Včasih slišim v ozkem krogu ljudi, da se ukvarjajo z mistiko in duhovnostjo. Vsak išče na svoj način, kako bi postal mistik. Velikokrat vidim, da ljudje nimajo osnovne predstave o mistiki, pa bi sami radi bili mistiki. Beseda mistika izhaja iz grščine, mystikos in pomeni "skrivnosten". Ta izraz se uporablja tudi v smislu čudnosti, zakritosti. Se pa uporablja tudi slabšalno kot mračnost. Da, ljudje imamo željo, da bi bili nekaj posebnega. Ta posebnost se lahko kaže kot biti nekomu velika skrivnost.

Neuravnovešena želja po mističnosti lahko vodi v ekscentričnost, ki je pravo nasprotje mistiki. Pravi mistiki živijo osamljeno in samotno. Ne želijo publicitete in hočejo ostati anonimni. Morda bi večini ljudi, ki hrepenijo po mistični fami, bolj odgovarjala karizmatičnost. Karizmatiki so hkrati skrivnostni in tudi izpostavljeni javnosti.

Pravi mistik si želi samo čim večje združitve z nadnaravnim, z Bogom. Zdi se, da je odmaknjen od sveta, ampak on ga zelo čuti, ker ga gleda z božjimi očmi. On je bolj povezan z ljudmi, kadar je v samoti, kot pa če je fizično prisoten pri njih. To so nekoč lahko uresničevali moški in ženske, ki so se lahko umaknili od človeške civilizacije. So pa bile tudi izjeme. So bili mistiki in mistikinje, ki so živeli sredi sveta in so imeli moč, da živijo svoje notranje življenje tudi sredi sivega in vznemirjajočega vsakdana. Morda bi nas zanimala pot teh mistikov. V današnjem času je namreč že zelo težko najti popolno samoto in mir. Morda bi zato morali daleč potovati in nimamo dovolj prihrankov za letalsko karto.

Sem pa v Sloveniji srečal nekaj ljudi, ki so tudi v Naši deželi uspeli najti kakšno zapuščeno hišo ali kmetijo, kjer so sami. Ampak kmalu sem ugotovil, da so sami s seboj. Večina so to otroci revolucionarnih šestdesetih in sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Bili so v Indiji in še kje drugje. Zapustili so ženo ali moža in svoje otroke. Govorijo, da bodo odrešili svet, da zelo ljubijo Jezusa. Kadar jim je dolgčas, si zvijejo kakšen joint, za katerega si pridelujejo sestavine na svojem osamljenem vrtu, ki ga obdelujejo kot kakšni menihi ali puščavniki, ker "brezdelje je vir skušnjav". Nisem se zgražal nad njimi, ker vem, da smo vsi otroci svojega časa. Tako pač je. Lahko rečemo, da so pregoreli v tej nori civilizaciji, kot je gotovo vsak izmed nas vsaj enkrat pregorel.

Mislim, da ni neke univerzalne poti do mistike. Poti do mistike je toliko, kot je ljudi na svetu. Ampak naredimo vsaj neke osnovne smernice. Prva in osnovna smernica je spoznavanje samega sebe. Spoznavanje svojega značaja, potreb, nagonov, fizičnih lastnosti telesa. Tukaj zelo prav pride poznanje psihologije in neke umirjene psihoanalize. Odkriti moramo svojo zavest in podzavest. Odkriti moramo vse negativno in uničujoče, ki se nam je dogajalo od spočetja dalje. Bilo bi dobro, da bi videli tudi pozitivne stvari, ki so se nam dogajale. Toda pozitivno imamo za normalno, negativno pa za nenormalno. To je na koncu tudi res, toda med pozitivnim bi lahko odkrili tudi superpozitivno, če bi ga le iskali. Nisem veliki pristaš horoskopa in numerologije. Morda priznavam to, da položaj zvezd, sonca in lune vpliva na naš karakter, ne pa da moram potem vse življenje vsak dan brati, kaj se mi bo dogajalo in kaj naj delam. To se mi zdi preveč naporno. Tudi, da bi vsak dan izračunaval numerične vrenosti, mi je muka. Iz lastne izkušnje bolj verjamem, da je moj karakter takšen in takšen. Vsakdanjik bi pa rad preživel neobremenjeno, saj že tako vem, kaj moram početi zaradi svojega karakterja.

Telesnost, njene potrebe in njen izgled zelo vplivajo na našo dušo. Ali smo si narcisoidno samovšečni, ali nam gre na bruhanje, ko se pogledamo v ogledalo, ali pa imamo svoje telo in potrebe za nepotrebno breme, ki nam mori naš življenjski elan. Prvi korak na tem področju je sprejetje in pa potrpežljivost. Potrpežljivost je kvaliteta ali lastnost, ki zelo hitro izumira. Če bi imeli dovolj denarja, bi takoj šli na lepotno operacijo, ali pa na kastracijo, samo da bi bili takoj v sozvočju z nebeško lepoto in brezčutnostjo. Take želje gotovo ne vodijo v mistiko. Vse to je postransko. Včasih mistika sploh ni odvisna od nas, ampak samo od želje, od želje po življenju, od želje po "biti živ". Če cenimo življenje že tu na zemlji, nas bo to automatsko peljalo tudi v večno življenje.

Spomnim se nekega modreca. Rekel mi je, naj se ti v življenju dogaja najbolj nemogoč scenarij, ti moli. Pa če si ti svet podira, ti moli. Pa če si naredil zelo hude grehe, ti moli. Ne nehaj moliti. Molitev je vrhunsko sredstvo psihoanalize. Ona ti ne odkrije samo tvoj problem. Molitev ti pokaže tudi rešitev tega problema. Način molitve je pa spet toliko, kot je ljudi na svetu. Eni meditirajo, drugi kontemplirajo, tretji slikajo, četrti plešejo, peti samo vzdihujejo. Vse to je lahko molitev in druga smernica do mistike. Samospoznavanje in molitev. To je to.

V našem času se mi zdi, da je vrhunski mistik tisti, ki uspe ohraniti svoje srce ljubeče. Sredi toliko bolečine, trpljenja in brezbrižnosti je zelo težko ohraniti ljubezen v srcu. Kaj pa je ljubezen? To je čustvo, to je sočutje, to je občutek. Gledal sem neko oddajo na televiziji, ki je govorila o presajanju človeških organov. Znanstveniki se na temelju svojih izkušenj in eksperimentov, strinjajo, da tudi organi nekega človeka, odsevajo njegovo psiho ali dušo. Torej, nekdo, ki ima v sebi transplantirano srce, začne čutiti in dobivati prebliske o karakterju darovalca.

Lahko torej mirno rečemo, da človek ni sestavljen samo iz telesa, duše in duha, ampak tudi iz srca. Srce morda združuje vse te tri sestavine človeka. Center človekove mistike je v srcu, predvsem v ljubečem srcu. Vrhunska mistika je v tem, da si ljubljen in da ljubiš. Da ljubiš sebe, bližnjega in Boga. Da si ljubljen od sebe, bližnjega in od Boga. Ampak ta ljubezen ni samo v lepih in dobrih željah, ampak v besedi in dejanju. Drugače je to lažna mistika. Za začetek začnimo živeti in pustimo tudi drugim, da živijo.