(mali verouk za nepoučene kristijane, ateiste, odpadle kristjane, pogane, malikovalce, krivoverce, mlačne kristjane, fanatike, izobražene, neizobražene, izobčene, preganjane, zmedene, dobre in hudobne)                

Omenil sem božje kraljestvo. Božje kraljestvo predstavljajo osebe. Popolnost božjega kraljestva se veča, ko te osebe postajajo vedno bolj eno in vedno bolj čutijo druga drugo. Te osebe so: ljudje, ki živijo na zemlji, ljudje, ki se očiščujejo v vicah in ljudje, ki so že v nebesih. Poleg tega tvorijo božje kraljestvo nebeški duhovi ali angeli in pa troedini Bog. Vse to so osebe, ki morajo biti eno z Enim.

Omenil sem vice. Pekel in nebesa se mi ne zdi potrebno razlagati. Vice so vmesno stanje. So zadnja postaja pred nebesi. V vice pride duša takega človeka, ki mu je bilo mogoče žal za hudobije na smrtni postelji, ali ki je umrl nenadne smrti, pa ni imel časa da se sooči v polni meri s svojo popačenostjo. To so duše, ki niso v popolni prisebnosti delale zlo. Niso delale zla zaradi zla in niso rekle da je Bog hudoben in da je hudič dober.

Ampak, ker že iz našega medčloveškega bontona vemo, kako je grdo, če k nekomu pridemo le kadar ga rabimo, ali kadar nimamo drugega izhoda, ali se kar doselimo k nekemu staremu prijatelju, ki ga že dolgo nismo videli, moremo še toliko bolj vedeti, kako grdo je, če pomislimo na Boga šele takrat, ko ga srečamo iz oči v oči. Mislim, da nam mora biti presneto nerodno. Morda smo uspeli v osemdestih letih zemeljskega življenja le za eno minuto misliti na Boga, na njega, ki ti daje samega sebe, da lahko živiš. Zato se verjeme, da duše v vicah same želijo katarzo ali očiščenje, da jim ne bo v nebesih nerodno gledati Pozabljenega.

No, pa bom vendarle govoril tudi o nebesih. Tu na zemlji smo prepričani sto procentov za svetnike in blažene, da so v nebesih. Za nikogar drugega nismo tako prepričani. Da je nekdo blažen in svetnik, se mora tu na zemlji na njihovo priprošnjo zgoditi očiten čudež. Tako smo si mi ljudje odredili in Bog, ki je eno z nami nam je ugodil. Blaženi in svetniki imajo posebno mesto v nebesih. Če so v življenju veliko dobrega naredili in se kljub trpljenju junaško upirali delovanju hudiča in hudobnih in pokvarjenih ljudi, imajo pravico in moč, da s svojo molitvijo v nebesih pomagajo ljudem, ki pomislijo na njih. Troedini Bog je srečen zaradi njihovega poguma in jih skoraj vedno usliši. Srečen je, da so hudiču pokazali, da so eno z Enim. Srečen je Bog, ko vidi, da se ljudje tu na zemlji obračajo na njegove prijatelje in da ti ljudje hočejo biti eno z njimi, ki so eno z Enim. Umetnost je samo v tem, da se znamo zbrati in biti iskreni do svetnikov in blaženih, tako kot smo do Boga samega. Včasih je dovoljeno, da nas svetniki tudi obiščejo, kadar smo v stiskah. Da nam se javijo v sanjah ali v budnem stanju ali da kaj naredijo v materijalnem svetu, kar nam je v pomoč in zaščito.
Angel varuh je zmeraj prisoten. Če Bog vidi, da bi nam pomagalo, da ga kdaj tudi vidimo, se to zgodi. Javijo se nam lahko tudi duše v vicah. V sanjah ali budnem stanju. Na nazoren ali skrivnosten način. Pri tem je večinoma to, da one nas prosijo za pomoč. Včasih je treba razkriti okoliščine njihove smrti, včasih jim je zelo hudo v stanju očiščevanja, včasih pa nas želijo opozoriti, naj pazimo, da se nam ne zgodi tako kot njim. Naša maolitev za njih ima tedaj moč, če smo eni z Enim. Čas, ki smo si ga vzeli za te uboge duše je zelo pomemben za troedinega Boga. V vseh svojih vsakdanjostih in skrbeh smo uspeli pomisliti na ogromen kraj, kjer trpi ogromno duš in na katerega malokdo pomisli, ker ga ni videti s človeškimi očmi. Mi, ki nam še ni dano gledati Boga iz obličja v obličje, ki smo v zemeljski dimenziji, kjer razsaja hudič, ki gleda koga bi požrl, mi smo uspeli poslati majhno energijo ljubezni v vice. In ta mala kapljica ljubezni tako razveseli Očeta in Sina, ki sta eno, da naredita čudež nad dušo v vicah in ji na nam nepojasnjen način očistita dušo in nekako skrajšata čas in ji zmanjšata upravičen občutek sramu pred božjim obličjem.

