Piše: Jasta Prava - priredba

Rojena je bila mala deklica v Magdali, židovska deklica je z družino živela ob Galilejskem morju. Njen oče je kot ribič lovil posebne slastne ribe. Rimljani, ki so takrat vladali temu delu današnjega Izraela, so jih imeli zelo radi, zato so bili pripravljeni zanje plačat dosti denarja. Oče je bil bogat ribič, več čolnov je imel, obilen ribolov. Družina je lepo živela, več kot udobno. Marija je bila srečen otrok. Deležna je bila ljubezni staršev, služabnikov, prijateljev, zelo lepo življenje je imela.

Njena družina je tako kot ostale židovske družine hodila v Jeruzalem plačat davek. Avtoritete so davek določale ustrezno številu članov družine, dobrin, denarja, vseh teh stvari. V tistih dneh potovanje ni bilo enostavno. Morali so pripraviti kamele, šotore in stvari za kuhanje, toliko vsega. Potovanje od Galilejskega morja do Jeruzalema je trajalo dosti dni hoje in spanja in hoje in spanja. Počasi so napredovali, a bogata družina si je lahko privoščila dovolj lahko pot.

Tako so spet šli v Jeruzalem plačat davek, saj je oče pošteno in primerno delal, kar mu je bilo naročeno. Bil je dober Žid. Ko so na poti nazaj taborili, je Marija, ki je imela posteljo na tleh, začutila, da jo nekaj tišči. »Ni udobno, kamen mora biti«, je pomislila. Premaknila je posteljo na stran, da bi ga odstranila, podrezala v prst in ugotovila, da ni kamen, ampak majhen kipec. Kipec prelepe gospe je bil. Uau, še nikoli ni videla kipca prelepega bitja... Slišala je o teh stvareh, saj so Rimljani častili idole, vedela je, da so imeli kipce in dosti slabih slabih stvari. Oče ji je povedal, da Rimljani častijo idole, nikoli pa ji ni bilo dovoljeno videti česa podobnega. Vedela je, da če bi našel to strašno stvar, bi jo bila primorana vreči stran, saj je bila zla, pregrešna, nevarna. Oče ji je to vedno govoril in vedela je, da on ve, kaj je najbolje zanjo. A ko je Marija zdaj gledala ta mali kipec in lepo prelepo Gospo, jo ni mogla vreči stran. Njeno srce se je smehljalo, ob njej je čutila veliko veselje. »Uau, kako si lepa...!« Še en dan jo bom obdržala, se je odločila.

Kipec prelepe Gospe je zavila v posteljnino, da bi ponoči z njo govorila in spala z njo in jo čutila blizu. Kakšen užitek... Morala pa je paziti, ko je pospravljala posteljo, saj če bi služabnica našla kipec Gospe, bi ga vrgla stran. Potovanje domov je mirno potekalo, le njeno srce čez dan... Ves čas je mislila na Gospo in premišljevala, kaj ji bo rekla. »Kaj naj ti rečem, ti presladka, s svojo lepoto, lepoto tako veliko...?« Dan za dnem je Marija čutila več ljubezni do te prelepe Gospe v kipcu, dokler se ji enkrat ni zazdelo, da ji je odgovorila. Ko je govorila Gospe, ji je Gospa odgovorila nazaj! »Kako čudovito! Kako lepo je imeti prijateljico, ki govori  z menoj o stvareh, o katerih jaz rada govorim. Kako sladko, kako čudovito!« Vendar je zelo pazila in kipec je skrivala. Nihče, prav nihče ga ni smel najti.

Počasi je družino začelo skrbeti za Marijo, čuditi so se začeli: »Kaj je narobe z Marijo? Videti je, da govori sama s seboj; kaj je narobe s tem otrokom? To ni dobro, mogoče je zli duh? Nekaj je narobe... Ne moremo dovoliti, da se skrivnost razve, saj nihče ne bi poročil otroka, ki sliši glasove in govori sam s seboj...!«

Oče je kot dober Žid hčerko peljal v daljno vas, kjer je živel rabi, znan po tem, da izganja zle duhove. »Očisti jo, osvobodi jo! Nekaj je narobe!« Hči je pripeljal nazaj, a žal moram poročat: Marija je še naprej slišala glasove. »O, kaj narest? Kaj narest?!« Oče je vedel, da lahko s hčerjo ponudi veliko doto. Hitro jo bo skušal poročiti, preden se govorice razširijo. »Dal ti bom ribiške čolne, dal ti bom denar, dal ti bom... Postal boš del moje skupine ribičev, samo če poročiš mojo hči!« Snubec je prišel in rekel: »Ja, poročil bom to dekle. Mlada je, res, a bova že izpolnila obvezo«. Ni vedel, da sliši glasove, ni si mogel misliti. Tako je prišlo do poroke, poroka je bila blagoslovljena in vsi so praznovali. Čutiti je bilo veliko olajšanje. S poroko so starši izpolnili svojo vlogo, poročili so svojega otroka.

