da boš lahko napolnjen.«
Mojster Eckhart

Za nami je praznovanje velike noči, vstajenja Kristusa, ki naj bi s svojo smrtjo na križu in vstajenjem od mrtvih odrešil svet. Od nekdaj se ljudje notranje pripravljajo na ta praznik in od nekdaj je bil velikonočni čas posvečen postu, ki nastopi po pustnem času, ko odložijo svoje maske.
Danes nam post pomeni začasno odpoved hrani. Poznajo ga mnoge religije in ga svojim pripadnikom celo svetujejo, v zadnjih letih pa je postal bolj zdravstvena zadeva. Mnogi ga uporabljajo za občasno očiščevanje telesa in za krepitev imunskega sistema.

(mali verouk za nepoučene kristijane, ateiste, odpadle kristjane, pogane, malikovalce, krivoverce, mlačne kristjane, fanatike, izobražene, neizobražene, izobčene, preganjane, zmedene, dobre in hudobne)                

Sveti zakon je naštet kot zadnji med zakramenti. Zakrament si podelita zakonca sama med seboj. Duhovnik samo blagoslovi to zvezo. Ta zakrament očitno kaže, da je človek ustvarjen po božji podobi. Prastara ljubezen tukaj kaže svojo moč. Zakonca si sama podelita zakrament. Enost nam je usojena. Odnosnost nam je prirojena in to je nekaj svetega. Podoba Boga je nekaj svetega.

Teženje k enosti usmerja moč ljubezni. Moč ljubezni je tista, ki različnost napravi za premostljivo in za nekaj dopolnjujočega. Zato si lahko zakonca sama veljavno podelita ta zakrament, če je jasno, da več kot tri mesece ne bo duhovnika na spregled, da bi zvezo lahko blagoslovil. Iz tega sledi, da je duhovnik le priča in da je zveza med možem in ženo sama po sebi tako sveta in tako močna, da nobeno prekletstvo in zloba nimata moči nad tem. Če ni duhovnika, Bog sam  direktno po osebi Svetega Duha blagoslovi to zvezo.

Ženske so po svoji naravi odprte za transcendenco. To jim je prirojeno. Njihova duhovnost je ponavadi konkretna in bogata s čustvi. One z lahkoto doživljajo Boga kot osebo. Njihova duhovnost je povezana z življenjem in je polna življenja. To izhaja iz njihove sposobnosti rojevanja. Zaradi te sposobnosti so bolj podobne Bogu, kot pa moški. To je čisto dejstvo, ki je logično. Zaradi te sposobnosti rojevanja novega življenja, so bolj podvržene uničevalskim silam hudega duha kot pa moški.

Biblija smatra hudiča za morilca in ubijalca. On je največji sovražnik življenja. Zato bo vse naredil, da bi uničil ženski svet. Kaj vse se zna dogajati v srcih žensk, to vedo samo one. Koliko lepih in konkretnih idej imajo, pa jih svet večinoma postavlja na stranski tir, ali pa jih onemogoča in ovira. Kako krvavo se morajo boriti za svoje pravice, kako jim drugi kradejo zamisli in ideje. Vse to samo zato, ker so "nežnejši" ali "šibkejši spol".

(mali verouk za nepoučene kristijane, ateiste, odpadle kristjane, pogane, malikovalce, krivoverce, mlačne kristjane, fanatike, izobražene, neizobražene, izobčene, preganjane, zmedene, dobre in hudobne)                

Birma je naslednji zakrament, ki te zanima. Ko si šel k birmi si mislil na materialne dobrine, ki jih boš dobil. Darovi Svetega Duha so se ti že pri sami pripravi zdeli utopični. Če pa si že verjel v njih, si mislil, da bodo delovali kar sami od sebe, brez tvojega sodelovanja in truda. Darovi Svetega Duha so: modrost, vednost, umnost, pobožnost, strah božji, nasvet, moč. To so normalni ali redni darovi.

