(mali verouk za nepoučene kristijane, ateiste, odpadle kristjane, pogane, malikovalce, krivoverce, mlačne kristjane, fanatike, izobražene, neizobražene, izobčene, preganjane, zmedene, dobre in hudobne)                

Dragi moji, spoved je v današnji Cerkvi najbolj problematična. V spovednicah se marsikaj dogaja, če se sploh kaj dogaja. Obtožujemo druge, se zgražamo nad sabo ali pa povemo nekaj rutinskega. Po vsem tem se počutimo dobre, vsaj za dve uri, potem pa jovo na novo. Opozarjam, večinoma se tako dogaja, če sploh prestopimo prag spovednice.

Če imamo srečo, da naletimo na duhovnika, ki si je vzel čas, se pa dogaja, da ne odpuščamu niti sebi, niti bližnjemu, niti Bogu. Da, na koncu je Bog kriv za vse. Sploh nam ni žal za grehe in popačenosti. V bistvu sploh ne vemo, da se moramo po spovedi poboljšati ali se vsaj truditi da se poboljšamo. Pravzaprav sploh ne vemo kaj je prav in kaj narobe. Pri verouku smo gotovo preslišali, da imamo srce ali pa so nam to pozabili omeniti.

Da, imamo srce. Celo neumrljivo dušo imamo. V svoji svobodni volji lahko delamo dobre ali slabe stvari. Vsak od nas je lahko pedofil, pijanec, množični morilec, lažnivec itd. Vsak od nas je lahko dober človek ali celo svetnik. Vse to smo lahko že samo po svojih svobodnih odločitvah. To je priklop ali odklop na božji glas. Božji glas ali vest, ali znak božje skrbi za nas je oseba Jezusa Kristusa. Da, on je tisti, ki je prisoten v krščenem in nekrščenem človeku. Kako je to mogoče? Zaradi trojnosti Boga. Jezus je s svojim bivanjem na zemlji po svoji božanskosti bil vključen v vsakega človeka, kot smo že povedali. Še nekaj, pred vsakim časom in pred vsakim obstojem je bil Sin rojen iz Očeta v nebesih. Trtetja oseba, ali Sveti Duh pa izhaja iz Očeta in Sina. Vse to se je zgodilo pred vsem, do česar se lahko dokoplje naša pamet. Z rojstvom Sina iz Očeta se je začelo Očetovo veselje in veselje nad čudovitostjo porajanja in stvarjenja. Iz tega zaključujemo, da je Sin tisti, ki je vzor veselje. Po tem vzoru in veselju je pa nato nastalo vse ostalo. Zato mirno trdimo, da je Sin prisoten v vsemu stvarstvu, še posebej pa v človeku, ki je po božji podobi  in je krona stvarstva. Človekova vest je torej oseba Jezusa Kristusa, ki je prisotna v nas. Ker je Sin, tudi nas vleče k Očetu. Po njem smo torej posinovljenci in sami božji sinovi.

Moramo priznati, da nas nekaj vleče v transcendenco. Če ne bi bilo tako, ne bi bilo na svetu toliko verstev in sekt in vsega mogočega. Sinova želja v nas nas vleče, da bi bili eno z Očetom. Odnos oče in sin ne bom razlagal, ker se mi zdi dovolj jasno. Smo pa res v času, ko je ta odnos oče in sin zelo ogrožen med človeškimi otroci. Kadar delamo zlo, trpi Sinovo hrepenenje po Očetu. To hrepenenje je hrepenenje po tem, da si eno z nekom, ki ga imaš rad. Pri spovedi bi se morali tega zavedati. Težko bi nam moralo biti, da smo v sebi zatrli to hrepenenje. So tudi primeri ljudi, da ko pridejo do tega spoznanja, da jim je tako težko, da se jim lahko zmeša. Ne morejo verjeti, da jim je lahko to odpuščeno. Sami si mislijo, da ne zaslužijo več živeti. Posebnost troedinega Boga je ravno v tem, da ima sposobnost odpustiti in pozabiti. Vse to počne zaradi nore ljubezni do Sina in do nas. Bog si noro želi, da gredo stvari naprej, da stvari ne obstanejo.

