Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Bog_Ljubezen_Energija_Egoizem

Kaj je ljubezen, kje je Bog sreda, 9. maj 2007 @ 05:02 CEST Uporabnik: titanic Bog – energija, človek – energija, le druge vrste. Ljubezen do sebe je ljubezen do Boga, ljubi bližnjega kot samega sebe. Kaj je ljubezen? Ego-izem, kakšen, do katere mere ego-izem. Do meje, ko ljubiš sebe in to na način, da so drugi ravno tako ljubljeni. Tu ni meje, je zabrisana. Ljubezen je vseobsegajoča, je isto kot Bog. Enostavno je, ostaja, le zaznati jo je potrebno. Kje jo zaznamo? Lažno ljubezen zaznamo »zunaj« nas, zunaj našega fizičnega telesa, s čutili kot so sluh, vonj, vid, otip. Pa je to resnična ljubezen, tista, ki je povsod, ki jo OBČUTIMO v sebi? Ne. Takrat, ko naša čutila zaznajo od »zunaj« ljubezen, je to čustvo, ki se v nas le prebudi, ko ta zunanji dražljaj preneha, nehamo tudi od »znotraj« čutiti ljubezen. Torej imamo dokaz, da to ni bila prava božanska vseobsegajoča ljubezen, ki ji lahko rečemo tudi Bog. Torej, kaj je ljubezen, kaj je Bog? Ljubezen, ki jo občutimo v sebi in to občutenje ostane ne glede na »zunanje« dražljaje, ko se ob prenehanju zunanjih dražljajev ne spremeni občutenje ljubezni v praznino, sovraštvo, žalost ali celo jezo in željo po maščevanju, je prava ljubezen, tista od Boga oz. božja prisotnost. Taka ljubezen je stalnica, ki enostavno je v nas, se jo zavedamo in z njo živimo. Imamo moč in zaupanje, da zmoremo vse, kar nam prinese današnji in jutrišnji dan. Zavedanje, da je življenje sestavljeno iz trenutkov za katere smo sami odgovorni in je včerajšnji dan vzrok za posledico dogodkov današnjega dne, nas dela močne, stabilne in vedno bližje božji volji, da smo srečni. Ne le naša dejanja, tudi besede in celo misli imajo močan vpliv, da se nekaj naredi, tam, kamor jih pošljemo. Zato je treba tudi v mislih biti vedno stabilno naravnan, z nogami trdno na tleh in v zavedanju karmičnih zakonov, ki nastopijo vedno, ko »delujemo« in pošiljamo vibracije svojih misli v svet. Na svojih izkušnjah se lahko naučimo, ko pogledamo svoja dejanja, sodbe in misli, ki smo jih imeli v preteklosti. Ko smo sodili, smo dobili lekcijo, da je bilo sojeno nam, ko smo določali svoje življenje, ga nismo obvladali in se je situacija odvila ravno v obratni smeri, kot smo trdili, da »to ne bi za noben denar«... Postavljali smo se na mesto boga, bili vzvišeni in želeli, da obvlada in prevlada naša volja. Bili smo v to prepričani in nismo niti za hip pomislili, da bo kakorkoli lahko drugače – pa je vseeno bilo. Vse take in podobne izkušnje nam pridejo nasproti zato, da spregledamo, da vidimo svojo majhnost v primerjavi z Bogom, pa vseeno svojo veličino, če priznavamo njegov obstoj in živimo z njim in v njemu. Jezus je bil človek, da nam je pokazal, kako lahko človeško bitje živi po božanskih načelih, kako lahko dela človek »čudeže«, če verjamo v njega in ga nosi v vsej svoji prepričanosti in veri v sebi. Pokazal nam je človeško obliko, strnjeno materijo Njega. Dal nam je možnost, da smo to mi, saj je on del vsega stvarstva, tako smo mi del njega – vendar če želimo, dal nam je svobodno voljo. Na preprost in enostaven način nam je pokazal pot, pot v sebe, pot do ljubezni, ki jo imamo v sebi in možnost, da jo ohranimo in »delamo čudeže«. Človek pa z vso svojo vzvišenostjo in »človeško močjo« (beri: ko se poslužuje vseh sredstev in gre preko trupel za svoj ideal) išče »dokaze«, da ima prav, ko dokazuje na »strokoven« način in navaja vire, kje je kaj prebral, kje so naredili kakšno raziskavo in dokazali, kar le-ta zagovarja, naredi vse, da prepriča človeški razum v nekaj, da je oziroma da ni. Vse je »blef«, vse je neko skrivanje za masko, ki si jo nadevamo zaradi strahu, nesigurnosti, nemoči... Iščemo dokaze zunaj..... Delamo vse, vse življenje, da se nam ni treba srečati s samim seboj in z Bogom, ki je v nas. Bojimo se sebe, svoje majhnosti, nebogljenosti, svojih pomanjkljivosti in umazanije, ki jo nosimo v sebi zaradi nesprejemanja univerzalne božanske ljubezni. To je vzrok – posledica. Veliko raje verjamo kar slišimo z ušesi, kar vidimo z očmi, kar lahko primemo ali se dotaknemo in okušamo, kot pa edino realnost, ki je lahko nespremenjena in večna – jaz z vsem kar sem v vsej svoji majhnosti, ponižnosti in nemoči, hudo lačnim ljubezni, večne božje ljubezni. Morda sploh ne vemo, kaj iščemo, saj si tega ne upamo niti priznati. Popolnoma drugače pa je potem, ko najdemo. Kdor išče ta najde in ne more več nazaj v temo brezupa in nemoči. Spominja se trenutka, ko najde, le da morda niti prvič ne verjame, saj je novo, tuje, misli, da je slučaj. Ni slučajev, vse se odvija po božjem načrtu za vsakega človeka posebej, vsak ima svojo nalogo preseči zemeljske vrednote, ki nas delajo nesrečne in sprejeti več, vsega, kar je človek, ki je del božanstva vreden in upravičen. Bog želi, da smo pogumni, da mu zaupamo, da ne dela napak in da smo taki kot smo vredu. Ko ljubimo sebe, ljubimo delo, ki ga je ustvaril On, ko ljubimo druge, že le zato, ker so, ne zato, ker nam govorijo ali izkazujejo naklonjenost, ljubimo Njega v človeku. Možnost imamo, da se »premaknemo« bližje k Njemu, saj nam bo lepše in lažje, ker bomo enostavno razumeli s srcem in ne bomo iskali razlage pri drugih, ki so ravno tako le ljudje. Komentarji (10) www.pozitivke.net