|  Človek si kdaj reče: Na onem svetu bo pa boljše. To izrečemo večinoma z mešanico upanja in obupa, ko nas življenje pritiska in ko nimamo več moči, da bi se borili. Načeloma vsi vemo, da bomo umrli, toda v resnici nihče tega ne verjame ali ne more verjeti. Smrt res ni nekaj naravnega, čeprav se nam tako zdi. Biblija na nekem mestu govori, da smrt ni po božji zamisli. Človekova smrt je kazen, kazen za greh. To je osnova.
Če vsaj nekoliko verjamemo biblični pripovedi o Adamu in Evi, sta bila ustvarjena kot večna. Lahko sta se plodila in množila in gospodovala sta stvarstvu. Hudiču to ni bilo všeč in ju je zapeljal, da nista več zaupala svojemu Stvarniku in sta kršila njegovo zapoved. Bog ju je kaznoval z izgonom iz raja, trpljenjem in smrtjo. Raj je bil zastražen z nebeškimi duhovi kerubi in so onemogočali vstop. Toda kazni nista priklicala samo na sebe in na svoje potomstvo, ampak tudi na vse stvarstvo.
Od takrat je tudi stvarstvo podvrženo umiranju in razpadanju. Lahko rečemo, da je bil Bog tako razočaran nad krono svojega stvarstva, da je izgubil tudi voljo po ohranjevanju materijalnih stvari. Temu dejanju Adama in Eve se reče prvi greh ali izvirni greh. Izvirni greh je v svojem korenu "nezaupanje".
Iz fizike in kemije lahko vidimo, da ima res vse svoj časovni rok. Nič ni večno. Vse je v končni fazi minljivo in sivo. To sivino razburkajo občasni valovi življenja, ki se naseljujejo v rastlinski, živalski in človeški svet. Življenje pride in gre, ker je pač materija podvržena razpadljivosti. Življenje nima pravega obstanka na tem svetu.
Pojem reinkarnacije lahko vsaj malo ublaži občutek groze, ki jo lahko občutimo spričo te neizbežne minljivosti. Reinkarnacija pomeni, da se lahko naše življenje pojavlja v nižjih ali višjih oblikah biološkega sveta. Reinkarnacija literarno pomeni ponovno utelešenje ali ponovno umesenje, kajti carnis pomeni meso.
Krščanstvo pozna pojem inkarnacije. Božji Sin, Jezus Kristus se je učlovečil ali umesenil. Zanimivo je, da Biblija izvorno uporabi izraz, da se je utelesil, umesenil. To izraža misel, ki pravi, da je Bog gledal človeka, preden je poslal Jezusa, kot kos mesa, kot živino. Jezus je to meso povišal v človeka in s tem postal novi Adam. Se pravi, novo stvarstvo se začenja z Jezusom iz Nazareta. V novem stvarstvu naj bi življenje spet našlo svojo stalnost ali obstojnost. Iz Biblije vemo, da v knjigi Razodetja piše, da je apostol Janez videl novo nebo in novo zemljo. Bog bo znova ustvarjal. On ne mara neuspelih projektov, kot je naša sedanja stvarnost.
Krščanstvo veruje in verjame, da se bodo ob koncu sveta duše umrlih zopet združile s svojimi telesi. Iz česa bodo ta telesa, ne vemo. Po obliki bodo gotovo takšna, da se bomo lahko prepoznali. Lahko se samo spomnimo, kako se je vstali Jezus prikazoval svojim učencem, kako so se ga lahko dotikali, kako je celo jedel z njimi in kako je lahko prišel skozi zaprta vrata v nek prostor. Ali bo to meso, ali kakšna druga substanca, tega še sedaj ne vemo. Vsekakor bo to telo ali korpus. Krščanstvo torej pozna in inkarnacijo in reinkarnacijo. Pozna tako inkorporacijo in reinkorporacijo.
Naše življenje se torej giblje med obstojem na tem svetu, med obstojem v nebesih in med obstojem v novem nebu in novi zemlji.
