Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20070425152417329

Citati iz Biblije nedelja, 29. april 2007 @ 05:02 CEST Uporabnik: Sonce Citati iz Biblije, ki kažejo,  da je marsikaj v Bibliji v nasprotju s človekovimi pravicami, saj vzpodbujajo ljudi k zločinu in nasilju V Gorenjskem glasu, 13. aprila 2007 je v članku pod naslovom Cvet svetopisemske znanosti v Sloveniji, med drugim bilo zapisano: »V Sloveniji so mariborski nadškof in tedanji predsednik Slovenske škofovske konference dr. Franc Kramberger v imenu katoliške cerkve, paroh Peran Bošković v imenu Srbske pravoslavne cerkve in škof mag. Geza Erniša v imenu Evangeličanske cerkve podpisali posebno listino, v katero so zapisali, da je Sveto pismo temeljni dokument naše duhovne in splošne kulture.« V nadaljevanju navajam nekaj citatov iz Biblije in vsak ima svobodno voljo, da sam pri sebi razmisli ali je Biblija res temelji dokument slovenske duhovne in splošne kulture ali pa je to knjiga, ki v zastrašujoči meri spričo hude kriminalne vsebine krši človeško dostojanstvo in bi jo morala država dati na indeks mladini nevarnih spisov. Citati iz Biblije, za katere vse tri opisane cerkve še v 21. stoletju trdijo, da so božja beseda: »Če imata mož ali žena v sebi vedežnega duha, morata umreti s kamenjanjem; njuna krvna krivda naj se zgrne nadnju.« (3. Mojzes 20, 27) »Pelji preklinjevalca ven iz tabora in vsi, ki so ga slišali, naj mu polože svoje roke na glavo in vsa občina naj ga kamenja ...« (3. Mojzes 24, 14) Kdor tako nasilno ravna s svojimi lastnimi verniki, kot je bilo dovoljeno takratni duhovščini, ta bo do drugovercev, ki bi lahko ogrozili njegov monopolni položaj, še bolj nepopustljivo strog. Tudi za to naj služi bog Biblije: “Varuj se, da ne skleneš zveze s prebivalci dežele, v katero prideš; lahko bi ti postali past, če bi živeli v tvoji sredini! Temveč podrite njihove oltarje, razbijte spominske kamne in posekajte sveta drevesa.” (2. Mojzes 34, 12 isl.) Pavel gre celo korak naprej, tako, da o drugovercih oz. pripadnikih drugačnih običajev piše: “Polni so vsakršnih krivičnosti, hudobnosti, lakomnosti, zlobe ... Vedo, da tisti, ki delajo taka dela, zaslužijo smrt ... (Rimlj 1, 29 sl.) V kasnejši svetovni misiji katoliške cerkve v Latinski Ameriki so portugalski in španski misionarji ta program udejanili, kar je, po ocenah strokovnjakov, Indijance stalo 10-20 milijonov življenj. V 1. pismu Tesaloničanom Pavel podpihuje odklanjanje drugovercev, pa tudi antisemitizem Nove zaveze tako, da piše: “Ti so Gospoda Jezusa in preroke umorili in nas pregnali in Bogu niso všeč in vsem ljudem so nasprotni ... Toda jeza je prišla nad njih in je prekipela že do vrha.” (1. Tes 2. 14 sl.) To je postala duhovna podlaga za Luthrove pozive, da naj zažgejo sinagoge in judovske šole ... “ v čast Gospodu in kristjanstvu, da Bog vidi, da smo kristjani”  Na Luthra pa se je ponovno skliceval Hitler, ki je zato ustanovitelja evangeličansko-luteranske cerkve slavil kot “velikega moža”, ker “je Jude videl tako, kot jih mi začenjamo gledati šele danes” V duhovnem nasledstvu biblijskega antisemitizma je nato evangeličanski deželni škof Sasse spričo kristalne noči (Reichskristallnacht) hvalil oba, Luthra in Hitlera “10. novembra 1938, na Luthrov rojstni dan, v Nemčiji gorijo sinagoge. Nemški narod s tem krona ... od Boga blagoslovljeni boj “Führerja” za popolno osvoboditev našega naroda ...”