AMERIŠKI PSIHIATER GEORGE G. RITCHIE JE V ČASU KLINIČNE SMRTI DOŽIVEL KRISTUSOVO VODSTVO, KAR JE POPOLNOMA SPREMENILO NJEGOVO ŽIVLJENJE. O TEM SVOJEM DOŽIVETJU JE KASNEJE NAPISAL TUDI KNJIGO

George G. Ritchie je bil rojen v Richmondu. Konec septembra 1943, ko je bil star 20 let, se je kot rekrut peljal v taborišče Barkeley (Texas), na obvezno izvežbanje. "Bil sem poln idealizma", piše v svoji knjigi, "da bom dobil vojno in potolkel naciste."

Decembra, ko je bilo okoli 10°C pod ničlo, se je prehladil in dobil visoko vročino (39°C). Zato so ga odpeljali bolnišnico Lazaret. "Pri vsem skupaj me je skrbelo samo to, da je bil že enajsti december", piše naprej, "osemnajstega decembra bi namreč moral že sedeti na vlaku za Virginijo. Pravkar so mi namreč odobrili najčudovitejšo premestitev, ki je je bil kdaj deležen kak dvajsetletni začetnik v armadi Združenih držav." Začel naj bi namreč s študijem na Virginijski medicinski fakulteti v svojem rojstnem mestu Richmond, da bi po posebnem izobraževalnem programu armade Združenih držav postal zdravnik.

Toda ni šlo po načrtu. Temperatura mu je vse tiste dni, ko je bil poln pričakovanja in je napeto štel dneve, ki so mu bili še na voljo, da ozdravi, zelo nihala. Padla mu je že na povsem normalno in se nenadoma spet zelo dvignila. Neprestano je prelistaval vozni red, ki ga je imel ves čas na nočni omarici ob postelji in zadnje dni ga je moral nekajkrat spremeniti. Nazadnje so se dogovorili za zadnjo možno varianto, da bo še lahko pravočasno prispel v Virginijo.

Toda tisto jutro, ko se je zbudil, je vedel, da ima spet visoko vročino. To je sicer hotel prikriti, toda ni mu uspelo. Takoj so ga odpeljali na rentgensko slikanje in to je zadnje, česar se še spominja.

Ko se je prebudil in hotel pogledati na uro, je videl, da so mu jo vzeli. Prav tako je pogrešal vse svoje stvari od voznega reda do uniforme. Spomnil se je, da so ga peljali na rentgen in ugotovil, da je očitno padel v nezavest. Nato pa se je spomnil, da bo zamudil vlak. Skočil je iz postelje in začel iskati obleko, toda ko je hotel pogledati pod posteljo, je okamenel. "V postelji je nekdo ležal", piše. "Stopil sem korak bliže. Precej mlad moški s kratkimi rjavimi lasmi. Bil je zelo miren. Ampak …, to vendar ni mogoče. Saj sem pravkar vstal iz te postelje! Skrivnost me je zaposlovala kratek trenutek; bilo je preveč tuje, da bi o tem razmišljel – in sploh, saj nimam časa."

Odpravil se je iskat obleko. Nenadoma je zagledal narednika in srečen se je odpravil proti njemu. Ta dogodek opisuje tako:

"'Oprostite mi, narednik', sem rekel, 'ste morda videli oddelčnega bolničarja?' Ni mi odgovoril. Niti pošteno pogledal me ni. Šel je naravnost proti meni, ne da bi upočasnil korak. 'Pazite vendar!' sem zavpil in odskočil stran. V naslednjem trenutku je bil že mimo mene in naprej po hodniku, tako, kot da bi me sploh ne bil videl, jaz pa nisem mogel dojeti, zakaj se nisva zaletela."

Nata pa je na koncu hodnika našel vrata, ki so vodila ven. Pohitel je skoznje. Vedel je, da je že zamudil vlak, toda prepričan je bil, da bo našel še kakšno možnost. Ko je bil zunaj, je odbrzel tako hitro, kakor še nikoli v življenju.