Za konec bi rad povedal samo to. Veliko verstev bi moralo na novo prevetriti svoje nauke o eshatologiji, ki je veda o poslednjih rečeh. Morali bi jasno opredeliti pojme reinkarnacije, inkarnacije, inkorporacije, reinkorporacije. Skratka pojme, ki se navezujejo na onostranstvo, transcendenco, večno življenje.
|
NE ZAMUDITE
Večno življenje, inkarnacija, inkorporacija
Prispeval/a: Miran Zupančič dne petek, 4. maj 2007 @ 19:47 CEST
res si se lotil najtežje teme našega življenja in moram ti priznati, da imaš pravi pristop, ja imaš "rdečo nit" kot se temu pravi.
Zdajle sem se spomnil pesmi z naslovom:"Ko mene več ne bo", mislil, da jo poje Slavko Ivančič, če se prav spomnim. Ja, življenje se res odvija med steno rojstva in steno smrti. Komaj se dobro zaveš, pa te neka sila že "prisiljuje", da boš moral oditi s tega sveta.
Rojstvo je za nas vesela novica, toda smrt nam predstavlja žalosten dogodek. Z rojstvom prihajamo izza zidu neobstoja v ta svet. Skozi zid smrti vstopiš v za nas neznan obstoj ali mogoče neobstoj in to je to kar nas je strah. Zid smrti je ograjen z skrivnostno tišino. Mnogi pred nami so ta zid že poskušali prebiti in spoznati kaj se skriva po končanem bivanju na tem svetu. Svetovne religije govorijo, da se tam nahajata nebesa in pekel. Mnogo je pričevanja ljudi, ki so preživeli klinično smrt in se vrnili. To kar so povedali nam daje svetlo upanje in nas nekako pomirja. Filozofije poskušajo odgovoriti na to, ali obstaja nekaj po smrti, pa tudi znanost poskuša prodreti v to temno nepoznano-nevidno drugo polovico sveta človeštva. Toda vse je to še vedno ovita z steno neznanega, nespoznavnega.
Jezus Kristus, Bog ki je postal človek, nam pravzaprav lahko pove pravo resnico o smrti. On nam sporoča da je smrt, pravzaprav, odhod in prehod k Očetu-Stvarniku kjer je naša domovina in naše večno življenje. On nas istočasno informira, da lahko zgrešimo odhod k Očetu, da obstoja večno propadanje, a to pomeni odsotnost Svetlobe in odsotnost Očeta, a prisotnost trpljenja in teme. To Njegovo informacijo je potrebno vzeti resno.
On nas, prav tako opominja, da obstoja vmesna sfera ali med raven med večnimi mukami in večnim življenjem po smrti našega fizičnega telesa. On trdi, da bo mnogo tistih, ki bodo umrli, da bodo odšli s te poti življenja, ampak bodo v mukah, v zaporu, vse dokler ne odplačajo vse dolgove storjene na tem svetu. Mene je prepričal, da je temu tako. No z drugo besedo, v nas obstojata nebesa in pekel in vmesni prostor, ki mu krščanstvo pravi čistilnica(očiščevalnica). Budisto to imenujejo z kamalaoka, grki so temu rekli had, egiščani so to stanje med nebom in zemljo rekli amenti.
Kam gremo je odvisno od tega našega življenja. Vest in zavest je v nas ta božanska koda, kontrolor in sodnik, ki nas obvešča, kam smo usmerjeni, proti peklu, očiščevalnici ali nebeškemu svetu. Kdor v lastni vesti posluša Božanski glas in vodstvo gre zagotovo proti Luči in življenje se mu spremeni, a ne odvzema.
V smrt, katere nas je strah in katera je ovita s skrivnostjo, moramo razlikovati umiranje od smrti. Z umiranjem človek odhaja s tega sveta. Toda, človek živi dalje. Smrt se, torej dogaja, če izgubi človek večno življenje, kar pomeni, če mu je onemogočeno ostati v kontaktu-komunikaciji s Bogom. Ta takoimenovana večna smrt ni, torej, izginotje v nič, ne, ampak so to muke v katerih človek ne more doseči polnost svojega življenja, ne more uresničiti svoje želje, ne more biti osvobojen od vezi smrti, razpadanja, greha, sovraštva, kjer nima upanja, ne more verjeti, kjer mu ljubezen menja tesnobo, bolčino in zlo.
