|  Bog – energija, človek – energija, le druge vrste.
Ljubezen do sebe je ljubezen do Boga, ljubi bližnjega kot samega sebe.
Kaj je ljubezen? Ego-izem, kakšen, do katere mere ego-izem. Do meje, ko ljubiš sebe in to na način, da so drugi ravno tako ljubljeni. Tu ni meje, je zabrisana.
Ljubezen je vseobsegajoča, je isto kot Bog. Enostavno je, ostaja, le zaznati jo je potrebno.
Kje jo zaznamo? Lažno ljubezen zaznamo »zunaj« nas, zunaj našega fizičnega telesa, s čutili kot so sluh, vonj, vid, otip. Pa je to resnična ljubezen, tista, ki je povsod, ki jo OBČUTIMO v sebi? Ne. Takrat, ko naša čutila zaznajo od »zunaj« ljubezen, je to čustvo, ki se v nas le prebudi, ko ta zunanji dražljaj preneha, nehamo tudi od »znotraj« čutiti ljubezen. Torej imamo dokaz, da to ni bila prava božanska vseobsegajoča ljubezen, ki ji lahko rečemo tudi Bog.
Torej, kaj je ljubezen, kaj je Bog?
Ljubezen, ki jo občutimo v sebi in to občutenje ostane ne glede na »zunanje« dražljaje, ko se ob prenehanju zunanjih dražljajev ne spremeni občutenje ljubezni v praznino, sovraštvo, žalost ali celo jezo in željo po maščevanju, je prava ljubezen, tista od Boga oz. božja prisotnost. Taka ljubezen je stalnica, ki enostavno je v nas, se jo zavedamo in z njo živimo. Imamo moč in zaupanje, da zmoremo vse, kar nam prinese današnji in jutrišnji dan. Zavedanje, da je življenje sestavljeno iz trenutkov za katere smo sami odgovorni in je včerajšnji dan vzrok za posledico dogodkov današnjega dne, nas dela močne, stabilne in vedno bližje božji volji, da smo srečni.
Ne le naša dejanja, tudi besede in celo misli imajo močan vpliv, da se nekaj naredi, tam, kamor jih pošljemo. Zato je treba tudi v mislih biti vedno stabilno naravnan, z nogami trdno na tleh in v zavedanju karmičnih zakonov, ki nastopijo vedno, ko »delujemo« in pošiljamo vibracije svojih misli v svet.
Na svojih izkušnjah se lahko naučimo, ko pogledamo svoja dejanja, sodbe in misli, ki smo jih imeli v preteklosti. Ko smo sodili, smo dobili lekcijo, da je bilo sojeno nam, ko smo določali svoje življenje, ga nismo obvladali in se je situacija odvila ravno v obratni smeri, kot smo trdili, da »to ne bi za noben denar«... Postavljali smo se na mesto boga, bili vzvišeni in želeli, da obvlada in prevlada naša volja. Bili smo v to prepričani in nismo niti za hip pomislili, da bo kakorkoli lahko drugače – pa je vseeno bilo. Vse take in podobne izkušnje nam pridejo nasproti zato, da spregledamo, da vidimo svojo majhnost v primerjavi z Bogom, pa vseeno svojo veličino, če priznavamo njegov obstoj in živimo z njim in v njemu.
Jezus je bil človek, da nam je pokazal, kako lahko človeško bitje živi po božanskih načelih, kako lahko dela človek »čudeže«, če verjamo v njega in ga nosi v vsej svoji prepričanosti in veri v sebi. Pokazal nam je človeško obliko, strnjeno materijo Njega. Dal nam je možnost, da smo to mi, saj je on del vsega stvarstva, tako smo mi del njega – vendar če želimo, dal nam je svobodno voljo. Na preprost in enostaven način nam je pokazal pot, pot v sebe, pot do ljubezni, ki jo imamo v sebi in možnost, da jo ohranimo in »delamo čudeže«.
Človek pa z vso svojo vzvišenostjo in »človeško močjo« (beri: ko se poslužuje vseh sredstev in gre preko trupel za svoj ideal) išče »dokaze«, da ima prav, ko dokazuje na »strokoven« način in navaja vire, kje je kaj prebral, kje so naredili kakšno raziskavo in dokazali, kar le-ta zagovarja, naredi vse, da prepriča človeški razum v nekaj, da je oziroma da ni. Vse je »blef«, vse je neko skrivanje za masko, ki si jo nadevamo zaradi strahu, nesigurnosti, nemoči...