Pri verouku pa ti gotovo niso povedali tudi za izredne darove Svetega Duha kot so: ozdravljanje, prerokovanje, govorjenje v tujih jezikih, razlikovanje duhov itd. Redni in izredni darovi pa so vsi skupaj nadnaravni. Vsak človek ima naravni um in razum. Ima naravno moč odločanja za dobro ali hudo. Sveti Duh, ki je tretja oseba iz Enega pa s svojimi darovi naredi, da nam je to veliko veliko lažje.

(mali verouk za nepoučene kristijane, ateiste, odpadle kristjane, pogane, malikovalce, krivoverce, mlačne kristjane, fanatike, izobražene, neizobražene, izobčene, preganjane, zmedene, dobre in hudobne)                

Omenil sem božje kraljestvo. Božje kraljestvo predstavljajo osebe. Popolnost božjega kraljestva se veča, ko te osebe postajajo vedno bolj eno in vedno bolj čutijo druga drugo. Te osebe so: ljudje, ki živijo na zemlji, ljudje, ki se očiščujejo v vicah in ljudje, ki so že v nebesih. Poleg tega tvorijo božje kraljestvo nebeški duhovi ali angeli in pa troedini Bog. Vse to so osebe, ki morajo biti eno z Enim.

Omenil sem vice. Pekel in nebesa se mi ne zdi potrebno razlagati. Vice so vmesno stanje. So zadnja postaja pred nebesi. V vice pride duša takega človeka, ki mu je bilo mogoče žal za hudobije na smrtni postelji, ali ki je umrl nenadne smrti, pa ni imel časa da se sooči v polni meri s svojo popačenostjo. To so duše, ki niso v popolni prisebnosti delale zlo. Niso delale zla zaradi zla in niso rekle da je Bog hudoben in da je hudič dober.

(mali verouk za nepoučene kristijane, ateiste, odpadle kristjane, pogane, malikovalce, krivoverce, mlačne kristjane, fanatike, izobražene, neizobražene, izobčene, preganjane, zmedene, dobre in hudobne)                

Dragi moji, spoved je v današnji Cerkvi najbolj problematična. V spovednicah se marsikaj dogaja, če se sploh kaj dogaja. Obtožujemo druge, se zgražamo nad sabo ali pa povemo nekaj rutinskega. Po vsem tem se počutimo dobre, vsaj za dve uri, potem pa jovo na novo. Opozarjam, večinoma se tako dogaja, če sploh prestopimo prag spovednice.

Če imamo srečo, da naletimo na duhovnika, ki si je vzel čas, se pa dogaja, da ne odpuščamu niti sebi, niti bližnjemu, niti Bogu. Da, na koncu je Bog kriv za vse. Sploh nam ni žal za grehe in popačenosti. V bistvu sploh ne vemo, da se moramo po spovedi poboljšati ali se vsaj truditi da se poboljšamo. Pravzaprav sploh ne vemo kaj je prav in kaj narobe. Pri verouku smo gotovo preslišali, da imamo srce ali pa so nam to pozabili omeniti.

Piše: Nara Petrovič

Kje so korenine civilizacije? Ko v Bangalorju listam po knjigi The Pride of India, je vse več kot jasno: tukaj nekje ... Ne vem. Morda ... Ko skozi okno pogledam na ulico, »več kot jasno« pogoltne gost smog. Tam ima moj »morda« kar nekaj zaveznikov. Nepregledna množica ljudi v silovitem magnetnem polju, ki ga tvorijo stroga indijska kultura na eni strani in zahodnjaški materialistični ideali na drugi, živi shizofreno življenje.

Kultura so ženske v sarijih, včasih kak moški v belem, ostro razmejene vloge obeh spolov, obedovanje z desno roko, umivanje zadnjice z levo, trije obroki riža in pikantne omake na dan, petje manter, obiskovanje templjev, nekaj obredov in praznikov na leto ...; zahodni materializem so milijoni vozil na ulicah, mobitel v skoraj vsaki roki, napol gole ženske v časopisih, sodobne TV reklame za vse od pralnega praška in cementa do zavarovalnic in bank ter sodobnih kopališč in nakupovalnih centrov, (cenzurirani) poljubi v indijskih filmih, sanje o denarju in bogastvu. American dream nedvomno postaja tudi Indian dream, kultura gor ali dol.