Gotovo je, da umiramo vsi enako. Vendar pa se razlikujemo po smrti. Se dogaja, da dobri ljudje včasih umirajo težke smrti, v velikem trpljenju ali drugih težavah, toda oni po tem življenju živijo v miru, srečni, v svetlobi, v polnosti življenja. Včasih hudoben človek umira navidez mirno v najboljši atmosferi, v resnici pa ne šrehaja v življenje, ampak v smrt, v trpljenje in tesnobo.
Kristus je premagal smrt. V to ne dvomim. Kdorkoli od nas živečih na tem svetu veruje v Njega, vstopa v večno življenje. Kristus je premagal tisto drugo večno smrt in s tem nam omogočil, da vstopimo v večno življenje. Religije, prav tako dajejo človeku moč prenesti umiranje, toda ne tudi smrt!
Torej je naša nevralgična točka življenja Jezus Kristus, ki nam je prinesel rešitev vseh rešitev.
Potrebno je, da se vrnemo sami k sebi. Ne živi se samo o kruha, ampak od vsake besede, ki pruhaja iz ust Boga. Potrebno je, da si rešimo dušo in telo, to pa je mogoče le, če smo prijatelji s Bogom. Naš obstoj in obstoj človeštva je odvisen samo od tega ali bomo v komunikaciji z najvišjo Inteligenco , ali ne. To je prava pot duhovnosti(vernosti), kajti brez žive zveze s Bogom nam vse tehnike in metode tega sveta ne morejo rešiti misterija smrti in življenja.
No, sedaj pa končujem to zares težko temo, ki pa se ji tako al tako ne moremo izogniti ali jo do svojega zadnjega diha tu na zemlji ignorirati. Grem se oddahniti ob enem pivu, nato moliti za notranji mir, saj ga človek po taki vsebini res potrebuje.
Lep pozdrav in vse dobro,
Miran.
Večno življenje, inkarnacija, inkorporacija
Prispeval/a: hierhod dne petek, 4. maj 2007 @ 20:26 CEST
Čudovito si dopolnil tale moj članek. Zelo sem ti hvaležen, da si morda tudi prezrl kakšno pomanjkljivost. Tudi meni bi se prileglo eno pivo. Vesel sem, da stalno skrbiš za notranji mir. Sam se podobno trudim kot ti.
Bodi mi dobro!
hierhod
Večno življenje, inkarnacija, inkorporacija
Prispeval/a: Nuška Golobič dne petek, 4. maj 2007 @ 21:36 CEST
Lahko bi rekla, da stojim korak stran od vsega in še vedno raziskujem:), torej ne morem komentirati, sem pa prebrala in je lepo, umirjeno napisano in iz takšnih stvari se da vedno kaj novega spoznati in naučiti. Je pa res kot je napisal Miran: Ne živi se samo o kruha, ampak od vsake besede. Vsaj v to sem tudi jaz sveto prepričana.
Lepo vaju pozdravljam in nazdravje ob požirku piva, Nuška:)
Večno življenje, inkarnacija, inkorporacija
Prispeval/a: amazon dne petek, 4. maj 2007 @ 23:01 CEST
Večno življenje, inkarnacija, inkorporacija
Prispeval/a: hierhod dne sobota, 5. maj 2007 @ 01:58 CEST
Si me pa res našla! Če se malo ponižam, ti pa kar čestitam. V svojem članku, na katerega sem bil kar malo ponosen, sem pozabil omeniti pojem vstajenja, vstajenja od mrtvih in pojem vstajenja mesa. Morda sem imel v podzavesti eno izmed veroizpovedi, ki omenja samo vstajenje mrtvih. Vstajenje je osnoven pojem krščanstva. Že sveti Pavel govori, da če Kristus ni vstal, potem je prazna naša vera. Z vstajenjem od mrtvih je Jezus iz Nazareta dokazal, da je premagal smrt.