Temperature ni čutil in ko je pogledal navzdol, pod seboj ni videl zemlje, ampak vršičke in nekaj grmov. "Razum mi je skušal dopovedati, da je to, kar pravkar počnem, nemogoče, pa vendar … zgodilo se je. To je vendar smešno. Človeško bitje ne more leteti – sploh pa sem za letalo dosti prenizko. Šel sem v Richmond in tja sem lahko hitel stokrat hitreje, kot bi zmogel katerikoli vlak na zemlji."

Kmalu se je začel gibati počasneje in se nato popolnoma ustavil. Ko je mimoidoče hotel vprašati, v katerem mestu se nahaja, mu nihče ni odgovoril. Nato, ko se je hotel nasloniti na podporno vrv nekega telefonskega droga, da bi vse skupaj premislil, pa je opazil, da je šlo njegovo telo skozi to vrv. Takrat se je zavedel, da je očitno na nek nemogoč, nepredstavljiv način izgubil svoje telo, svojo sposobnost, da prime stvari, da pride v stik s tem svetom. Zdaj je razumel, zakaj mu ljudje niso odgovarjali, saj ga niso niti videli niti slišali. In spomnil se je mladeniča, ki je ležal v njegovi postelji.

Postalo mu je jasno, da ga tudi na fakulteti ne bo nihče opazil. Zato se je odpravil nazaj proti bolnišnici Lazaret, od koder je bil odšel. Začel je iskati vojaka, ki ga je zjutraj videl ležati v svoji postelji in za katerega je pred kratkim ugotovil, da je on sam. Toda tam je bilo okoli 200 barak in v njih okoli 5000 vojakov in bili so si podobni kot jajce jajcu, vsi enako obriti in v enakih uniformah. Iskal je in iskal, vedno znova in znova je preiskal eno barako za drugo. Nenadoma se je spomnil, da je na prstu nosil oniksov oval z zlato sovo. Spet je začel od začetka. Nenadoma je trznil. "Tukaj je bil nekdo v postelji", pripoveduje, "z rjuho, potegnjeno čez vse telo, samo roke so gledale izpod odeje. Na tretjem prstu leve roke je bila majhna zlata sova v ovalu črnega oniksa."

"Počasi sem se bližal z očmi, prikovanimi na roko. Ob tem sem občutil nekaj strašnega. Celo ob pridušeni nočni lučki sem lahko videl, da je bila preveč bela, preveč gladka. Kje sem že videl tako roko? Spomnil sem se: papa Dabney je takole ležal v svoji krsti v Moss Sidu.

Odneslo me je nazaj k vratom. Možakar v tejle postelji je bil mrtev! Začutil sem enak odpor kot zadnjikrat, ko sem v enem od prostorov stal nasproti nekemu mrtvaku. Toda ... če je to moj prstan, potem - sem to jaz, moj od mene ločeni del, ki tukaj leži pod rjuho. Mar to pomeni, da sem...

Bilo je prvič v vsem tem velikem doživljaju, da se je v povezavi s tem, kar se je dogajalo, pojavila beseda "smrt". Pa saj vendar nisem mrtev! Le kako bi mogel biti hkrati mrtev in popolnoma buden? Razmišljal sem. Doživljal izkušnje. Smrt je bila nekaj drugega. Smrt je bila... enostavno nisem vedel, kaj. Pobledeti. Nič. Jaz sem bil jaz, popolnoma buden, samo brez telesa, s katerim sem se sicer gibal.

Kot zmešan sem zagrabil po rjuhi in jo skušal potegniti dol, poskusil sem odkriti postavo v postelji. Toda vsa moja naprezanja niso povzročila niti najmanjšega premika zraka v tem malem prostoru. Preplavljen z obupom sem se končno zrušil pred posteljo. Ali bolje rečeno, to sem naredil v duhu: v resnici moja raztelesena bit ni bila v nikakršni povezavi s tem. Tam, prav tam je bila moja lastna postava in substanca, vendar tako daleč od mene, kot bi bila stanovala na različnih planetih. Je bila to smrt? Ločitev enega dela osebnosti od preostalega?

Nisem si bil gotov. Luč v prostoru se je začela spreminjati; nenadoma sem opazil, da postaja svetleje, mnogo svetleje, kot je bilo še malo prej. Oziral sem se po nočni svetilki na omarici. Zagotovo ni mogoče, da bi ena sama petnajstvatna žarnica mogla dajati toliko svetlobe.