. Filozof Karl Jaspers je o Luthru zapisal: “Hitler je natančno izpeljal njegove proti Judom usmerjene pozive.” Citirane pasaže iz Stare in Nove zaveze pa pri tem nikakor niso bile edina mesta, v katerih je moč najti ideologijo za dovoljen genocid nad drugoverci. Čeprav se ena glavnih zapovedi Mojzesovega dekaloga glasi: “Ne ubijaj!”, so pisci Biblije iz Boga naredili vojnega boga, ki neobzirno ukazuje osvajalne pohode ter poziva k morjenju in ubijanju, plenjenju in posiljevanju. “...škodujte Madiancem in jih tepite” (4. Mojzes 25, 17) je še najnedolžnejši primer. Bog, o katerem je tukaj govora, “bo požrl njemu sovražne narode. Zdrobil jim bo kosti in jih uničil z mečem.” (4. Mojzes 24, 8) Tudi v 2. Petrovem pismu najdemo pravo pravcato hujskanje proti drugovercem: “So kakor brezumne živali, po naravi rojene za to, da jih lovijo in pobijajo, ... sramotni madeži so ..." (2. Pet 2, 12 sl.) Od časa do časa je v Bibliji predajanje morilski sli, ki jo podtikajo Bogu: “S krvjo prepojim svoje puščice, in moj meč naj žre meso, s krvjo ranjenih in ujetih, iz glav prepirljivih sovražnikov.” (5. Mojzes 32, 42) Ko so po nalogu papeža Urbana II. leta 1095 križarji napadli Jeruzalem in do gležnjev bredli v krvi ubitih Saracenov, so se lahko sklicevali na biblijske nauke Stare in Nove zaveze. Predpisi Ženevske konvencije spričo takih navodil delujejo kot odvečna humanitarna neumnost. Serijo okrutnosti lahko poljubno nadaljujemo, npr. z naslednjimi citati: “Samarija bo opustela, ker je neposlušna svojemu Bogu; naj padajo pod mečem, njihove majhne otroke naj uničijo, njihove noseče žene razparajo.” (Ozej 14, 1) “Če kdo prešuštvuje z ženo svojega bližnjega, morata umreti oba, prešuštnik in prešuštnica ..." (3. Mojzes 20, 10) “Če kdo leži pri moškemu kakor pri ženski, sta oba storila gnusobo; morata umreti oba.” (3. Mojzes 20,13) “Če pa bi kdo predrzno ravnal in ne bi poslušal duhovnika, ki tam opravlja službo gospoda, tvojega boga ali sodnika, ta mora umreti; ...” (5. Mojzes 17, 12 “Ako ima kdo upornega in neposlušnega sina, ki ne posluša očetovega in materinega glasu in ju ne uboga, tudi ko ga kaznujeta, naj ga oče in mati primeta in peljeta k mestnim starešinam, k vratom kraja in naj rečeta starešinam mesta: 'Ta najin sin je uporen in neposlušen, ne posluša najinega glasu in je zapravljivec in pijanec. Naj ga vsi ljudje njegovega mesta kamenjajo, da umre ...' ” (5. Mojzes 21, 18 sl.) Od časa do časa ima človek vtis, da je preroku, ki je človeštvu oznanil Deset zapovedi, ubijanje samo sebi namen in se celo opaja nad prelivanjem krvi med lastnim narodom. Kot kazen za ples okoli zlatega teleta naj bi zaukazal: “Pripašite si vsak svoj meč okoli ledij, pojdite po taboru sem ter tja, od vrat do vrat, in vsak naj ubije tudi svojega brata, prijatelja in sorodnika!” Leviti so to storili, kot jim je rekel Mojzes in tisti dan je padlo izmed ljudstva 3000 mož. (2. Mojzes 32, 27 isl.) In da nikomur ne bi prišlo na misel, da predpisov teh krvavih besedil in tam opisanih načinov obnašanja mogoče le ne