Obstaja veliko krščanskih veroizpovedi. V katoliški Cerkvi jih poznam sedem, čeprav jih obstaja še več. Najbolj se prakticira apostolska veroizpoved in nicejsko-carigrajska. So pa dovolj tudi krajše oblike veroizpovedi, ki se nahajajo v Novi zavezi. Vse imajo vsaj v osnovni obliki vero v posmrtno življenje. Osnovna misel je, da bo naše razpadajoče telo, ki bo u grobu, vstalo in se združilo z našo dušo. To telo naj bi bilo poveličano, se pravi drugačno ali malo drugačnejše kot prej. Kakšna vrsta mesa bo to? To je in ostaja velika skrivnost. Lahko se tudi vprašamo, kaj je poveličanost, zveličanost, odrešenost? Sveti Pavel, ko govori o koncu sveta pravi, parafraziram: vsi ne bomo umrli, bomo se pa vsi spremenili. To se pravi, da bodo tisti, ki bodo dočakali konec sveta, v hipu spremenjeni. V hipu bodo poveličani ali pa s telesom in dušo vrženi v pekel. Kdo si potemtakem ne bi želel dočakati konca sveta, da bi tako pobegnil smrti?! O vstajenju mesa so govorili že preroki Ozej, Ezekiel in Daniel. Osnova upanja na vstajenje je vera v Jahvejevo popolno, neomejeno, vseobsegajočo moč. Takšen je "živi Bog".
Lep pozdrav in blagoslov!
hierhod
Večno življenje, inkarnacija, inkorporacija
Prispeval/a: Tatjana Malec dne sobota, 5. maj 2007 @ 09:55 CEST
Večno življenje in prehod v raj pa je samo človeško hrepenenje po vekotrajnosti. To hrepenenje je vgradila v človeka modrost, da verjame, da ležje preživi. To je samo golo upanje, ki je temelj življenja.
Pri razlaganju Svetega pisma in svetopisemskih prigod ter v njem zapisanih življenjskih modrosti tu na Pozitivkah zasledim, da le te razlagajo nekateri s točno določenim namenom - obračunom z vero in verniki na vulgaren način. Članki so točno k temu usmerjeni, da človeka oropajo še tistega malo duha, kar mu ostane v brezupu njegove končnosti, u p a n j a.
Vsak naj si ustvari svojo filozofijo in sprejme vero v obsegu in pomenu, ki jo njegova duša potrebuje. Le zakaj toliko vsiljivosti pri indoktrinaciji ene ali druge skrajnosti? Tega ne prenesem niti pri Cerkvi, niti pri segretih ateističnih ideologih. Vsak ima knjige, ki jih lahko bere in si izobražuje svoj um in zadovoljuje svoje duhovne potrebe na način, kot sam želi.
Mislim, da je treba imeti do vsega svojo kritiško distanco, še zlasti do prerokov, ki so burili duhove tako v preteklosti kot to počnejo v sedanjosti. Če ne bi bilo utopičnega mišljenja in upanja, bi bilo konec mišljenja in človeškega duha.
Pozdrav
Tatjana
Večno življenje, inkarnacija, inkorporacija
Prispeval/a: Miran Zupančič dne sobota, 5. maj 2007 @ 11:13 CEST
Človek je ustvarjen tako, da kar se tiče notranjega človeka znotraj snovne oblike, ne more ta notranji duhovni človek umreti in to zato ker lahko veruje v Boga te se tako poveže s Bogom s pomočjo prave vere , in ljubezni. Povezati se s Bogom, pomeni, da živiš večno.
Ta nesmrtna iskra duha, ta notranja bit obstoja v vsakem človeku ko se rodi. To je duh. To je notranji človek, zunanji se imenuje telo ali osebnost in se odvrže ko človek umre. Notranji človek, ki se ga označuje kot duh, je potem dejaven za koristne dejavnosti v duhovnem svetu in to jedro ne umre. To je potem dober duh, če je človek v tem svetu bil dober človek, a zli duh, če je človek v tem svetu bil hudoben.