Mož ni rabil dolgo, da je odkril: »Kaj je narobe z njo; videti je, da govori sama s seboj. Kaj je narobe? Norca ste naredili iz mene, okrog ste me prinesli!« Bratje, ki so sestro zelo ljubili, so rekli: »Res je malo motena, ampak vemo za najboljšo rešitev, ki jo bomo naredili. Slišali smo za rabija, ki prihaja - ime mu je Janez Krstnik. Janez krščuje, z vodo opere človeške grehe in slabe stvari zapustijo ljudi. Z Marijo ga bomo obiskali in očistil jo bo; dobra bo kot nova.« Mož je rekel: »Odpeljite jo zdaj! Pojdite!« Bratje so čutili veliko ljubezen, res so ljubili sestro, saj je imela sladko presladko srce. S čudovitim nasmehom miru je govorila sama s seboj. Miren nasmeh je sijal skoznjo, čudovitega otroka... Tako so vsi šli k Janezu Krstniku, ampak lahko si misliš, da je bilo tam polno ljudi. Dosti gorja in stiske je bilo.
Janez je zavzeto in predano opravljal svoje delo, očiščeval je vsako osebo, ki je prišla do njega. Blagoslavljal je, mazilil, splakoval in pravil: »Osvobojen/a si vsega starega! Vendar čuj resnico: Eden prihaja! Eden prihaja, dosti večji od mene. Eden prihaja, vem, da je res. Rabi prihaja. Čuj resnico: Mesija prihaja, prav kmalu pride«. Marija je z brati šotorila ob potoku in čakala, da jo bo Janez sprejel. Ptem pa, nenadoma... - gibanje, nemir. Kaj se dogaja? Moški je skozi množico prišel naravnost k Janezu in obstal pred njim: »Jaz sem. Jaz sem tisti! Prišel sem. Naj se zgodi!« Janez je vedel, vedel je brez dvoma: Ta je tisti eden, za katerega je vedel, da prihaja. Janez ga je opral v veliki ljubezni, veliko veselje je bilo. Ja..., ja...

Marija je takoj vedela: »Tale moški je tako enkratno drugačen!« Videla je njegovo sijanje in slišala nekaj v njegovem glasu, kar se je tako zelo slišalo kot glasba njene očarljive Gospe. »Zakaj ga slišim s to isto vibracijo v glasu? Kako čudovito...! Kako čudovito.« Pazljivo ga je poslušala, ko je govoril in se jo z besedami dotikal. Pogledal je v njene oči in se smehljal. »Ljubezen...,« je vedela, » kako čudovito«. Ko je bila Marija na vrsti za očiščenje, je naredila vse, kar je Janez predlagal in dovola si je sprejeti. Odprto in voljno je rekla: »Osvobodi me!« Toda na presenečenje vseh, je Marija naprej slišala glasove. Še vedno so bili tam in celo ta moški, ta iz Nazareta, ki je prišel.... Od njega je slišala drug glas, drugačen zvok. Zelo jasno je govoril, zelo drugačno je plesal prav blizu zemlje, njegov zvok in energija sta prihajala skozi vse... Marija je poznala ta glas, čutila je klic. In ta nazarečan je rekel: »Zdaj odhajam. Pojdite domov, vsi. A enkrat bom prišel in če mi boste pripravljeni slediti, bo prišel čas, ko vas bom osvobodil.« Marija je šla z brati domov. »Kaj zdaj?«, se je spraševala, saj je v srcu čutila veliko spremembo. V njej se je zgodila velika preobrazba... Ostala je v zakonu in rodila otroka, prelepo hčerko. Kako sladko deklico, kako polno veselja! Skušala je obdržati skrivnost o glasovih. Včasih je delovalo in včasih ne, saj njeno veselje je bilo zelo veliko, njena sposobnost ljubiti je bila zelo velika. Smejala se je z otrokom, vse dneve je pela z otrokom. Njen mož je bil pomirjen z njo in kljub čudnim glasovom jo je ljubil.