Iščemo dokaze zunaj.....
Delamo vse, vse življenje, da se nam ni treba srečati s samim seboj in z Bogom, ki je v nas. Bojimo se sebe, svoje majhnosti, nebogljenosti, svojih pomanjkljivosti in umazanije, ki jo nosimo v sebi zaradi nesprejemanja univerzalne božanske ljubezni. To je vzrok – posledica.
Veliko raje verjamo kar slišimo z ušesi, kar vidimo z očmi, kar lahko primemo ali se dotaknemo in okušamo, kot pa edino realnost, ki je lahko nespremenjena in večna – jaz z vsem kar sem v vsej svoji majhnosti, ponižnosti in nemoči, hudo lačnim ljubezni, večne božje ljubezni.
Morda sploh ne vemo, kaj iščemo, saj si tega ne upamo niti priznati.
Popolnoma drugače pa je potem, ko najdemo. Kdor išče ta najde in ne more več nazaj v temo brezupa in nemoči. Spominja se trenutka, ko najde, le da morda niti prvič ne verjame, saj je novo, tuje, misli, da je slučaj. Ni slučajev, vse se odvija po božjem načrtu za vsakega človeka posebej, vsak ima svojo nalogo preseči zemeljske vrednote, ki nas delajo nesrečne in sprejeti več, vsega, kar je človek, ki je del božanstva vreden in upravičen.
Bog želi, da smo pogumni, da mu zaupamo, da ne dela napak in da smo taki kot smo vredu. Ko ljubimo sebe, ljubimo delo, ki ga je ustvaril On, ko ljubimo druge, že le zato, ker so, ne zato, ker nam govorijo ali izkazujejo naklonjenost, ljubimo Njega v človeku.
Možnost imamo, da se »premaknemo« bližje k Njemu, saj nam bo lepše in lažje, ker bomo enostavno razumeli s srcem in ne bomo iskali razlage pri drugih, ki so ravno tako le ljudje.
|
NE ZAMUDITE
Kaj je ljubezen, kje je Bog
Prispeval/a: Tatjana Malec dne sreda, 9. maj 2007 @ 11:09 CEST
Pri Božjem sinu ni mišljeno na biološkega sina, temveč na podobo nadnaravnega potomstva, Devica Marija ni telesna, temveč samo metaforična duhovna nedotaknjenost; pri stvarjenju sveta pa ne gre za dan s 24 urami, temveč za podobo evolucije, ki se razteza prek več milijonov let in se neprestano presega. Ko razlagamo te namaterialne pojave, moramo vedeti, da je svet prepuščen preseganju, to je odkrivanju in dodajanju dobrega stvarnosti, v kateri živimo.
Eksistencialni filozof Jean Paul Sartre pravi, da je Bog, če je res dal človeku svobodno voljo, sam izzval možnost, da se človek odloči proti Bogu in za zlo. Če gledamo tako, naj bi Bog kot prima causa dal prvo iztočnico za zlo. Menim, da je vse kar je na tem svetu to, da primanjkuje dobrega, zato občutimo zlo kot stalnico. To je tako kot s srečo. V življenju imamo samo srečne trenutke. Tako je z dobrim. Tisti trenutki, ko človek išče in najde v stvareh dobro, niso zlo. Zlo nima dejanske samostojne biti, gre samo za odsotnost dobrega. Če je v človeku prisotno dobro in ljubezen, je prisoten tudi Bog.
Lep pozdrav in vse dobro
Tatjana
Kaj je ljubezen, kje je Bog
Prispeval/a: titanic dne sreda, 9. maj 2007 @ 14:17 CEST
Srečevala pa sem se že mnogokrat s posamezniki v debati, o kateri razmišljaš v komentarju na članek. Tisti, ki ne občuti v sebi navdihnjenost in Božjo prisotnost, ne more verjeti, da je to mogoče in se naslanja na teorije, ki so napisane. Vendar pa je še vedno znano, da Boga se ne da dokazati, kakor se tudi ne da dokazati, da ne obstaja. Človek se je že od nekdaj želel povspeti »nad« druge, biti boljši, pametnejši in to dokazati. Meni pa ni smisel dokazovati in se poglobljeno opirati na dognanja drugih, ampak samo predati izkušnje, povedati o njihovi zaznavi ter posledici, ki sem jo povezala z vzrokov.