Duh človeka se po smrti telesa pojavi v duhovnem svetu v človeški obliki, prav takšen kot je živel na tem svetu. Ima sposobnost vida, sluha, govora in občutenja kot v tem svetu ter ohrani vso sposobnost mišljenja, delovanja kot v tem svetu. Rzlika je samo v tem, da nima snovnega telesa. To telo zapusti ko umre in nikoli več ga ne prevzame. Pod vstajenjem se razume nadaljevanje tega življenja.
Življenje človeka po smrti je življenje naše ljubezni in življenje naše vere; kakršna je bila naša ljubezen in kakršno je bilo naše spoznanje/upanje-vera ko smo živeli v svetu, takšno življenje nam ostane . Peklensko življenje ostane vsem tistim, ki so nadvse in predvsem ljubili sebe in svet, a nebeški tistim, ki so Boga ljubili nadvse, a bližnjega kot sami sebe.
To da živimo po smrti, nas uči Beseda Božja ko pravi: da Bog ni Bog mrtvih, ampak živih (Evangelij po Mateju 22, 32). Jezus je rekel razbojniku na križu:" Še danes boš z menoj v raju".
Da je Gospod vstal s celim telesom je znano vsem cerkvam, saj ni nič pustil v grobu. Čeprav je bil človek kar se tiče snovnega telesa in kosti, je navzlic temu prihajal in odhajal skozi zaprta vrata, a potem ko se je pokazal je postal neviden (Evangelij po Janezu 20, 19, 26). Drugače se dogaja vsakemu človeku, kajti človek vstane samo v smislu svojega duha, a ne s telesom. Zato je Gospod, ko je rekel da on ni kot duh, s tem povedal da on ni kot drugi človek. Iz tega je jasno, da je v Gospodu tudi Njegovo človečko božansko.
Kdor ne sprejme duhovno življenje, oziroma ni ponovno rojen od Gospoda, ne more priti v nebeško sfero, ki je prava domovina človeka. To uči Jezus v Janezu 3, 3.
"Resnično, resnično, povem ti, če se nekdo ne rodi ponovno, ne more videti Božje kraljestvo".
Lep pozdrav in vsed dobro,
Miran.
Večno življenje, inkarnacija, inkorporacija
Prispeval/a: danaja... dne ponedeljek, 7. maj 2007 @ 11:25 CEST
dotaknila sta se me tvoja komentarja. Sicer je mnogo teoretiziranja o Bogu na teh straneh, pa se mi zdi veliko praznega. Iz njega ne seva čista energija Kristusove ljubezni, ampak le opravičevanje določenega – prevzetega – pogleda na življenje.
Navedla pa bom tvoje besede iz prvega komentarja:
»Kristus je premagal smrt. V to ne dvomim. Kdorkoli od nas živečih na tem svetu veruje v Njega, vstopa v večno življenje.«
Je potrebno še kaj več?
Ko nosiš v sebi Kristusa, nosiš v sebi zavest o večnem življenju, ki jo čutiš, razumeš … - in jo živiš.
Te ne posrkajo vsakdanji problemi in tegobe vase, ampak si ob njih kot opazovalec, spoznavaš svojo človeško osebo, jo čistiš reakcij ega, da je vedno bližje svoji božanski naravi. In si v stiku z večnim življenjem.
Mnogo dobrega ti želim,
Danaja
Večno življenje, inkarnacija, inkorporacija
Prispeval/a: Sasso dne torek, 8. maj 2007 @ 09:05 CEST
Torej, duša, fotonska energija obstaja. Le-ta je tako kot gora večna in mogočna. Ta energija se že od pričetka vseh pričetkov bori za eno in isto stvar, biti fizično in energija hkrati - mar ni to Jezusu uspelo? Postal je "BOG" na Zemlji in kot takega ga NESMEMO sprejemati, kajti ravno ON nam je govoril o božjem kraljestvu, ki ni nikjer drugje kot v nas samih. Sam nas je učil vere v vsakdanje življenje in da je za vse nekaj dobro. Učil nas je poti ljubezni in večnega odpuščanja, ter miru v naših srcih in umu. Jaz osebno se šele danes dobro zavedam njegovega učenja in pomena določenih zakonov, ki jih je podal. Ni bilo dolgo nazaj, ko je Ruski znanstvenik Lazarev odkril informacijsko plast človeka - biopolje - in nam naznanil, kako jeza, sovraštvo, zamere vplivajo na človeka. V naslednjih besedilih nam je prikazal, kako ljubezen, pozitivne misli in vera pozitivno vplivajo na blagodej teh informacijiskih plasti, se pravi FOTONA, biopolja. Ker človek dobesedno rabi nekaj otipljivega, da bi verjel v nekaj kar ne obstaja zunaj njega, nam je Jezus predal vero v "boga" stvarnika, a vseeno nam je rekel, da do njega lahko pridemo samo preko nas samih? :)
Če dobro pogledamo vse to pomeni, da smo mi bogovi, smo neka večna energija, ki se je ob začetku vseh začetkov odločila, da bo postala tako fizična kot energija. Pot do tja je zelo dolga, a moč jo je doseči v enem življenju. To se nebi zgodilo prvič, saj imamo nekaj kar nas venomer spominja na možnost drugačnega življenja - Jezusa - naj končno postane to kar si je sam želel biti, učitelj ne pa bog.