Nekega dne v času se je v mesto vrnil ta iz Nazareta in oddal besedo: »Čas je zdaj, pridite. Pridite, če ste voljni biti z menoj. Čas je, osvobodil vas bom.« Marija je vedela, da mora iti, nič jo ni moglo ustaviti. Na mestu bi umrla, tudi trenutek več ne bi dihala, če ne bi sledila temu velikemu učitelju. Temu mojstru, ki je prišel in ga je njeno srce lahko slišalo tako kot glas Gospe, zelo čisto. Sledila mu je, zapustila je dom. Zapustila je otroka in rekla: »Vrnila se bom, samo za malo časa moram iti. Slišati moram tega učitelja, klic tega rabija. Moram! Drugače bo moja duša umrla...«

Nazarečan hodil od vasi do vasi in zbiral tiste, ki jim je bilo namenjeno biti tako blizu. Tako blizu... Tako blizu učenjem, ki jih je prinašal. Marija je bila zraven, poslušala je in dihala, slišala je, vedela... »Kako čudno, da moški lahko slišijo samo njegove besede...?« Ona je slišala toliko več! Ko so besede nehale govoriti, je njeno srce sprejemalo več. Kot da bi toliko več ljubezni vlival naravnost v njeno srce. Jo polnil in napolnil, dokler ni bila polna do roba. Polna do vrha in čez in čez in spet in spet jo je napolnjeval. On je vedel, da je slišala glas njegovega srca in duše, vedel je, da je sprejemala dosti več. In te, ki jim rečete apostoli, te moške je pripravljal, saj se je potovanje bližalo koncu. »Kmalu bomo končali«, je rekel. »Pojdite zdaj domov in poslovite se. Poslovite se, saj nikoli več ne boste šli domov taki kot prej. Nikoli več. Samo še enkrat obiščite svojo družino; počakal vas bom. Vrnite se, ko opravite«.

Marija se je vrnila domov, vesela, da bo še enkrat videla otroka. Bila je polna ljubezni in polna vsega, kar je želela deliti, vsega, kar je ta rabi učil. Tekla je, hitela je domov, da jim pove, da jim pokaže, da jim pomaga čutiti! Ko je prišla domov, so bila vrata zaklenjena, zapahnjena so bila. Trkala je in trkala: »Jaz sem, jaz sem, spustite me noter! Doma sem, rada bi vas videla!« Služabnica je prišla k vratom in rekla: »Odidi! Odidi! Nimaš več vstopa v hišo, tvoj oče je prepovedal. Nikoli več ti ni dovoljeno vstopiti, ta hiša ni več tvoj dom. Odidi! Odidi!! Ne moreš videti otroka, ni več tvoja. Saj poznaš zakon: Če ženska gre potovat z moškim, ki ni njen mož, te po naših velikih resnicah, - tako je v zakonu -, od tega dne naprej imenujemo kurba. Samo ženske, ki so kurbe, potujejo z moškimi«.