Seveda vem, draga Tatjana, da Božji sin ni biološki sin, kakor mi tudi ni treba praviti glede razlaga časa, ki ga opisuje Sveto pismo. Tudi čas, ki ga namenimo meditaciji ali kakršnemu koli drugačnemu poglabljanja v sebe, ne moremo spremljati, niti določati z dogovori, ki smo si jih določili ljudje za vsakodnevno sporazumevanje. Ta čas drugače poteka, zato tudi ne moremo vedeti koliko časa smo spali, ker smo v drugi zavesti.
Pisala sem o duhovni poti in razumevanju posameznika, ki živi vsakodnevno preprosto življenje v zavedanju. Tako kot pa ti razmišljaš o preseganju sveta, menim, da je smisel življenja prav vsakogar, da preseže samega sebe.
Ne vem in tudi ne razmišljam o tem, da je dal Bog prvo iztočnico za zlo, če se človek odloči proti njemu, vem pa iz lastne izkušnje, da se zlo ali trpljenje dotakne človeka veliko bolj boleče, če izbere svojo voljo, ki ni v skladu z Njegovo voljo. Trpljenje je naša izbira, je posledica. Bolečina pa ni naša izbira, seveda je tudi posledica vendar nas doleti zaradi drugačnih razlogov.
»!Če je v človeku prisotno dobro in ljubezen, je prisoten tudi Bog.«
Vedno pa, ko je prisoten Bog, je človek v ljubezni in dobroti. Drugače ne more biti.
lp Titanic
Kaj je ljubezen, kje je Bog
Prispeval/a: Tatjana Malec dne sreda, 9. maj 2007 @ 15:06 CEST
Vendar ob vsem tem ti bom zastavila vprašanja: zakaj če je Bog vsemogočen, ni aktivno posegel v vojne grozote v Awschwitzu, Dresdenu, Hirošimi, Nagasaki, sedaj v Iraku, itd?
Če je Bog popoln zakaj je dopustil, da mu človek očita to opustitev. Jaz vidim tu protislovja, n. pr. Bog je zavezan k dobremu in nekaj je dobro že samo zato, ker tako želi Bog, npr. da Abraham žrtvuje svojega sina Izaka. Ali ne bi bilo boljše, da človek ne bi bil sposoben zlih dejanj in da bi bila njegova svoboda omejena v tem pogledu in da bi dobrota v človeku, dana od Boga, predstavljala večji dar kot svoboda.
Kdo ima korist od tega, da človek počenja zlo na svetu? Jaz mislim, da je človekova svoboda zelo dvorezen dar. Od kod se je v človekovo stvarstvo prikradlo zlo, saj zlo ni le problem človekove volje in Bog ga tudi ni ustvaril. Ali ni zlo že samo na sebi pomanjkanje volje za dobro? V novem katakizmu od leta 1933 lahko preberemo, da izvirni greh ni osebna krivda. Ali smo medve krive, da sta Adam in Eva grešila? Ta greh se razume v prenesenem pomenu, a da predstavlja skrivnost, ne moremo povsem razumeti.
Izvirni greh po mojem temelji na zastareli podobi sveta, ki je sam na sebi protisloven, saj več prikriva, kot pa razkriva. Tudi evolucija ni nastala s katoliškim verskim naukom, je nastala že veliko prej. Zame resnično najboljši in najobjektivnejši razlagalec verskih vprašanj je prof. dr. Anton Trstenjak, teolog. On je v svojih številnih knjigah razrešil vprašanje kaj je raj, pove da je to hrepenenje po vekotrajnosti človeka. Kakor koli obračaš, vedno se človek sreča z istim vprašanjem in odgovorom: Kaj je vera? Vera je strmenje, čudenje in upanje. Veliko več ljudi bi sprejelo in gojilo vero kot svojo potrebo, če bi jo razlagali na bolj življenjski način. Zato dovolimo, da bo vsak človek imel svojo predstavo o skrivnosti, na katere si ne morem umsko odgovoriti.
