(mali verouk za nepoučene kristijane, ateiste, odpadle kristjane, pogane, malikovalce, krivoverce, mlačne kristjane, fanatike, izobražene, neizobražene, izobčene, preganjane, zmedene, dobre in hudobne)                

Sveti zakon je naštet kot zadnji med zakramenti. Zakrament si podelita zakonca sama med seboj. Duhovnik samo blagoslovi to zvezo. Ta zakrament očitno kaže, da je človek ustvarjen po božji podobi. Prastara ljubezen tukaj kaže svojo moč. Zakonca si sama podelita zakrament. Enost nam je usojena. Odnosnost nam je prirojena in to je nekaj svetega. Podoba Boga je nekaj svetega.

Teženje k enosti usmerja moč ljubezni. Moč ljubezni je tista, ki različnost napravi za premostljivo in za nekaj dopolnjujočega. Zato si lahko zakonca sama veljavno podelita ta zakrament, če je jasno, da več kot tri mesece ne bo duhovnika na spregled, da bi zvezo lahko blagoslovil. Iz tega sledi, da je duhovnik le priča in da je zveza med možem in ženo sama po sebi tako sveta in tako močna, da nobeno prekletstvo in zloba nimata moči nad tem. Če ni duhovnika, Bog sam  direktno po osebi Svetega Duha blagoslovi to zvezo.

 Kaj te še moti? Povej mi! Počasi sem že utrujen. Aaa! Marija! Kaj ima Marija pri vsem tem enem? Takole je to. Bog spoštuje naravne zakone, ki jih je dal naravi in nam ljudem. Ne mara protinaravnosti. Ni hotel, da bi njegov Sin samo padel z neba. Hotel je, da da vse skozi, kot vsak pravi človek. Zato je bila potreba, da se Očetov Sin rodi iz prave žene, matere. Izbral je Bog ženo po imenu Marija. Njo je usmerjal z vso močjo, da se ni niti enkrat ozrla k hudiču in njegovemu strašenju. Hudiču ni bilo dovoljeno pod nobenim pogojem, da bi mu uspelo na njej izvesti kakšno od svojih popačenosti.

Bog je hotel, da bi bila Marija vzor človeka, ki ga zanima samo Eno in kar je z Enim povezano. Marija je sodelovala z vodstvom Enega. Tako se je lahko v njej naselil Sin po delovanju Svetega Duha. Čeprav je bila popolnoma odporna na hudobnega angela in ni nikoli naredila greha ali kakšne popačenosti v božjem stvariteljskem veselju, pa ni bila obvarovana pred trpljenjem. Kot vidimo iz čiste logike do sedaj povedanega, je trpljenje posledica popačenosti in deformacije. Trpela je zaradi krivičnega trpljenja, ki se je razplamtelo nad njenim in božjim Sinom. Sina so ljudje mučili in ubili iz čiste hudičeve zavisti in iz čiste zavisti pokvarjenih ljudi. Ker je bila totalno eno z Enim, se pravi tudi s Sinom, je doživljala trpljenje kot Sin in kot Oče v nebesih. Ker pa je bila povrhu vsega še ženska, je tudi s stališča materinskega nagona blazno trpela, ko so ji ubijali otroka. In to brez vsake krivde, brez krivde popačenosti, ali uničevanja božjega načrta. Zaradi tega je ona v nebesih takoj za Bogom.

Ker je popolnoma sodelovala z božjim glasom v sebi in ker jo je kljub temu zadelo strašno duševno in duhovno trpljenje ima moč, ki se je ne da popisati. Bog ji ne more odreči nobene želje in prošnje. Ona lahko obvaruje še tako okorelega in očrnelega grešnika, če se le spomni nanjo. Dalo ji je zaradi krivičnega trpljenja, ki jo je doletelo v zemeljskem življenju posebno mesto v človeški zgodovini. Eno ji je dalo univerzalni materinski nagon, ki obsega vsakega človeka. Ta univerzalni materinski nagon varuje človeštvo pred nesrečami in kaznimi, ki si jih človek sam proizvede. Zato je najenostavnejši in najmočnejši egzorcizem pred hudičem in pred hudobnimi ljudmi, če iskreno pokličemo Mamo Marijo. Če iskreno v Enem pokličemo Njo, ki je eno z Enim. Njo, ki je Boga obogatila s človeško naravo. Njo, ki je na skrivnosten način postala oseba troedinega Boga.
Metod Jeromel, svobodni teolog in filozof

SE NADALJUJE