Reinkarnacije - Karma - Biopolje
da bi prešli v to magično energijo in čistost moramo vedeti, da nas pri tem omejuje biopolje. naše biopolje je zaradi preteklih življenj lahko prežeto s jezo sovražtvom zamerami, katere moramo v temu življenju ozdraviti, če si želimo boljšega. to se zdravi preko karme - kar seješ to žanješ - še naprej razlagajo to kot dolgoročni proces večih življenj, a kaj ko je zato dovolj le eno - Buddha - le na to pot moramo stopiti. ozdravitev fotona pa omogoča le spoznanje, se pravi drugačno mišljenje. In tu moramo stopiti na pot, ki nam jo kaže Jezus, ko nam pravi opraviči vse, bodi dober in ljubi sebe in druge. a ljubezen ni nekaj kar si lahko namislimo, ampak nekaj kar izhaja iz naših src, začetek pa ima v naših mislih. in če avra - duša - obstaja, obstaja v naših možganih, saj je tam največ "energije" ki se dnevno sproža, nabira in razdaja. in ja naše misli imajo moč in bolj kot vrjamemo v boga in da je on stvarnik bolj smo oddaljeni od svojega bistva, saj se realnost poustvarja okoli nas zaradi nas, tako kot je v našem duhu tako je zunaj, bog vam naj bo v podporo, ko se gre za vero da je za vse nekaj dobro, da boste tako lažje premagali jezo v sebi in uvideli ljubezen, kajti tudi Jezus je rekel, BOG JE V VAS SAMIH.
Bog je nekaj kar je vedno bilo, je in bo bilo - energija je nekaj kar je vedno bilo, bo in vedno bo
Večno življenje, inkarnacija, inkorporacija
Prispeval/a: Sasso dne torek, 8. maj 2007 @ 09:08 CEST
ločiti pa moramo med mikro (mi) in makro (vesolje) a oboje je s5 isto in en s drugim stalno sodelujemo - možgani oddajajo signale.
o tem se da še veliko, zelo veliko napisati in obljubim da vam bom en dan vse predstavil...do takrat pa Miran lep pozdrav in ja...od tvoje delavnice sem kar nekaj že napredoval :) želim si da se s5 srečamo.
Lp S.T
Večno življenje, inkarnacija, inkorporacija
Prispeval/a: Miran Zupančič dne sreda, 9. maj 2007 @ 11:51 CEST
Tvoj komentar je potrdilo tega kar je bistveno v našem življenju.
Zelo zanimivo je proučevati osebe iz Sv. pisma Nove zaveze. Tam najdemo opis zgodbe o neki ženski, ki je živela povsem napačno življenje. Njeno ime je bila Marija Magdalena. Sveto pismo govori, da je bila "obsedena s sedmimi demoni". Njeno življenje je bilo zagotovo grozljivo, bila je sužnja svojih animalnih nagonov. Uboga ženska je morala zelo trpeti zaradi svojega brezciljnega življenja.