Bil sem neznansko začuden, ker je svetloba naraščala. Prihajala ni od nikoder in zdelo se je, da je povsod naenkrat. Vse žarnice sveta tega ne zmorejo! Bilo je nemogoče svetlo: bilo je kot bleščava milijon naenkrat vklopljenih varilnih gorilcev. Sredi mojega čudenja me je obšla nepesniška misel, ki se mi je verjetno prikradla zaradi mojih nekdanjih vseučiliščnihnih učnih ur iz biologije. 'Kako vesel sem, da sedaj, v tem trenutku, nimam fizioloških oči', sem si rekel. 'Ta luč bi mi požgala mrežnico v desetinki sekunde.'

Ne, sem se popravil, ne luč. On!

On bi bil preveč bleščav, da bi ga mogel pogledati. Kajti sedaj sem uvidel, da ni bilo svetilka, temveč mož, ki je vstopil v proster, ali bolje, mož iz svetlobe, čeprav je bilo to za moj razum prav tako nemogoče kot nepopisna silovitost svetlosti, ki je tvorila njegovo postavo. V trenutku, ko sem ga opazil, se je v moji zavesti sam od sebe pojavil ukaz. 'Vstani.' Beseda je prišla iz moje notranjosti, verdar je bila tako gospodovalna, kot niso bile moje misli nikoli.

Skočil sem na noge in ko sem to storil, me je obšla presenetljiva gotovost: 'Si v navzočnosti Božjega Sina.'

In spet je kot sama od sebe v meni nastala predstava, toda ne kot misel ali ugibanje. Bilo je neke vrste védenje, bliskovito in popolno. 0 njem so mi bila znana še druga dejstva. Eno od njih, na primer, je bilo, da je on najpopolnejše človeško bitje, za katerega sem kdaj slišal. Če je bil to Božji Sin, potem mu je ime Jezus. Toda... to ni bil Jezus iz mojih nedeljskih učbenikov. Tisti Jezus je bil prijazen, ljubezniv, razumevajoč in verjetno malo slaboten. Ta oseba tukaj pa je moč sama, starejša kot čas in vendarle sodobnejša kot kdorkoli, za kogar sem vedel.

Predvsem sem bil v svoji čudežni notranji gotovosti prepričan, da me ta mož ljubi. Njegova brezpogojna ljubezen je bila daleč večja od moči, ki jo je izžarevala njegova navzočnost. Nadvse presenetljiva ljubezen. Ljubezen zunaj vseh mojih najsmelejših predstav. Ta ljubezen je poznala vse moje neljubeče vzgibe - trpinčenja z mojo mačeho, moj eksplozivni temperament, seksualne misli, ki jih nisem uspel spraviti pod nadzor, vsako prostaško, sebično misel in njeno izvedbo od dneva mojega rojstva - sprejel me je in ljubil takega, kot sem bil.

Če rečem, da je vedel vse o meni, moram povedati, da je bilo vse to preprosto vidno dejstvo. Kajti hkrati z njegovo bleščečo prisotnostjo - ko o tem pripovedujem, moram govoriti o vsakem posebej - se je bila v prostoru pojavila tudi vsaka posamezna epizoda mojega življenja. Vse, kar se je kdaj dogodilo v zvezi z menoj, je bilo enostavno tukaj, popolnoma vidno, hkrati in tekoče, tako, kot če bi se v nekem trenutku dogajalo vse naenkrat.

Kako je bilo to mogoče, nisem vedel. Nikoli v življenju nisem izkusil kakšnega takega življenjskega prostora kot se mi je pravkar dogajal. Še vedno je bilo videti enoposteljno sobico, vendar naju ni več utesnjevala. Nasprotno, na vseh straneh okrog naju je bilo nekaj, kar bi lahko opisal kot neke vrste zidno slikarijo - le da so bile postave trodimenzionalne, se tako tudi gibale in govorile.