Vsake toliko časa se v medijih pojavi kakšen članek, ki govori o vodi. Jaz pa imam svojo - dvojno izkušnjo s pitjem vode in mogoče bo pritegnila še za koga.

Danes nič več ne pijem vode. To mislim dobesedno. Ne pijem vode, ker pač nisem več žejen. Ne pijem tudi drugih tekočin, kot so gazirane pijače, ne pasteriziranih sokov, mleka, ker pač nisem več žejen. V zadnjih dveh letih in pol, odkar sem postal ......... enostavno nisem več žejen. V teh dveh letih in pol sem vsega skupaj popil mogoče dva litra in pol vode. Ne uživam drugih posebej pripravljenih tekočin, redko kakšen dan popijem sveže stisnjen naravi sok.

Včasih je bilo drugače, posebej ''pred velikim preobratom'', popil sem velike količine vode, deset do petnajst kozarcev dnevno, neprestano sem bil žejen, moje telo je potrebovalo vodo, kot da se je želelo nečesa očistiti. Vedel sem, da je voda nujno potrebna za moje življenje, za čiščenje telesa, za moje preživetje.

(mali verouk za nepoučene kristijane, ateiste, odpadle kristjane, pogane, malikovalce, krivoverce, mlačne kristjane, fanatike, izobražene, neizobražene, izobčene, preganjane, zmedene, dobre in hudobne)                

Dragi moj kristjan, toliko sva porabila, da sem ti razložil, zakaj in kaj je maša v cerkvi. Maša je darovanje druge božje osebe, ki ji je ime Sin in Jezus Kristus. Pri maši se spominjamo vsega tega dogajanja. Maša je žgalna in klavna daritev iskrenega človeka in Boga. Maša naj bi nas vrnila v širjenje božje sreče in svetlobe, vračala naj bi nas v čar stvarjenja in ljubezni, v čar bogatenja Boga s človeškimi značaji in različnostjo. V čar biti eno z Enim.

Kruh in vino pri maši sta višek božje ljubezni in dobrohotnosti. Dajeta nam možnost, da smo skozi zgodovino in tudi sedaj prisotni pri tem najsrečnejšem trenutku za človeka in človeški rod. Bog je na ta način hotel ostati z nami, ostati preko dimenzijskih preprek eno z nami. To nam omogoča tretja božja oseba, ali Sveti Duh. Ko duhovnik blagoslovi kruh in vino in ko izreče Jezusove besede posvetitve, to je moje telo, to je moja kri, deluje preko duhovnika duh ljubezni med Očetom in Sinom in naredi, da je v teh tvarinah res navzoč božji in človeški sin Jezus Kristus.

Velikonočni čas je čas vstajenja. Jezus Kristus nam je prišel pokazat, da skozi ljubezen zmoremo odložiti križ in vstati. Odložiti trpljenje, ki se zadira v naše srce, meso in dušo. Trpljenje v življenju je samo izkušnja in čas je, da je ne izbiramo več. Čas, da vstanemo skozi dušo, ko nam osebnost ne bo več preprečevala biti, kar smo.

Križanje in vstajenje po lastni volji
V vsakem trenutku lahko vstanemo, če se za to odločimo. Kajti v naši duši so že vse notranje moči, na katere nas je prišel opozorit Jezus Kristus: »Še večje čudeže boste zmogli!« Čas je, da sprejmemo te besede in njihovega duha. Kajti Kristus znotraj nas čaka, da bomo skozi srce in dušo tudi mi zmogli.

Ni bil križan zato, da bi mi skozi njega vstali. Ni bil križan za nas, temveč je bila to svobodna volja njegove duše. »Ne moja, tvoja volja naj se zgodi!« Ne volja osebnosti, temveč duše. Ko sem sposobna slediti lastni duši in temu, kamor me pelje glas srca, odlagati nesrečne energije, ki jih iz življenja v življenja izbira osebnost, tedaj sem sposobna vstati.