Tedaj pa je v njeno življenje vstopil Jezus Kristus, Odrešenik, Sin božji in izgnal iz nje demone. Samo On je bil tega zmožen. In to je tudi storil. Od tega trenutka je ženska pripadala njemu. Njeno življenje ni bilo več brez smisla. No, kmalu zatem je doživela Jezusovo križanje in smrt. Velik strah jo je obšel: "Moje življenje je spet izgubilo svoj smisel."
Ob zori, tretji dan po križanju, je klečala v vrtu poleg Jezusovega groba in jokala. Ko je prišla do groba, ga je našla praznega. Kamnita plošča, ki je zapirala vhod, je bila odmaknjena in Jezusovo telo je izginilo. Zato je tudi jokala.
Njene občutke si lahko predstavjamo. "Mojega Odrešenika ni več. Življenje je spet postalo nesmiselno." Tedaj pa se zgodi nekaj izrednega, zaslišala je glas:"Marija!" Obrnila se je in zagledala njega, Jezusa Kristusa, od mrtvih vstalega. Gospod moj!", je radostno kriknila.
Njena zgodba nam dokazuje, da za odgovor na naše vprašanje o smislu življenja ne potrebujemo nobene velike filozofije. Kajti tudi najbolj preprostemu človeku je jasno:"Moje življenje je brez smisla! Zakaj sploh živim?" V trenutku, ko je Marija Magdalena sprejela Kristusa, je bilo vprašanje smisla njenega življenja rešeno. Postala je otrok živega Boga in Svetloba je preplavila njeno življenje.
Prav zato je za človeka pomemebno sprejeti Kristusa. Čaka na nas. Blizu nam je. Prečudovito je, ko prvič v svojem življenju vzdihneš in rečeš:"Jezus Kristus! Moje življenje brez smisla. Pridi k meni, kot si prišel k Mariji Magdaleni!"
Lep pozdrav in vse dobro,
Miran.
Večno življenje, inkarnacija, inkorporacija
Prispeval/a: Miran Zupančič dne sreda, 9. maj 2007 @ 15:01 CEST
napreduješ z meteorsko hitrostjo od kar sva nazadnje govorila. Za tvoja mlada fizična leta je to res dokaz, kako že tako zgodaj pridobiš modrost življenja, ki se je iz knjig ne da dobiti. Vse čestitke in podpiram te na tvoji nadaljni Poti. Veeno pa me zanima tvoje nestrinjanje v določenih točkah članka, kot komentarjev. Malček poskusi to pojasniti ob priliki, da skupaj vidimo v čem je problem. Ajt, imej se in naj te na tvoji Poti spremlja ljubezen in blagoslov Njega.
Tvoj duhovni prijatelj,
Miran.
Večno življenje, inkarnacija, inkorporacija
Prispeval/a: Sasso dne četrtek, 10. maj 2007 @ 16:44 CEST
Smrt res ni nekaj naravnega, čeprav se nam tako zdi. Biblija na nekem mestu govori, da smrt ni po božji zamisli. Človekova smrt je kazen, kazen za greh. To je osnova.
Huh...kot vemo je vse skupaj nastalo ob velikem poku. takrat se je na enem mestu nabralo toliko energije, da je le-ta kot velikanska bomba eksplodirala in se pričela širiti v vesolje. Torej je vesolje nastalo iz energije. Mi ljudje, pa v najmanjši oblike sestojimo iz celic, le-te pa iz atomov, torej smo mi le-ta enerigja, ki se je sprožila ob velikem poku. Ok, gremo naprej...po velikem poku je nastalo vesolje, Zemlja, malo kasneje pa iz aminokislin in tople vode, prvi enoceličarji. Le ti bi lahko brezskrbno živeli v tisti vodici in bivali na kakršnikoli način se njim zaželi. a sedaj vemo drugače, te živali so evaluirale v prva morska bitja, ta kasneje v kopnska, katere pa so posledično privedle, do nastanka človeka...si predstavljate vse to iz energije. :) Če nebi prišlo do smrti, nebi prišlo do evolucije! In ravno tako je s človekom. V zadnjih 2000letih smo, posledično zaradi smrti, evaluirali na višjo raven. Sedaj živimo po 100let in "mislimo" s razširjeno intiligenco. Vse to, zaradi smrti, torej smrt le ni kazen, ampak naravni zakonik, ki omogoča napredek. Zakaj bi torej bil greh?