Tako je bilo od takrat naprej oznanjeno, da Marija Magdalena je kurba. Ni uspela videti otroka, nikoli več ni govorila s hčerko. Mož jo ni več videl, njen oče ni nikomur dovolil govoriti z njo. Marija se je v velikem obupu obrnila in vrnila tja, kjer je nanjo čakal veliki nazarečan. Ta rabijski učitelj je poznal njeno bolečino, njeno žalost, vedel je za njeno veliko žrtev. Dihal je z njo, saj sočutje je moralo vstopiti vanjo, da jo je napolnilo, mirilo in tešilo. »Vdihni zdaj sočutje vase, Marija! Vdihni sočutje in shrani ga vase. Dihaj, Marija...!«
Moški so se vračali eden za drugim. »Proti koncu mojega potovanja gremo in moj konec bo najbolj nasilen«, jim je rekel. »Videti bo, kot da me bodo ubili, vendar sem tukaj zato, da pokažem novo. Ne moreš ubiti..., ne moreš ubiti duha, tega duha, ki je resničen. Nikoli...! Nikoli«. In tako je v času prišlo do konca življenja nazarečana kot človeka. Položili so ga v prostor, v votlino..., besede niso pomembne. Marija je v spanju dobila sporočilo, slišala ga je reči: »Čas je. Pridi, Marija, vem, da me slišiš. S tabo lahko govorim, tako kot prej. Pridi zdaj«. Ko se je vrnila v prostor, kamor so ga pokopali, je ta zgledal prazen, vendar je stal tam in se smehljal. »Ja, Marija, jaz sem. Vem, da me vidiš, tako ko me slišiš. Osvobojen sem. Pokliči ostale, rad bi govoril z vami.«
Marija je tekla po enega za drugim: »Tukaj je, pridi pogledat. Spet živi, tako kot je rekel tebi in meni je rekel. On je tu, pridi!« Gledali so, a niso videli. Marija se je smehljala: »Poglej, tam! Dovoli si videti! Poglej v prostor, kjer začenja biti še enkrat v sijoči vibraciji. Ne v telesu kot prej, ampak v sijoči vibraciji, v vibraciji, ki je vedno bil!« In prepoznali so vibracijo. Samo moški so bili, a so začeli čutiti in videti. »Ah, tukaj si! Tu si, prav tako kot prej«. »Ja«, je rekel, »Zdaj pa..., kmalu bomo opravili. Rečem vam in vsaj naj sliši: On je v tebi. On je v tebi. V tebi so semena, ta semena, ki jih boste nosili zame. Nosili jih boste v sebi kot v velikih sanjah, delili jih boste skozi eone časa. Prebujenje...! Prebujenje v sladkost... Ja.., ja...!«
Nazarečan je v teku časa opravil svoje in izbral oditi. Njegovi učenci so šli na svoj način v avanture človeškega učenja. V bežanje so šli in v skrivanje, v toliko različnih stvari. A ta zgodba je o Mariji in Marija je vedela, kaj ji je narest. Negovanje in skrb za mater nazarečana sta bila del naloge, ki je bila naprošena, da jo izpolni. Skupaj z materjo in s stricem je šla v drugo deželo, kjer je bila mati varna in je mirna počivala. V prostoru, imenovanem Anglija, je izživela življenje. Marija je v nežnosti skrbela zanjo in ko je bila njena naloga končana, je bila svobodna iti.

Opazila je, da jih malo lahko sliši to, kar je ona vedela. Vedela je drugače, kot so govorili drugi učenci, v svojem srcu je poznala drzno zgodbo. Odšla je v prostor, kjer v delčku gore Francija in Španija prihajata skupaj in tam živela naprej. Vedela je: Samo s tistimi, ki bodo prišli k njej, bo delila (te) besede resnice. Niso bili vsi pripravljeni slišati o čudovitem rojstvu ali čutiti. Čutiti v notranjem miru in čakati seme, čakati da se rodi. A ona je vedela. Ona je dihala, dihala je v vsakega: »Ti..., ti... in ti«. Ja...!

Dolgo za tem, ko je Marija odšla, se je zgodila čudovita stvar. Ko sta umrla oče in mož, je stara služabnica, ki je skrbela za otroka, otroku, ki je bila zdaj veličastna ženska, dala zalogo pisem, ki ji jih je pošiljala Marija. In rekla je otroku, hčerki: »Tale pisma sem dobila zate in čas je, da spoznaš resnico o svoji materi«. In hčerka je prebrala pismo za pismom. »To niso besede kot sta jih opisovala stari oče in oče! To so besede velike ljubezni, čudovite strasti, izjemne vibracije! Ženska, ki je napisala ta pisma, ta ženska v resnici je mati!« Zelo žalostna je bila. Iskat je šla svojo mater, ki je bila v pismih, ki je v krikih prihajala skozi. V krikih ljubezni, tako velike ljubezni! A obupana je samo slišala resnico: Mati je že šla. Ni bila več živa v človeški obliki.

Hčerki so ostala pisma ljubezni. Nežna pisma svojemu otroku in v njih velika modrost in učenje. V čast ljubezni med materjo in otrokom je hči zgradila spomenik, spomenik v znak spoštovanja vsega, kar je njena mati bila. Da v času nihče ne bi pozabil resnice o njeni materi. Resnice, ki še nikoli ni bila povedana, a jo v soočenju s kipom začutiš: To je resnica matere, ki je ljubila.. Ja!

                                                                                                             Norma Delaney v Ohamini šoli