bi smel vzeti tako resno, Biblija bralcu še enkrat zabiča: “Vse, kar vam zapovedujem, tega se držite in vestno spolnjujte. Ničesar ne dodajte in ničesar ne jemljite stran!” (5. Mojzes 13,1) Obe cerkvi tako učita vse do danes. Leta 1965 je najvišji gremij katoliške cerkve v obliki II. Vatikanskega koncila v svoji dogmatski konstituciji o Božjih razodetjih deklariral naslednje: “Kar je razodel Bog, in se nahaja v Svetem pismu in je tu predloženo, je bilo napisano po navdihu Svetega Duha; kajti na temelju apostolske vere so za našo sveto mater, cerkev, knjige Stare kot tudi Nove zaveze v celoti z vsemi njihovimi deli kot svete in kanonske, ker so bile napisane z delovanjem Svetega Duha ... imajo Boga za avtorja in so kot take predane cerkvi. Za sestavljanje svetih knjig je Bog izbral ljudi, ki naj bi mu s svojimi lastnimi sposobnostmi in močmi služili, pri tem, da bi vse to in samo to, kar je on - delujoč v njih in po njih - hotel imeti zapisano, pisno izročili kot pravi avtorji. Ker torej vse, kar pravijo inspirirani avtorji ali hagiografi mora veljati kot beseda Svetega Duha, je spisom knjig treba priznati, da sigurno, zvesto in brez zmote učijo resnico, ki jo je Bog hotel imeti zapisano v svetih spisih zaradi naše odrešitve. Zato ‘je vsak spis’, navdihnjen od Boga, tudi koristen za pouk, za argumentiranje, za opomin in za vzgojo v pravičnosti, da bi bil božji človek pripravljen, in pripraven za vsako dobro delo. (2. Tim 3, 16-17 grš.) V do danes veljavnem Katekizmu katoliške cerkve se temu primerno glasi: “Stara zaveza je nepogrešljiv sestavni del Svetega pisma. Njene knjige je inspiriral Bog (krepko po podpis.) in ohranjajo trajno vrednost, saj Stara zaveza ni bila nikoli preklicana ... Kristjani spoštujejo Staro zavezo kot resnično Božjo besedo. Misel, da bi zavrnili Staro zavezo, ker jo je Nova razveljavila, je cerkev vedno odločno zavračala.” (121 in 123) Ne gre torej za zgodovinska besedila iz davno preteklih časov; gre predvsem za predpise, ki so še danes veljavni in za praktike, ki so prikazane kot volja Boga, a štejejo med hud kriminal. Po teh priporočilih se ravnajo še danes. Pred kratkim umrli hrvaški predsednik Franjo Tuđman se je tako v svoji knjigi Zmote zgodovinske resnice, ki je izšla 1989 leta, v opravičilo za genocid nad narodnostnimi manjšinami izrecno skliceval na Biblijo, ko je napisal: “Zgodovino človeštva je vedno spremljal fenomen nasilja ... Genocid je naravni fenomen, je v skladu s človeško-socialno in mitološko-božansko naravo. Genocid ni samo dovoljen, temveč se ga priporoča. Nadalje je vsemogočni Jehova s svojimi lastnimi besedami genocid vedno priporočal takrat, kadar je koristen za preživetje in za na novo ustoličeno oblast kraljestva izvoljenega ljudstva ali za njegovo ohranitev kot tudi za širjenje svete vere.” Kdor je v državi odgovoren za varstvo mladine in molče sprejme brutalna biblijska priporočila, je sokriv za ogrožanje duševnega in moralnega razvoja mladine, ki izhaja iz tega. Več informacij o protiustavnih citatih v Bibliji si lahko preberete v članku na strani http://www.zrtve-cerkve.org/new_page_4.htm  Na isti strani so tudi viri nekaterih citatov v tem pismu.  Tanja Hoblaj Komentarji (22) www.pozitivke.net