Piše: Jasta Prava

stisnjena zlata akrilna barva prav samozavestno pogleda iz tube. tako lepa mi je vedno izziv – kako naj jo najbolj primerno uporabim? ko jo mešam v nekaj milimetrih vode, se hranim s čarobnostjo njenega sijanja. tekoča se mi zdi še lepša. in potem z njo premažem debelejše platno. ni besed za to grobo prizemljitev, za to preobrazbo. katastrofa. lahko bi rekla, da s tem uničim vonj, teksturo in barvo zlate barve. zdi se, da še njen okus izgine, a nad platnom kljub temu ostane veselje. energija barvnega nanosa se spremeni, razvije se, pomeni razširi. barva postane bleda, nikakršna. in presenečena je.

z nagibanjem platna proti večji svetlobi na njem iščem delce prvotne barve. dojamem zvodenelost, osamljenost in na nekaterih delih platna šok. ostanki prelepe prvotne barve v surovem neznanem okolju... – kaj zdaj? pod čopičem dojamem do nespoznavnosti razredčeno identiteto, nobene smeri ali motiva, nobene stabilnosti. nevidni ostanki prvotne

(mali verouk za nepoučene kristijane, ateiste, odpadle kristjane, pogane, malikovalce, krivoverce, mlačne kristjane, fanatike, izobražene, neizobražene, izobčene, preganjane, zmedene, dobre in hudobne)                

Človek moj, ali si srečen? Ali si zadovoljen in poln življenja? A tako, kristijan si. To si mi povedal po eni uri tarnanja. Šele po eni uri zateženega pogovora si mi povedal, da si med drugim tudi krščen in ne veš kaj bi s tem počel. No, pa se malo pogovoriva tudi o tvojem krščanstvu. A tako, ne hodiš v cerkev, sovražiš župnike, ki samo pobirajo denar in nekaj bluzijo pred oltarjem.

Jezen si na papeža, ki je proti splavu in komaj čakaš, da umre in da za njim pride kakšen bolj normalen. No, zdaj si me pa šokiral! Sploh ne verjameš v Boga. Če bi bil Bog, bi ne bilo toliko hudobije na svetu, ne bi bilo pedofilov in tebi bi se lepše godilo v življenju.

Piše: Nara Petrovič

"Čuj, Jožica, na tretji čakri danes čutim napetost. Kaj bi to lahko bilo?"

"Sigurno imaš Marsa v drugi hiši, pa tudi mož ti verjetno izčrpava iz avre pozitivno čustveno energijo."

"Saj res! Zadnjič sem v meditaciji dobila kanalizirano sporočilo, da moram zaščititi mental, če začutim možnost težav."

"Da, poslušaj vodnike. Ne pozabi: vedno so s teboj, da bi ti pomagali."

"Saj vem, ampak kaj če je to povezano še s karmo iz prejšnjih življenj? Mislim, da bi lahko šla na regresijo. Delavnica razsvetljenja mi je sicer pomagala, a nisem začutila stika z astralom …"

Že dalj časa me bega eno zelo kompleksno vprašanje in zato bi rad o njem spregovoril v tem prispevku. Tokrat pišem prvič, zato bom poskušal biti čim bolj jedernat.

V litaraturi sem prebral, da naj bi po smrti človekov "duhec" odpotoval skozi tunel na neki drugi svet (nebesa). Nato naj bi se ponovno rodil. To naj bi ponovljal toliko časa dokler bo svoje zavesti razširil do te mere, da mu neprestano vračanje na Zemljo ne bo več potrebno. Tako se bo rodil v nek drug svet, kjer se bo nadaljno duhovno "razsvetljeval".

Moje vprašanje je naslednje: v čem je point tega prehajanja iz ene dimenzije v drugo oz. od nižjega proti vedno višjem nivoju!?

