Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20070423002506530

Večno življenje, inkarnacija, inkorporacija petek, 4. maj 2007 @ 05:02 CEST Uporabnik: hierhod Človek si kdaj reče: Na onem svetu bo pa boljše. To izrečemo večinoma z mešanico upanja in obupa, ko nas življenje pritiska in ko nimamo več moči, da bi se borili. Načeloma vsi vemo, da bomo umrli, toda v resnici nihče tega ne verjame ali ne more verjeti. Smrt res ni nekaj naravnega, čeprav se nam tako zdi. Biblija na nekem mestu govori, da smrt ni po božji zamisli. Človekova smrt je kazen, kazen za greh. To je osnova. Če vsaj nekoliko verjamemo biblični pripovedi o Adamu in Evi, sta bila ustvarjena kot večna. Lahko sta se plodila in množila in gospodovala sta stvarstvu. Hudiču to ni bilo všeč in ju je zapeljal, da nista več zaupala svojemu Stvarniku in sta kršila njegovo zapoved. Bog ju je kaznoval z izgonom iz raja, trpljenjem in smrtjo. Raj je bil zastražen z nebeškimi duhovi kerubi in so onemogočali vstop. Toda kazni nista priklicala samo na sebe in na svoje potomstvo, ampak tudi na vse stvarstvo. Od takrat je tudi stvarstvo podvrženo umiranju in razpadanju. Lahko rečemo, da je bil Bog tako razočaran nad krono svojega stvarstva, da je izgubil tudi voljo po ohranjevanju materijalnih stvari. Temu dejanju Adama in Eve se reče prvi greh ali izvirni greh. Izvirni greh je v svojem korenu "nezaupanje". Iz fizike in kemije lahko vidimo, da ima res vse svoj časovni rok. Nič ni večno. Vse je v končni fazi minljivo in sivo. To sivino razburkajo občasni valovi življenja, ki se naseljujejo v rastlinski, živalski in človeški svet. Življenje pride in gre, ker je pač materija podvržena razpadljivosti. Življenje nima pravega obstanka na tem svetu. Pojem reinkarnacije lahko vsaj malo ublaži občutek groze, ki jo lahko občutimo spričo te neizbežne minljivosti. Reinkarnacija pomeni, da se lahko naše življenje pojavlja v nižjih ali višjih oblikah biološkega sveta. Reinkarnacija literarno pomeni ponovno utelešenje ali ponovno umesenje, kajti carnis pomeni meso. Krščanstvo pozna pojem inkarnacije. Božji Sin, Jezus Kristus se je učlovečil ali umesenil. Zanimivo je, da Biblija izvorno uporabi izraz, da se je utelesil, umesenil. To izraža misel, ki pravi, da je Bog gledal človeka, preden je poslal Jezusa, kot kos mesa, kot živino. Jezus je to meso povišal v človeka in s tem postal novi Adam. Se pravi, novo stvarstvo se začenja z Jezusom iz Nazareta. V novem stvarstvu naj bi življenje spet našlo svojo stalnost ali obstojnost. Iz Biblije vemo, da v knjigi Razodetja piše, da je apostol Janez videl novo nebo in novo zemljo. Bog bo znova ustvarjal. On ne mara neuspelih projektov, kot je naša sedanja stvarnost. Krščanstvo veruje in verjame, da se bodo ob koncu sveta duše umrlih zopet združile s svojimi telesi. Iz česa bodo ta telesa, ne vemo. Po obliki bodo gotovo takšna, da se bomo lahko prepoznali. Lahko se samo spomnimo, kako se je vstali Jezus prikazoval svojim učencem, kako so se ga lahko dotikali, kako je celo jedel z njimi in kako je lahko prišel skozi zaprta vrata v nek prostor. Ali bo to meso, ali kakšna druga substanca, tega še sedaj ne vemo. Vsekakor bo to telo ali korpus. Krščanstvo torej pozna in inkarnacijo in reinkarnacijo. Pozna tako inkorporacijo in reinkorporacijo. Naše življenje se torej giblje med obstojem na tem svetu, med obstojem v nebesih in med obstojem v novem nebu in novi zemlji. Za konec bi rad povedal samo to. Veliko verstev bi moralo na novo prevetriti svoje nauke o eshatologiji, ki je veda o poslednjih rečeh. Morali bi jasno opredeliti pojme reinkarnacije, inkarnacije, inkorporacije, reinkorporacije. Skratka pojme, ki se navezujejo na onostranstvo, transcendenco, večno življenje. Komentarji (14) www.pozitivke.net