Lep pozdrav
Tatjana
Kaj je ljubezen, kje je Bog
Prispeval/a: Miran Zupančič dne sreda, 9. maj 2007 @ 18:24 CEST
Ateist poln grenkobe pravi:" Kakšen Bog je to, ki dopušča nekaj takega?" Verski fanatik pa je prepričan:"To je Božja kazen!"
Lahko se tudi vprašamo, zakaj Bog dopušča prizvajati atomsko in biološko orožje, s katerim lahko uniči življenje na Zemlji? Vsa ta vprašanja izhajajo iz tega, da mora obstojati Božanska vsemogočnost, Bog, ki vse obvladuje. Vprašanje, zakaj je ta Bog uredil ta svet tako nepopolno, je izredno pomembno. To nam pokaže, da se tisti, ki sprašuje, upira poteku stvari in da tudi v naprej ne želi varjeti in sprejemati, kar se mu vsiljuje od zgoraj.
Vsa ta vprašanja izhajajo iz tega, da je nekaj ali nekdo naredil načrt sveta, v katerem je človek prisiljen živeti. Je to svet delo Boga, ki je vsemogočen ali pa so nasprotja, dobro in zlo, nastala v človeških možganih? Kdo lahko trdi, da Bog sili človeka razvijati atomsko orožje, se medsebojno uničevati v grozljivih vojnah. Vprašati se moramo, kdo je pravzaprav ON osebni ali skupinski bog, ki upošteva koristi posameznika ali skupine? Je to rasni bog ali bog določenega naroda? Je On idealna podoba, ki smo jo ustvarili ljudje, nad katerim se lahko navdušujemo? Je to bog, ki blagoslavlja orožje, kot se je to dogajalo v drugi svetovni vojni?
Vsemogočni, pomeni sila, ki presega, vse ostale sile in moči, daje svojim bitjem svobodo, da najdejo svojo pot pri svojem ustvarjanju, torej svobnodo, da pridobivajo izkušnje, hoteti dobro, a delati napake, torej stvarstvo uporabljati do določene meje.
Svetovne religije so nastale kot odgovor na napačno uporabo te svobode in prikazujejo z gorečimi besedami, kaj se zgodi tistim, ki pridejo neposredno v peklensko sfero bivanja. Je lahko nepolno nekaj, kar je ustvaril Bog? Zakaj ljudje izhajamo iz tega? Zato, ker zaradi svoje nepopolnosti ne moremo videti, kaj je Bog prazaprav ustvaril.
Vesolje, h kateremu spada planet Zemlja, je za nas človeštvo ena popolna šola preizkušenj. Znotraj tega sveta si je človek ustvaril svoj lastni svet. Tak je nastal zaradi zablode človeka, ki je pozabil na svojega Stvarnika. Človek je le žival, v kateri se v najboljši obliki izraža vzvišeni princip, ki izvira iz nebeškega kraljestva. Od prvotnega nebeškega človeka je na na žalost prisotno danes le še Božansko seme.
Snovno nas je tako prekrilo, da se ta nebeški ne more ponovno obnoviti z lastno močjo. Zato izhaja iz Božanskega vira žarek, ki kliče in rešuje, da bi nam ljudem pokazal pot k izhodu. Stvarnik je določil le temeljni princip po katerem naj bi tekle izkušnje človeštva. Človeštvo samo pa je oblikovalo, skupaj s svojimi vodji, svet tak kot je danes.
obstajata dva reda: prvotni-božanski in časovno prostorski naravni red. Vprašanje, ki je bilo postavljeno takoj na začetku, bi se prazaprav moralo glasiti: Zakaj smo kot človeštvo tako zašli s prave poti? Ljudje pravijo" To je posledica tega ali onega vzroka"; Zlo je treba uničiti pri koreninah". No, kje pa so te korenine? Ali se ni vse začelo s pozabljanjem Boga. Prav gotovo, zato so korenine skrite v človeškem srcu. Kar se dogaja zunaj, je le odsev no notranjega.
Zato Božaska bit pri vsakem udarcu srca kliče:" Jaz sem pot, resnica in življenje." Pri mnogih ljudeh okoli nas in v svetu preglasi ta klic dogajanje v svetu. Spet drugi se jezni, obrnejo stran od svojega Stvarnika in ga obtožujejo ali celo razmišljajo kaj ni naredil prav, čeprav bi bilo pomembno prav njihovo posredovanje.