In očitno so bile mnoge od teh postav jaz sam. Kot začaran sem strmel vase, kako pred tablo na zidu stojim v tretjem razredu. Kako prejemam Orlovo odlikovanje od svoje skupine tabornikov. Kako porivam papa Dabneya na verando v Moss Sidu. Videl sem se kot majceno, poldrugi kilogram težko dete, ki v inkubatorju hlasta za zrakom. Hkrati sem videl (kazalo je, da ni 'prej' ali 'kasneje'), kako me s carskim rezom osvobajajo iz maternice bolne in umirajoče mlade žene, ki je nikoli nisem zares dobil pred oči.

Videl sem se nekaj mesecev starejšega, kako sedim v naročju prijazne žene s srebrnimi očali in krivim nosom. Tri leta staro dekletce, ki se je igralo na tleh poleg naju, mora biti Mary Jane, kot se je ne morem spominjati v tej starosti. Ampak gospodična Williams je bila videti natanko takšna, kot sem jo poznal. Pojavila se je v mnogih prizorih; z izrazom dolgo pozabljenega hrepenenja sem uvidel, kako zelo sem jo imel rad.

Stran za stranjo sem v prizorih videl, kako je oče pripeljal v Moss Side vitko, šibko rjavolasko, ženo, ki jo je želel poročiti. Videl sem Mary Jane in sebe pri selitvi v hišo na Brooški cesti številka 4306, opazoval sem se, kako bojazljivo stojim poleg okna v jedilnici, poln hrepenenja, da bi šel ven, a tudi poln strahu pred fantom, ki je stanoval blizu nas.

Razen lepih prizorov so bili tudi strašni. Opazoval sem se, kako me je tisti fant pretepel, videl svoje ponižanje, ko je moja sestra tekla iz hiše, da bi se borila zame. Videl sem se v solzah, ko se je oče poslavljal za teden dni, za dva, za mesec; njegovo delo nam ga je vzelo za vedno.

Mnogo bede je prvotno nastalo v meni samem. Videl sem se, kako se odvračam od svoje mačehe, ko se je nagibala nad menoj, da me poljubi za lahko noč, videl sem celo tisto misel: 'Te žene ne bom imel rad. Moja mama je umrla. Gospodična Wiliams je odšla. Če jo bom imel rad, bo tudi ona odšla.' Videl sem se starega deset let, kako stojim ob tisti mizi v jedilnici, ko gre oče v bolnišnico, da pripelje domov najinega novega bratca Henryja. Videl sem se, kako sem se odločil, še preden sem ga utegnil videti, da tega novinca ne bom imel rad.

Bilo je še mnogo drugih prizorov, stotine, tisoče, vseh osvetljenih z gorečo lučjo, v nekem stanju, v katerem je kazalo, da čas stoji. Normalno bi bili potrebni tedni samo za to, da bi bežno preletel vse te mnoge dogodke, vendar sem imel vtis, da niso bile pretekle niti minute.

Opazoval sem našo selitev; star sem bil dvanajst let. Bila je nova hiša v zahodnem delu Richmonda. Videl sem novo kolo, ki sta mi ga podarila papa in mama Dabney in sebe, kako se tisočkrat vozim čez železniški most, da bi ju obiskal v Moss Sidu.

Videl sem se prihajati domov na zahodno stran, tistega popoldneva, ko sem na pločniku našel treske balzamovega lesa. To je bilo vse, kar je ostalo od velikega modela letala, ki sem ga bil zlepil košček za koščkom. Videl sem se zaslepljenega od jeze na tri leta starega Henryja, ko je dejanje priznal, videl sem pa tudi mojo postopno otrditev, potem ko sem se zlovoljno odvrnil od vse družine.

Tu so bile tudi epizode iz mojih visokošolskih let - sestanki z dekleti, izpiti iz kemije, ali trenutek, ko sem najhitreje na šoli pretekel miljo. Videl sem zaključni izpit, svoj vstop na richmondsko vseučilišče. Ves ta čas sem lahko opazoval svojo trdovratnost do krušne matere, polbrata Henryja in celo do male Bruce Gordon. Videl sem očeta prihajati domov v majorski uniformi, sebe, kako grem na pošto, da se dam prostovoljno zapisati v obrambno službo, opazoval sem nabor v taborišču Lee in kako stopam, skupaj s stotinami rekrutov, na vlak za taborišče Barkeley...

