(mali verouk za nepoučene kristijane, ateiste, odpadle kristjane, pogane, malikovalce, krivoverce, mlačne kristjane, fanatike, izobražene, neizobražene, izobčene, preganjane, zmedene, dobre in hudobne)                

Birma je naslednji zakrament, ki te zanima. Ko si šel k birmi si mislil na materialne dobrine, ki jih boš dobil. Darovi Svetega Duha so se ti že pri sami pripravi zdeli utopični. Če pa si že verjel v njih, si mislil, da bodo delovali kar sami od sebe, brez tvojega sodelovanja in truda. Darovi Svetega Duha so: modrost, vednost, umnost, pobožnost, strah božji, nasvet, moč. To so normalni ali redni darovi.

Pri verouku pa ti gotovo niso povedali tudi za izredne darove Svetega Duha kot so: ozdravljanje, prerokovanje, govorjenje v tujih jezikih, razlikovanje duhov itd. Redni in izredni darovi pa so vsi skupaj nadnaravni. Vsak človek ima naravni um in razum. Ima naravno moč odločanja za dobro ali hudo. Sveti Duh, ki je tretja oseba iz Enega pa s svojimi darovi naredi, da nam je to veliko veliko lažje.

Sveti Duh je poosebljena ljubezen med Očetom in Sinom, ki neprenehoma hrepenita drug po drugem. Ta poosebljena Ljubezen je bila poslana na zemljo, da nas tolaži, ko hrepenimo tudi mi, da bi bili eno z Enim. Tolažba pa je v tem, da nam jasno govori, kako nas ima Eno rado in da ne bo pod nobenim pogojem dovolilo, da nas zlo uniči. Sveti Duh odganja satana daleč stran od nas. Če se mu prepustimo, se nam lahko strašansko poveča moč modrosti, vednosti, moči, svetovanja itd. On deluje, kadar so naše naravne duševne zmožnosti pri koncu. Zlo je včasih tako močno, da nismo več pametni, prisebni, močni itd. Več, ko je dopuščeno poosebljenemu zlu, večja je moč delovanja Svetega Duha.

Razlika med krstom in birmo je v tem, da je krst vrata v osebo Jezusa kristusa in v enotnost Enega. Birma pa je vrata v odkriti boj med dobrim in zlim. Pri birmi dobimo v roke orožje svetlobe. Takrat naj bi postali zreli kristjani, ki točno vedo, kaj hočejo v življenju. Dejansko bi naj pri obredu prišla posebna moč. Jasno bi jo moral občutiti vsak človek, ki je zavestno prejel krst in ki je tudi v najmanših in vsakdanjih zadevah eno z Enim.
Bolniško maziljenje je posebna oblika materijalizirane božje ljubezni do človeškega rodu. Napačno je misliti, da je to samo za ljudi, ki so na smrtni postelji. Sin je preko svojih prvih učencev in preko delovanja Duha naredil, da vsakdo, ki z vero prejme maziljenje s svetim oljem, lahko ozdravi od kakršnekoli bolezni. Tudi je omogočil, da človek, ki umira in ni več pri zavesti, če je pomaziljen s tem oljem, da je kakor da bi se spovedal in so mu odpuščeni vsi njegovi prestopki in popačenosti. Če to ni neskončna ljubezen, potem ne vem kaj je.