Pri vsej tej enigmi je odločilno naše obnašanje: Neposredno in zares prisluhniti notranjemu klicu in v skladu s tem delovati. Le filozofirati o tem, kako je prišlo do do izvirnega greha, človeka ne pripelje nikakamor. S tem se še bolj zaplete v nepopolnost sveta, katerem živi. Buddha je primerjal človeka, ki ga je zastrupil"greh", s človekom, ki ga je zadela puščica. Mrzlično razmišlja o tem, kdo bi mu lahko to storil in s katerim strupom je zastrupljen. Medtem ko se ukvarja s tem umre. Če pa bi namesto tega potegnil puščico iz rane, ne bi umrl.
Nauk iz zgodovine nam govori, da je bilo na začetku verige samovoljno ravnanje človeka, ki je bil zato pregnan iz "raja" Z vedno močnejšo egocentrično usmerjenostjo človeštva je nastala zgoščenost moči, ki nas obvladuje, vladar sveta, moči teme. Vladarju; knezu tega sveta, pa mora človeštvo vedno znova plačevati davek. Zato so si ljudje prisiljeni datu duška poželenju. Bolj ko je intenzivno nase naravnano poželenje, bolj močna postane onostrana zgoščenost moči in negativni vpliv ljudi.
Bistvo stvari nam opiše v Svetem pismu verz, ki govori o nečem čudovitem in se glasi: "Zakon Duha nas je osvobodil zakona greha in smrti." Tu v našem svetu veljajo zakoni narave. Če dvignem kamen v zrak in ga izpustim, bo po zakonu gravitacije, zaradi delovanja sile teže, padel. To je nekaj, česar ne moremo spremeniti. Če pa ga pred tem ujamem, ne bo padel na tla. To pomeni, da se sila teže uniči, če ji nasproti postavimo silo, ki je močnejša od nje.
Po naravi smo vsi zakonom napak in smrti. Vsi padamo in drsimo. To dobro vemo. Vse je odvisno od tega, ali se bo vmešala neka močnejša sila in zaustavila naše padanje. Edino tako se lahko ustavimo. To močnejšo silo nam je dal Bog v osebi Jezusa Kristusa za našo rešitev, za našo osvoboditev. Tudi mi lahko živimo novo življenje svobode s silo Svetega duha, ki nam ga je Kristus daroval.
Lep pozdrav in vse dobro,
Miran.
Kaj je ljubezen, kje je Bog
Prispeval/a: titanic dne sreda, 9. maj 2007 @ 18:52 CEST
Človek ne vidi naprej, zato tudi ne vemo kakšen je Božji načrt za človeštvo. Lahko le ugibamo, povezujemo, razmišljamo, polemiziramo ali pa se kregamo in »tepemo« za svoj prav. Ne čutim pa potrebe, da bi se zagovarjala in navajala trditve drugih o stvareh, ki se mi ne zdijo pomembne. Zame je pomembno, da živim danes modro, da bom jutri srečna. V vsej svoji srčni kulturi življenje po svoji najboljši moči ne pričakuje za jutri zahvalo.
Razumska vprašanja ne dobijo odgovora, ki bi jih razum lahko sprejel. Vprašanja, ki pa jih postavi srce, lahko dobi odgovor v srcu. Tako kot je človeški razum omejen, je srce, ki je odprto božanski ljubezni neomejeno. Dosežejo pa ga informacije le v obsegu, ki jih zmore sprejeti in prepoznati glede na raven duhovne zrelosti.
Dobra prispodoba:
»Tu v našem svetu veljajo zakoni narave. Če dvignem kamen v zrak in ga izpustim, bo po zakonu gravitacije, zaradi delovanja sile teže, padel. To je nekaj, česar ne moremo spremeniti. Če pa ga pred tem ujamem, ne bo padel na tla. To pomeni, da se sila teže uniči, če ji nasproti postavimo silo, ki je močnejša od nje.«
Ravno na tak način si lahko razlagamo Sveto pismo in ga poskušamo razumeti glede na čas, ko je nastajal. Vse je opisano simbolno, primerno razmeram in razmišljanju ljudi, ki so takrat živeli.