Vsaka podrobnost nekega dvajsetletnega življenja je bila vidna. Dobro, slabo, viški, tisto, zaradi česar bi se vdrl v zemljo. In ob tej vseobsegajoči predstavi je nastalo vprašanje, prisotno v vsakem prizoru in prav kakor zanje je kazalo, da ga vodi svetloba poleg mene.

'Kaj si napravil s svojim življenjem?'

Očitno to ni bilo tiste vrste vprašanje, ki bi zahtevalo odgovor, kajti kar sem bil sam hotel napraviti s svojim življenjem, je bilo jasno razbrati. Na vsak način pa je prišel ta popolni priklic preteklosti z vsemi podrobnostmi in brezhibno od njega, ne od mene. Sam bi se ne bil mogel spomniti niti desetine vsega, kar sem lahko opazoval, dokler mi ni tega on pokazal.

'Kaj si napravil s svojim življenjem?'

Zdelo se je, da se vprašanje nanaša na vrednote in ne na dejstva: Kaj si napravil z dragocenim časom, ki ti je bil dodeljen? In pri tem vse razjasnjujočem vprašanju, ki se mi je porodilo iz tistih splošnih danosti neke tako rekoč tipične mladosti, moje življenje ni bilo le dolgočasno, temveč tudi nepomembno. Mar res nisem napravil nič trajnega, nič pomembnega? Obupano sem iskal za nečem, kar bi utegnilo biti dragoceno v luči te bleščeče resničnosti.

Pa ne da bi šlo za kakšne posebno v nebo vpijoče grehe, to so bila bolj seksualna nagnjenja in skrivanja večine najstnikov. Dasiravno ni bilo posebno grozljivih pre¬padov, tudi ni bilo posebnih višav. Samo brezkončno, kratkovidno, hrupno ukvarja¬nje s samim seboj. Mar nisem nikoli zmogel priti čez svoje trenutne interese, nisem nikoli storil nekaj, kar bi drugi ljudje lahko priznali kot dragoceno? In potem sem se, končno vendarle, domislil nečesa, najponosnejšega trenutka svojega življenja:

"Dobil sem taborniško odlikovanje 'Orel'!"

In spet je kazalo, da prihajajo besede od navzočnosti poleg mene: 'To te je počastilo'.

To je držalo. Lahko sem videl samega sebe stati v središču kroga odlikovancev, pordelega od ponosa, vsa družina in moji prijatelji so upirali oči vame. Jaz, jaz, jaz – vedno v središču. Torej v mojem življenju ni bilo časa, v katerem bi svoj prostor izpraznil za drugega?

Potem sem se videl, enajstletnega, kako pri maši korakam v prednji del cerkve, da bi prosil Jezusa, naj postane gospodar mojega življenja. Toda videl sem, kako hitro se je prva navdušenost prelevila v otopelo rutino: v cerkveno nedeljo. Še huje, videl sem samozadovoljstvo in samospoštovanje, s katerima sem hodil tja. Bil sem boljši od otrok, ki niso prihajali v cerkev. Bil sem celo boljši od mnogih drugih, ki so prihajali: moja značka o rednem obiskovanju je pričala o tem.

Nato sem začel kazati na svoje predmedicinske tečaje, kako hočem postati zdravnik, da bi pomagal ljudem. Toda poleg prizorov iz predavalnice je bilo videti cadillaca in zasebno letalo – misli prav tako vidne kot dejanja, očitno zahvaljujoč vseprežemajoči luči.

Potem pa se je v meni bliskovito pojavil odpor do samega vprašanja. To pa ni bilo pošteno! Seveda nisem naredil nič iz svojega življenja! Nisem imel časa. Kako lahko takole sodimo osebo, ki še pošteno živeti ni začela?

Kakorkoli, v odgovoru ni bilo zaslediti niti trohice sodbe. 'Smrt', je bilo pove¬dano neskončno ljubeznivo, 'lahko pride v vsaki starosti'. Jasno. Vedel sem, da lahko umrejo tudi dojenčki in majhni otroci. Vendar pa sem vedno mislil, da mi pripada eno polno življenjsko obdobje.