O biblični pripovedi o raju, raje nebom pričel. Zgodovina, kot nam je bila razložena, morda ne sestoji kot takšna in je bila bolj ali manj prirejena, za moč in oblast posameznikov. Kar je pa vredno omeniti glede izvirnih grehov je pa, da ima vsak človek v sebi DUŠO - foton - katera deluje na energijskih nivojih. Ker ni fizična je veliko bolj izpostavljena energijskim napadom naših misli. Ker ne "zaupamo" se plašimo, se jezimo, zmirjamo, obrekujemo, ne nosimo ščita ljubezni, miru in "zaupanja" v stvarnost. Kajti, če bi foton bil čist in "zdrav" bi človeštvo nebilo zasužnjeno - TV - ampak bi prosto zidarsko pohajkovali po gorah in se veselili vsakega sončnega žarka. Tako pa delamo in delamo in se vedno bolj oddaljujemo od bivstva - nas samih - to nam je pa že Jezus govoril, ko je razlagal pojem imetja ali biti.
Pojem inkarnacije in umesenja. Vse lepo in prav, ampak to nevelja samo za Jezusa. Če dobro sledimo njegovi življenski zgodbi je on živel ob samih modrecih. Učil se je v templjih in bral iz strogo skritih zapisov. Svojo vest je tako kot Buddha razširil in se razsvetlil. Pomena večnega življenja pa se je zavedel čisto iz vidika, prve in edine prave energije, ki je bila vzrok nastanka vesolja. Če še neveste ste tu zato, da bi se udejanili kot bogovi na zemlji in se naučili prehajati iz energije v fizično in obratno brez ciklusa smrti in rojstva. Kako to doseči nas učijo tibetanstki menihi, a kaj ko je zahodna družba zasužnjena iz vidika industrijske družbe in vidi napredek samo v "denarju". Tudi to se je moralo zgoditi, tako pač je. To je evolucija in nekakšna skupna podzavestna volja za napredkom.
Naše življenje se torej giblje med obstojem na tem svetu, med obstojem v nebesih in med obstojem v novem nebu in novi zemlji.
Naše sedanje življenje JE ŽE VSE TO. Nebesa neobstajajo nikjer drgje, kot na zemlji. Saj imaš, tu kot duša, možnost ozdravitve. Saj veste kaj je KARMA mar ne? Od kje pa je prišla in kaj je njena posledica? Nič drugega kot drugačno mišljenje in ozdravitev DUŠE.
Za konec bi rad povedal samo to. Veliko verstev bi moralo na novo prevetriti svoje nauke o eshatologiji, ki je veda o poslednjih rečeh. Morali bi jasno opredeliti pojme reinkarnacije, inkarnacije, inkorporacije, reinkorporacije. Skratka pojme, ki se navezujejo na onostranstvo, transcendenco, večno življenje.
Vsaka vira je bila prirejena, ampak vseeno je vsak tak človek, ki je v svojem življenju razlagal novo vero, pripeljal človeštvo eno stopnjičko višje. Sedaj je pa na nas, da to ponovno naredimo. In posledične reči, nikoli niso "posledične" saj je energija VEČNA in se je neda ugasniti. Samo naše življenje je lahko pomensko ali pa brezpomensko, to je pa na nas samih in na naši usmerjenodsti v življenje. Lahko ga posvetimo tekmovalnosti in egoizmu, lahko ga pa obrnemo za 180 stopinj in ga posvetimo lastnemu in skupnemu napredku. Tako je to in za vse si si sam kriv, kajti tvoje življenje je povsem v tvojih rokah. To mislim predvsem miselno. :)
Misli pozitivno, men pomaga. :)
Lp S.T
Večno življenje, inkarnacija, inkorporacija
Prispeval/a: Miran Zupančič dne petek, 11. maj 2007 @ 09:56 CEST
zanimivo si opisal svoj pogled, imaš "rdečo nit" kar tako naprej.
Lepo pozdrav od tvojega duhovnega prijatelja,
Mirana.