LASTNOSTI: Čistost telesa-uma-duše, Red, Samodisciplina, Življenje, Vnebovzetje (Vnebohod)
DAN V TEDNU: petek     ČAKRA: 1. osnovna     DELI TELESA: spolne žleze
BITJA LUČI: Vnebovzeti Mojster Serapis Bey, Nadangel Gabriel in Upanje (Hope), Elohim Čistosti in Astrea,    ostali: Amen Bey, Boginja Čistosti
DUHOVNA TRADICIJA: hinduizem
ŽIVLJENJSKA LEKCIJA: združiti materialno in duhovno
Naš dvig se začne s tal. Vnebovzetje se začne v prvi čakri.
Ustvarjalna Moč Duha je vsidrana v naših telesih. V osnovni čakri prejemamo energijo, ki nas poživlja fizično in duhovno. Tu smo povezani s fizičnim svetom, z naravo in s svojim okoljem. Uravnoteženje energij prve čakre je osnova za našo praktičnost in učinkovitost v fizičnem svetu.

O občuteni blaženosti se lahko pogovarjamo ves dan in na koncu celo napišemo knjigo. Vendar šele takrat, ko bomo občuteno blaženost resnično občutili z našim celotnim bitjem in na naši lastni koži pri jasnem belem dnevu, pri zaprtih in odprtih očeh, šele takrat bomo vedeli kaj občutena blaženost zares je.

Čutenje občutene blaženosti se začne z našim čutenjem in se tudi konča z našim nečutenjem. To je resničen zakon znanosti o čutenju in naj nas ne zadovolji nič manjšega od tega.

Zato realizirajmo občutenje blaženosti znotraj nas samo tako, da jo bomo resnično občutili. Kajti samo takrat, ko jo bomo resnično občutili bo naša iztreljena puščica zadela pravi cilj in lahko bomo resnično zadovoljni in resnično potešeni.

Hui Chun Gong v starodavni kitajski poznan kot »cesarski qigong« in vadba za dolgovečnost, pomeni v prevodu »vrnitev pomladi«. Je zvrst vaj, ki so bile nekoč tesno varovane skrivnosti taoistov iz Huashan gorske šole. Huashan planina je zgodovinsko poznana po svojih naravnih lepotah, skoraj navpični skalni vrhovi in doline so ponujali zavetje številnim taoističnim samostanom. Huashan planina je bila idealno mesto za taoistične mojstre in  duhovne iskalce ki so na svoji poti potrebovali primerno okolje za svoj razvoj. Zanimiva je kako se je razpletla usoda glede Huashan planine v času dinastije Song.

Tedanji cesar Zhao Kuang Yi je hotel planino uporabiti kot mesto za vojaški garnizon, taoistični menih Chen Tuan pa je hotel, da planina ostane sveto mesto. Odločitev je padla v partiji šaha. Cesar, ki je slovel kot vrhunski poznavalec te igre je bil poražen kljub svojem znanju, kajti toistični mojster Chen je slovel po svoji sposobnosti jasnovidnosti in je predvidel vsako cesarjevo potezo.

Mojster prek Benjamina Crema (marec 2007)

V mnogih delih sveta potekajo pomembni dogodki. Poročila bodo osupnila ljudi od vsepovsod, vključevala pa bodo videnja vesoljskih plovil s sosednjih planetov, predvsem z Marsa in Venere, ki jih bo več kot kdajkoli doslej. Človeštvo še ni videlo ničesar podobnega tej povečani dejavnosti, ki bo potekala na prostranih področjih našega planeta. Tisti, ki so neomajni vztrajali pri zavračanju resničnosti tega pojava, ga bodo sedaj le s težavo zanikali.

Prišlo bo do vse več srečanj s potniki iz vesoljskih plovil in pričevanja o tem bodo dodatno potrjevala njihov obstoj. Čudežni dogodki vseh vrst se bodo nadaljevali, vedno več jih bo in vse bolj raznoliki bodo. Zaradi teh čudežev bodo ljudje zbegani in osupli, to jih bo privedlo do poglobljenega premišljevanja.