Nujno se mi zdi omeniti še delovanje hudiča in hudobnih ljudi. Če nam hudič ne more na noben drug način do živega, se poslužuje strahu in strašenja. v domišljiji nam seje mračne in strašne predstave. Vliva nam strah za materijalne dobrine, straši nas, da bomo morda izgubili ljubljene osebe, straši nas, kako nas bodo hudobni ljudje uničili. Skratka, da bomo že videli hudiča. Strahovi v vseh ozirih in smislih. Če ob tem pomislimo, da je to čista laž in da je hudič izgubil svojo pravo moč nad nami, bomo takoj našli dušni mir. Tudi hudobni ljudje, to so ljudje, ki jim upanje nič ne pomeni, delujejo podobno kot sam hudič. Strašijo nas in nam nastavljajo zanke. Toda, če jim pokažemo da jih ne šljivimo, nam nič ne morejo. Morda jim je lahko v kakšnem primeru dovoljeno, da nas celo ubijejo, toda mi vemo, da bo naše tolo vstalo od mrtvih in da bo združeno z našo dušo. Kaj ni to zadosten razlog za pogum. Še eno skrivnost ti povem. Popolna ljubezen strah premaga. Strah pa vemo, kako hude muke in duševne bolezni povzroča. Je pa še ena metoda, pri kateri nas tudi ljudje ne morejo ubiti. Biti noč in dan eno z Enim. Misliti kot Eno, govoriti kot Eno in delovati kot Eno.

Naslednji zakrament je obhajilo. Obhajilo pomeni resnično prisotnost Sinove krvi in njegovega telesa. Ker je vse eno v Enem, lahko rečemo da sta prisotna tudi duša in božanstvo Sina. Bog je vse ustvaril. Vidni in nevidni svet. Materijalni in duhovni svet. S tem, ko je Sin blagoslovil kruh in vino in rekel, da je to njegova kri in njegovo telo, je s svojo močjo naredil, da je bila tudi gola materija povzdignjena v nekaj novega. Pri tem je res, da je Bog samega sebe ponižal do največjih globin. Bog spoštuje našo ujetost v materijalni svet, saj nas je tja sam postavil. Ker je sam postal človek, je iz prve roke izvedel, kako se človek počuti, kako mu je tukaj na zemlji. Kako je naporno boriti se proti satanu in proti pokvarjenim ljudem. Občutil je iz prve roke, kako je tudi lepo biti človek. Kako je dobro, če ima človek kaj za jesti, za piti, obleči. Če ga drugi ljudje sprejemajo in ga imajo radi. Občutil je, kako je lepo če bratje prebivajo v slogi in so eno. Občutil je vso prijetnost, kadar se ljudje skupaj dobro počutijo in uživajo dobrine, ki so jim življenjsko potrebne. Ko ljudje jedo in pijejo, uživajo življenje, ki jim daje življenje. S hrano in pijačo postajajo eno. Postajajo eno z izvorom življenja. Tako je Sin videl način, kako bi človek lahko tudi vsak dan in tudi po tem, ko bo Sin odšel k Očetu, da bi bil z njim eno,ostal povezan z njim, kot da je prišel danes na zemljo. Da, sebe bo spremenil v hrano in pijačo. Tako bi človek lahko z uživanjem spremenjenega kruha in vina užival kar dvojni izvor življenja. Temu se reče naravni in nadnaravni izvor življenja. Sin je našel tako enostaven način povezanosti z ljudmi, da ti pamet odpove.

Tukaj se lahko vprašamo, ali smo se do sedaj sploh zavedali vsega tega? Ali smo se vsaj enkrat v življenju s polno zavestjo udeležili obhajila? Če smo vse to delali le rutinsko in brez pameti in brez kesanja, smo si na glavo nakopavali le nesrečo. Ker smo se neiskreno družili z Enim, smo postali lahko v končni fazi pravi vampirji. To je, kakor da bi razbeljeno ploščo štedilnika vrgli v sneg. Plošča bo počila. Tako tudi Sin lahko poči kot bomba, če pride v naše ledeno srce. Posledice so vidne kot razne duševne in telesne bolezni. Takšen človek je kot v nekakšni hipnozi in ne vidi več realnosti take, kakršna je. Tak človek lahko naredi veliko hudega drugim in sebi.
Metod Jeromel, svobodni teolog in filozof

SE NADALJUJE