'Kaj pa je z zavarovalnino, ki naj bi jo prejel pri sedemdesetih?' Izustil sem, v tej odtujeni resničnosti, v kateri se je pogovor odvijal prek misli namesto prek govora, še preden sem se lahko zadržal. Pred meseci sem bil sklenil življenjsko zavarovanje, ki so ga običajno ponujali v vojaški službi. Menda nisem v svoji podza¬vesti verjel, da mi ta košček papirja lahko jamči življenje? Že prej sem slutil, da v navzočnosti poleg mene tiči tudi veselost, sedaj sem bil o tem lahko prepričan: zdelo se je, da bleščava vibrira in utripa v neke vrste svetem krohotu - ne zaradi mene in moje neumnosti, ni bilo zasmeha, temveč veselost, ki se je trudila povedati, da vsem napakam in tragedijam navkljub vedno ohrani radost.

In pod vtisom tega smejanja sem spoznal, da sem bil jaz tisti, ki sem najine danosti sodil prestrogo. Jaz sem bil tisti, ki sem jih spoznal za nebistvene, egoistične, nesmiselne. Nobena teh obsodb ni prišla od veličastva, ki me je obdajalo. Ni me karal, nič mi ni očital. On... me je enostavno ljubil. Zapolnil je ves svet s samim seboj in vendar se mi je nekako približeval osebno. Vprašanje pa je še vedno viselo v zraku. in on je čakal na moj odgovor.

'Kaj si napravil s svojim življenjem? Kaj mi lahko pokažeš?'

Zdaj sem že razumel, da s svojimi norimi poskusi, postreči z učinkovitim odgovorom, nisem imel prav. Ni me vprašal po dosežkih in odlikovanjih. Vprašanje je zadevalo, tako kot vse, kar je prihajalo od njega, ljubezen. 'Koliko si ljubil v svojem življenju? Si ljubil druge tako kot jaz ljubim tebe? Popolnoma? Brezpogojno?'

Ko sem zaslišal vprašanje s takšnim razumevanjem, sem spoznal, kako bedasto je bilo iskati odgovor med svojimi prizori. Zakaj? Nisem poznal te vrste ljubezni, takšna možnost se mi je pravkar odkrila. Nekdo bi mi bil moral zanjo povedati, sem pomislil, razorožen! Dober trenutek, da odkriješ, kaj prinese življenje - kot bi prišel na zaključni izpit in moral odkriti, da te preverjajo v predmetu, ki ga nisi nikoli študiral. Če je to srčika vseh stvari, zakaj mi o tem ni nihče nič povedal?

Pa čeprav so te misli izvirale iz mojega samosočutja in samoopravičevanja, v miselnem odgovoru spet ni bilo graje, pač pa skriti nebeški smeh za besedami:

'Saj sem ti povedal.'

Ampak kako? Še vedno sem se trudil, da opravičim samega sebe: Kako mi je mogel povedati, če pa nisem nič slišal?

'Povedal sem ti skozi življenje, ki sem ga živel. Povedal sem ti skozi smrt, ki sem jo preživel. In če se boš ravnal po meni, boš videl še več...'

Naenkrat sem opazil, da se premikava. Nisem bil niti zaznal, da sva Lazaret zapustila, toda sedaj ga ni bilo več videti. Žive podrobnosti mojega življenja, ki so se bile drenjale okrog naju, so prav tako izginile; pač pa se je zdelo, da sva visoko nad zemljo in da se gibljeva z veliko hitrostjo proti neki oddaljeni luči.

Ni bilo tako kot moje potovanje zunaj telesa, ki sem ga bil doživel prej. Takrat so me obvladovale moje lastne misli. Zdelo se mi je, da drsim nad zemeljsko površino. Zdaj sva bila višje, gibala sva se hitreje in medtem ko sem ga videl dajati ukaze, se mi potovanje ni več zdelo tuje ali celo zastrašujoče."