Duhovniško posvečenje. To je posvečenje za tiste ljudi, ki so jasno spoznali, da jih Eno želi imeti v posebnem odnosu. Njim je dana tako močna ljubezen iz onostranstva, da ne rabijo za popolno srečo združitve z osebo nasprotnega spola. Njim se Eno razodeva direktno in jim da že tu na zemlji občutiti kaj je to biti eno z Enim, brez posrednikov. Njihovi sadovi ljubezni med njimi in Enim so ljudje, katere morajo varovati in voditi. Ne čutijo omejenosti, če nimajo lastnih, genskih otrok. Oni so v bistvu že v novem nebu in novi zemlji. To velja tudi za posvečene osebe, ki niso duhovniki. To so laiki, ki ostanejo sami in živijo med ljudmi, ter delajo za svoje preživetje. Bog jim je druga polovica človeškosti in ne čutijo potrebe po združitvi z drugim človekom. To so redovniki in redovnice, ter puščavniki in puščavnice.
Škofje so v polnosti duhovniki. Oni naj bi imeli vse redne in izredne darove Svetega Duha. Tudi oni morajo sodelovati s temi darovi, kot mi laiki s svojimi. Škofje, če hočejo lahko opravljajo vse, kar so delali prvi Jezusovi učenci. Izganjajo lahko hude duhove, ozdravljajo bolne, lahko prerokujejo itd. To jim je bilo dano pred dvatisočleti, ko je prišel na binkoštni dan Sveti Duh na zemljo. Ta moč prehaja od škofa na škofa, iz roda v rod po obredu polaganja rok. Človeški dotik je postal po Svetem Duhu in po Jezusovem občutenju našega življenja nekaj svetega, nekaj kar ni nujno grešno.

Poleg polaganja rok mora škof imeti v sebi vero in pravi namen, ter iskreno zavest združenja z Enim. To so pogoji, da posebna, vodstvena moč Duha prehaja s človeka na človeka. Samo škofje in duhovniki imajo to moč Duha, ki spremeni kruh in vino v telo in kri Sina. Tako se je odločil troedini Bog. Svojo enost je zaupal nepopolnemu človeku.
Da, Bog, ki je ustvaril človeka, popolnoma zaupa človeku. Človek, ki je ustvarjen od Boga, pa tako malo zaupa Bogu. Kaj ni to malo čudno in skorajda nesmiselno in noro? Ampak vse to je dejstvo. Golo dejstvo.

Bog spoštuje človeka, čeprav je ta nepopoln in bolj nezvest kot pa zvest. Sin je celo rekel enemu od nepopolnih ljudi: Ti si skala in na to skalo bom sezidal svojo cerkev. Karkoli boš zavezal na zemlji bo zavezano v nebesih in karkoli boš razvezal na zemlji bo razvezano v nebesih. Naš Bog res ni neka energija, ampak oseba. Oseba, ki ima ogromno lastnosti kot mi ljudje. Bog rad tvega, prav tako kot mi ljudje. No, mislim da Bog še bolj kot mi. To je samo odsev vsega tega, o čemer smo govorili na začetku. Bog je znotraj sebe odnosno bitje ali bit. Človek mu je podoben v tej odnosnosti. Zato je človek podoba Boga. In to je nekakšna sorodnost. To ni tujost ampak bližnjost. Zato nam Bog zaupa in ni nekakšen despot, skrit na oddaljenem prestolu. Naša naloga je, da to odkrijemo in da uvidimo, da ni nobenih ovir da ne bi zaupali Njemu, ki je eno z nami. Eno želi, da mi ljudje sami med seboj uresničujemo sorodnost in bližino in zaupanje. Da, pastirji v Cerkvi se morajo tega prav posebej zavedati. Ne smejo si lastiti tega, kar jim je dano po Svetem Duhu. Vse je last Enega, tudi oni sami. Oni morajo samo širiti božjo ljubezen okrog sebe in božjo popolnost, ki je v usmiljenju in odpuščanju.

Po krstu v Sinovo smrt in vstajenje ima vsak kristjan lastnost splošnega duhovništva. Ne more deliti zakramentov kot to delajo škofje in duhovniki, lahko pa dela druge stvari. Lahko blagoslavlja, lahko odganja hudiča, lahko krščuje, če je potreba ali nuja. Ko je birman lahko tudi prerokuje, oznanja božjo besedo, se pravi evangelij ali razodetje Boga. Okrog sebe lahko zbira isto misleče.

Cerkev ni omejena na stavbe in institucije. Tudi ni omejena na pastirje. Kjer koli se zbirajo kristjani v imenu Enega, tam je Eno prisotno. Če kdaj pride še kakšen voditelj mimo, je pa toliko bolje in lepše, seveda če je ta voditelj v polnosti združen z Enim. Glavni voditelj še vedno ostaja Sin, čeprav je trenutno v nebesih pri Očetu.
Metod Jeromel, svobodni teolog in filozof

SE NADALJUJE