Da, pojem odpuščanja in usmiljenja nam je že precej tuj, ko gledamo okrog sebe samo sovraštvo in neusmiljenje. Še eno skrivnost bom zaupal takole mimogrede. Človekova globoka želja je med drugi tudi biti popoln. To lahko iščemo vse življenje pa nam na koncu ne bo uspelo. Nagnjenost k popolnosti izhaja iz Enega. Toda zaradi našega vdajanja v popačenost smo izgubili logično razmišljanje. Iz zgoraj povedanega lahko zaključimo, da je človekova popolnost v tem, da smo sposobni odpuščati in pozabiti. Odpuščati in pozabiti, da gre tako čar rojevanja in ustvarjanja naprej. To je storil prizadeti Oče zaradi klavne daritve svojega Sina. Bog je popoln zaradi tega, ker zna odpustiti. Če hočemo biti torej eno z Enim, moramo božjo podobo uresničevati do potankosti. Torej moramo tudi mi odpuščati. Če ne odpustimo, stvari stojijo in ne gredo naprej. Začne se širiti smrad hudobije in zla in izhod iz tega je lahko samo čudežen.

Spoved pred človekom, kot je duhovnik, se nam upira. Predvsem zato, ker ne verjamemo, da je boljši od nas. V resnici ni nič boljši od nas. Isto je grešnik kot mi vsi. Po tretji božji osebi mu je dano, da izvršuje Jezusovo poslanstvo. Ko duhovnik reče, odpuščeno ti je, je enako kot bi nam sam Jezus to rekel. Ko se spovemo pred duhovnikom bi morali občutiti, da se izpovedujemo pred Jezusom. Tukaj se poraja vprašanje, zakaj je Jezus dal svojim apostolom takšno oblast. Saj lahko z Jezusom komuniciramo brez posrednikov. Pa te vprašam, ali bi uspelo izročilo o Jezusu preživeti dvatisoč let, če bi bilo odvisno od amaterjev. Veš kaj, nikoli ne bomo izvedeli. Vem samo to, da ljudje potrebujemo drug drugega. Smo bitja odnosa. Smo bitja odvisnosti. Že če izhajamo iz zgoraj povedanega dva človeka tvorita enotno osebo človeka. Ta enotna oseba človeka pa je podoba troedinega Boga. Torej bi ljudje drug v drugem morali videti nekaj božanskega. Osebo, ki nam hoče dobro. Drugi nam bi naj postal raj in ne pekel in obremenitev. Torej bližnji nam bi naj prinašal veselje in ljubezen in samo dobro. Če nam pa bližnji  prinaša še Boga samega v obliki zakramentov ali materijalizirane direktne božje ljubezni, pa toliko lepše in prijetnejše. Ali ni to super?!

Da ne bom dolgovezil. Bog človeku odpusti in stori, da gredo stvari naprej, če vidi v človekovem srcu resnično žalost in prizadetost nad popačenim dejanjem in željo, da bi šle stvari naprej k srečnemu koncu. Če to človek stori, ni važno ali je prisotna posvečena ali neposvečena oseba ali pa nihče. Bog sam je vedno prisoten v človekovem srcu.

Pa to še ni vse. Spoved je tudi ena od oblik egzorcizma ali izganjanja in odganjanja hudobnega in zavistnega angela. Ko gremo k spovedi ali ko se sami v srcu pokesamo za grehe in perverznosti, se že upiramu hudobnemu angelu. Tu bi ti rad razložil pojem razlikovanja duhov. Razlikovanje duhov je dar troedinega Boga ali Enega. Vsak človek bi si moral biti na jasnem, da je sam od sebe sposoben delati dobro ali hudo. Poleg tega sta tu še hudič in angel varuh. Hudič nam govori o Enem vse najslabše in nam govori, da če bomo naredili nekaj slabega, v bistvu naredili nekaj dobrega. To pa zaradi tega, da se ustavi božji načrt in želja po lepem in dobrem. Angel varuh nam govori da je Eno dobro in da je dobro biti eno z enim, ker bomo edino tako srečni. Hudič nam govori, da smo v resnici pokvarjeni in da bomo crknili kot vsaka druga živina in laznina. Zato je pametno, da tukaj na zemlji živimo polnost življenja in da zadovoljujemo na vse načine svoje nagone.

Da, govori nam da smo samo materija. Če mu preveč prisluhnemo, mu začnemo v celoti verjeti. Nato se pa zgodi kakor z ladjo. Ena kapljica jo sicer ne potopi, toda milijarde kapljic jo zagotovo. Angel varuh nam govori, da ta vidni svet še ni vse, še ni konec stvarjenja. Prihajata novo nebo in nova zemlja. Govori nam, da že sedaj nebesa in zemlja, vidni in nevidni svet tvorita enoto, ki se ji reče božje kraljestvo. Človek ni samo materija, ampak duša in telo. Po delovanju Sina je tudi telo rešeno. Torej, človek mora razlikovati svoje dobre in slabe misli in sugerirane dobre in slabe misli. Šele takrat bo znal pri spovedi natančno povedati, za kaj mu je žal in bo videl jasno pot za naprej..
Metod Jeromel, svobodni teolog in filozof

SE NADALJUJE