Gibala sta se skozi mnoge kraje in obiskala različna mesta na zemlji in različne astralne ravni in v njih je lahko opazil mnoga bitja, tudi veliko takšnih, ki so občutila sovraštvo in se borila med seboj. Toda lahko je tudi opazil, da nobeno od teh bitij ni bilo samo in zapuščeno. Vsakega je spremljala postava, ki je bila videti, kot da je iz luči. "Njihova velikost in bleščeči soj sta me ovirala, da bi jih prepoznal že prej", piše. "So bila ta bleščeča bitja angeli?" se je spraševal. "Vse, kar sem jasno spoznal", pravi, "je bilo, da nobeno od teh prepirajočih se bitij ni bilo pozabljeno na tej ravni. Nekdo je bil z njimi, pazil je nanje in jim služil. Prav tako očitno pa je bilo tudi to, da nihče od njih tega ni vedel. Če so jih Jezus ali angeli nagovarjali, tega gotovo niso slišali. Reka sovraštva, ki je vrela iz njihovega srca, ni dopuščala premora; njihove oči so v svoji bližini vedno iskale neko osebo, ki bi jo lahko ponižali."

Nadaljevala sta pot skozi višje ravni astrala in v vsaki od teh ravni se je v njem porajalo vprašanje, ali so to nebesa.

"Nato pa sem zagledal", opisuje naprej, "neznansko daleč stran, mnogo predaleč, da bi moglo ustrezati mojim pojmom o tem, kako se da videti tako daleč … neko mesto. Bleščeče, neskončno sijoče mesto, da, dovolj svetlo, da ga je bilo moč videti iz tako neizmerne daljave. Zdelo se je, da je blišč vrel iz zidov in cest in iz bitij, ki sem jih tedaj lahko razpoznal v gibanju. Resnično, to mesto in vse v njem je bilo videti, kot da je ustvarjeno iz te luči, prav tako kot oseba poleg mene.

V mojih dneh ne zemlji še nisem prebral Razodetja. Tako sem lahko prizor opazoval le s strahospoštovanjem od daleč in se čudil, kako bleščeča je morala biti vsaka zgradba, vsak stanovalec, da jih je moč videti iz oddaljenosti tolikih svetlobnih let. Začuden sem se spraševal, ali niso ta bleščava bitja prav tisti, ki so zares sprejeli Jezusa kot gorišče svojega življenja. Sem na koncu vendarle videl tiste, ki so se v vsem in vsakomur zgledovali po njem? Prav ko sem izoblikoval to vprašanje, je bilo videti dve bleščeči bitji, kako se oddaljujeta iz mesta in prihajata naravnost k nama. Drveli sta nad neskončnostjo s hitrostjo svetlobe.

A naj sta se nama približevali še tako hitro, midva sva se oddaljevala hitreje. Razdalja se je povečala, moj obraz pobledel. Čeprav bi bil najraje zavpil nad izgubo, sem vendarle vedel, da moje nepopolno videnje v tem trenutku ne prenese več kot le drobcen soj tega kraljestva, dokončnih nebes. Pokazal mi je bil vse, kar je mogel; oddaljila sva se z veliko hitrostjo."


*******************************

Naslov originala: George G. Ritchie & Elizabeth Sherrill - RETURN FROM TOMORROW (1977)

Naslov slovenskega prevoda je VRNITEV IZ PRIHODNOSTI

Naslov srbohrvaškega prevoda je POVRATAK IZ SUTRA

*******************************

Svojo knjigo je George G. Ritchie začel z naslednjimi besedami:

"Ali veste, zakaj vsako jutro pridem zgodaj, preden pridejo drugi zdravniki in sodelavci?", sem vprašal Freda nekega dne, ko sva govorila o tem, kakšen učinek je imelo texaško doživetje na moje življenje.

"Zato, ker ta čas porabim za molitev za vsakega pacienta, ki ga tisti dan vidim.
Verjamem, da ima Jezus za vsakega od nas dnevni red in vozni red, in molim, da bi ju z njegovo pomočjo pacient in jaz skupaj odkrila.

Če vam je Jezus dal na zemlji le še nekaj tednov namesto nekaj desetletij", sem mu rekel, "potem je to naredil zato, ker ve, da lahko tukaj svoje delo opravite v nekaj tednih.

Lahko odpustite in odpuščanje prejmete.

Lahko se rešite vsake odvisnosti in vsake jeze - rešite vsakega kosa prtljage, ki ga nočete vzeti s seboj v kraljestvo, kjer je vse luč."