Tudi to je lepo opisano:
»Vsi padamo in drsimo. To dobro vemo. Vse je odvisno od tega, ali se bo vmešala neka močnejša sila in zaustavila naše padanje. Edino tako se lahko ustavimo. To močnejšo silo nam je dal Bog v osebi Jezusa Kristusa za našo rešitev, za našo osvoboditev. Tudi mi lahko živimo novo življenje svobode s silo Svetega duha, ki nam ga je Kristus daroval.«
in se Miranu zahvaljujem za besede, ki jih je našel in podal namesto mene.
lp Titanic
Kaj je ljubezen, kje je Bog
Prispeval/a: Tatjana Malec dne četrtek, 10. maj 2007 @ 10:02 CEST
hvala obema za komentarja. Pomembno je, da nosimo pozitivno v srcu. Danes je lep dan in sije sonce, kar opravičuje božji molk. Potrebno je reducirati vse verske resnice na eno samo besedo: Ljubezen! Potem nam je vse jasno.
Prisrčen pozdrav obema
Tatjana
Kaj je ljubezen, kje je Bog
Prispeval/a: titanic dne četrtek, 10. maj 2007 @ 12:57 CEST
lep dan je vsak dan, tudi ko dežuje ali sije sonce, Bog pa govori na različne načine ne glede na vreme, ha, ha. Lepo si zaključila svoj komentar in se popolnoma v tem strinjam s teboj, da je ljubezen tisto, ki je najpomembnejše.... če je le prava....
Pozdravček tebi in uživaj vsak dan,
Titanic
Kaj je ljubezen, kje je Bog
Prispeval/a: Weirdness dne četrtek, 10. maj 2007 @ 13:17 CEST
Napačno je gledati na boga, kot na "nekoga", ki dopušča, da se dogajajo vse te grozote po svetu. Bog je poosebljena ljubezen, je dobrota, je skrit v vsakem izmed nas, je odnos, ki ga imamo do sočloveka, do soljudi... Bog je v vsakem izmed nas, drugje ga ni...
Ko kličeš k bogu in ga prosiš za boljše življenje, ko ga sprašuješ zakaj so vojne, zakaj je lakota, iščeš v sebi moč, kako bi to lahko spremenil, iščeš veličine, moči, ki bi jo potreboval, da bi naredil spremembe...
Sartre je rekel, da so ljudje okoli nas pekel, ko je napisal Za zaprtimi vrati, ni pa povedal, da so ljudje lahko tudi raj... Ker v njih se skriva Bog in hudič... Vsak posameznik pa ima na voljo, da se odloči kaj od tega bo. Na koncu dneva posameznik v množici 6 miljard ljudi ne more narediti nič... Ampak, "One man can make a difference"... Vse je odvisno le od tega ali bo raj za druge ali pekel...
Torej... Kaj je ljubezen? Ljubezen je Bog!
Kje je Bog? Bog je skrit v ljubezni!
Lep pozdrav, Weirdness
---
You don't know me, you don't know me at all...
Kaj je ljubezen, kje je Bog
Prispeval/a: titanic dne četrtek, 10. maj 2007 @ 13:50 CEST
Točno to.
Kaj je ljubezen, kje je Bog
Prispeval/a: Sasso dne torek, 15. maj 2007 @ 14:38 CEST
Mogoče, ti vera res predstavlja lažje iskanje "dobre plati" v vsaki stvari, a še vedno se to prične pri vsakem posamezniku posamezno. Iščeš odrešenika v "bogu" da bi se prenehale vojne? Raje ga prični iskati v sebi in podaj naprej. Le tako, ko nas bo več kot tistih, ki jih je strah, bomo lahko zgradili "raj" katerega tako zelo želite postaviti na temu planetu, čeprav je raj že tu, v nas samih.
Bogi so pa tisti, ki misiljo, da obstaja neka črna tablja tam nekje v nebesih, kjer piše, Little John bo vestni služabnik Robin Huda in delal bo čudeže, ne...tu pride to o čemer Miran tako lepo pravi - svobodna volja. Če si želiš odrešitve iz večnih ciklusov življenja in smrti, boš šel na pot, katero nas učijo veliki mojstri, Buddha Sidharta, Guatamala, Jezus in še kateri, katerih imenov neznam napisat, ker sej so, sam spet niso tako pomembni, kot sem jaz sedaj. (ni egoistično mišljeno, ampak kot posameznik v danem življenju)