(mali verouk za nepoučene kristijane, ateiste, odpadle kristjane, pogane, malikovalce, krivoverce, mlačne kristjane, fanatike, izobražene, neizobražene, izobčene, preganjane, zmedene, dobre in hudobne)                

GLOBOKO SPOZNANJE
Vse najboljše je že bilo napisano v zgodovini človeštva. V današnjem času pa iščemo najboljše v originalnosti. Bolj ko se trudimo za njo, bolj se nam umika. Redko kdo išče svojo srečo v posnemanju dobrega, ki je že bilo. Naš čas je čuden čas. Tako ga najlažje in najhitreje opišemo.Ne moremo reči da je lep in ne moremo reči, da je težak. Čeprav izgleda, da je nekaj vmesnega, se mi zdi, da je mešanica evforije in depresije, ali bolje rečeno maničnodepresivni čas. Je čas dveh skrajnosti.

Skrajnosti pa pomenijo neuravnovešenost. Ker se pač imamo za gospodarje vsega kar obstaja, se imamo za popolne lastnike tudi samih sebe. Toda, kaj mi lahko pove nek človek, če ga vprašam, koliko las ima na glavi, ali koliko celic je v njegovem telesu?

Današnji čas je bolan čas. Prvi korak do uravnoteženosti je, da človek prizna, da trpi. Da trpi zaradi neuravnovešenosti. Zakaj pride do stanja manije in depresije? Zato, ker ne naredimo tega kar bi morali in ker ne naredimo tako kot je treba. In zakaj se to dogaja? Zaradi prehude dinamike med strahom in pogumom. Strah nam požira moč, ki jo rabimo za pogum. Torej, strah je tisti. Ampak to ni navaden strah. To je neupravičeni strah, ali strah kar tako. Strah je bolezen našega časa. Bolje rečeno, izvor in temelj za vse druge bolezni. Še bolje, strah je izvor in temelj za vse človeške nesreče. Iz strahu naredimo toliko neumnosti. Ko smo pod hudim strahom, ne vidimo resničnosti, kakršna je. V stvarnost takrat proiciramo našo sliko o realnosti in takrat smo dejansko slepi za resnico. Svojo deformirano in spervertirano sliko o resničnosti vsilimo okolici in tako je okolica obtežena še z eno deformacijo resničnosti. Današnji svet je deformiran od naših bolnih slik o resničnosti. In deformacija se širi in rojeva druge deformacije in popačenosti.

Deformacija zaradi svoje velike količine postaja nova resničnost, ki vleče človeštvo v svoj vrtinec. Tukaj človeštvo ne more več pomagati, ampak posamezniki. Ko se posameznik začne upirati strahu, se začne upirati sprevrženosti resničnosti, ali deformirani resničnosti, ali bolje rečeno, upira se laži. Če vztrajno dela na tem, začne videti pravo resničnost. Ob tem se lahko počuti strašansko osamljenega. Toda, ko premaga vse ovire na tej poti, doživi razsvetljenje in se ne boji več popačenosti in tudi popačenost mu ne more več škodovati. Dosegel je ravnovesje in ga nič ne vrže iz tira. V sebi je popolnoma miren in naravnan k dobremu. Čuti vse okrog sebe in ni več osamljen. Je eno z vsem in eno z Enim. Iz izkušnje lahko vidimo, da vsi mogoči pripomočki, ki jih najdemo na svetu, ne morejo prinesti človeku notranjega miru. Počasi se vsak tak vir izčrpa in pridemo do točke, ko ni več miril in pomiril. Ostane samo še norost in odpoved zdrave pameti, ter prisebnosti.

Res je tudi, da je človek v svojih težavah pripravljen raje znoreti, kot pa da bi kaj spremenil na sebi in bi se s tem situacija izboljšala. Vse to se dogaja zaradi napuha, ki mu človek tako zlahka podleže. Vse to se dogaja zaradi domišljavosti, ki je velikokrat predhodnica napuha. Tu je tudi napačna trma ali vztrajnost v napačnih stvareh.

Krščanstvo je zelo naravno in logično. V njem so tudi stvari, ki nam v tem življenju ne bodo ravno najbolj logične in bodo še dolgo ostale skrivnostne. To je dejstvo. Krščanstvo je religija oseb. Uči nas, da moramo imeti občutljivo srce, čeprav se nam večkrat zdi, da bi bilo bolje, da je naše srce otopelo.

Naša moč je skrita v srcu. K temu naj bi nas vodilo pristno krščansko življenje. Vsak kristjan bi moral biti mojster molitve ali pogovora z Enim. Molitev je veščina. V današnjem času pa dejansko umetnost. Z njo se upiramo civilizaciji smrti. Upiramo se veliki hotnic, ki nam pije kri, ki nam izpija življenje. Neprenehoma se moramo spreminjati ali spreobračati. Če se nam to ne dogaja, smo že dolgo mrtvi. Iskati moramo svetlobo kot biljke, ki ne morejo živeti brez nje. Stalno moramo iskati vizijo svetlobe. Ta nam daje upanje.

Zaupati moramo moči, ki jo ima naša misel. Z mislijo smo lahko povsod in to takoj. Misel potegne za seboj besede in dejanja. Vseskozi pa moramo gledati ali kontemplirati Eno, ki je v nebesih in na zemlji. Da, moč notranjega gledanja ali zrenja. To nam omogoča premostiti prostor in čas in našo omejenost. Naše življenjsko geslo bi moralo biti: In življene je bilo luč ljudi. Da, želja po življenju in Življenju nam daje moč za vse in nas vodi in usmerja.

Da nam se dogajajo te lepe stvari, bomo pa spoznali po naših sadovih. Da smo na pravi poti, bomo vedeli takrat, ko bomo ljubili, ko se bomo iz srca veselili, ko bomo popolnoma mirni v sebi, ko bomo potrpežljivi, ko bomo blagi ali nežni, ko bomo dobrotljivi ali dobrohotni, ko bomo zvesti, ko bomo krotki ali ponižni, ko se bomo samoobvladovali. Da, Duh je, ki oživlja, telo samo nič ne koristi.
Metod Jeromel, svobodni teolog in filozof

SE NADALJUJE