(mali verouk za nepoučene kristijane, ateiste, odpadle kristjane, pogane, malikovalce, krivoverce, mlačne kristjane, fanatike, izobražene, neizobražene, izobčene, preganjane, zmedene, dobre in hudobne)                

PRAKTIČNI NASVETI
Ne razmišljaj preveč. Bodi močnejši v praksi kot pa v teoriji. Ne obtežuj po nepotrebnem svojega duha. Vadi se v zaupanju do Boga. To je zelo težko. To je huje kot pa po dolgih letih začeti s telovadbo.

Moli vsak dan ponavljalne molitve. To te bo odvračalo od nepotrebnega razmišljanja. Počasi boš premagal raztresenost. Najboljši je rožni venec. On je povzetek vsega evangelija. To je druženje z božjimi in svetimi osebami. Je druženje z bližnjim in s seboj.

V današnjem času se mi zdita najgloblji dve duhovnosti ali dva izvora duhovnosti, ki tvorita zmagovito enoto. Prva je fatimska duhovnost ali pobožnost, druga pa je duhovnost Faustine Kowalske. Prva ima v ospredju Marijino Brezmadežno Srce, druga pa Usmiljenega Jezusa. Obe duhovnosti sta nastali v obdobju med prvo in drugo svetovno vojno.

Cilj prve duhovnosti je priznavanje, da smo grešniki in da se kesamo svojih grehov, cilj druge pa je, da zaupamo, da nam Bog vedno odpušča, če ga zato prosimo in če nam je zares žal.
Ti dve duhovnosti ali pobožnosti govorita o bistvu Boga in človeka. Bog je Oče, mi pa smo otroci, za vedno.

Torej, dragi moj brat. Enkrat na dan skušaj biti z Marijo in glej Jezusa. To je molitev klasičnega rožnega venca. Enkrat na dan pa skušaj biti z Očetom in glej Jezusa. To je molitev rožnega venca Božjega usmiljenja, ki se moli na klasičen rožni venec.

Še enkrat te prosim, ne ubijaj se z mislimi in razmišljanjem. Raje zaupaj in moli v vsaki situaciji.

Ko si totalno na tleh in ko ne veš več, kaj ti je storiti, ponavljaj v sebi:Bog je dober in usmiljen.

EDEN OD USPEŠNIH PRISTOPOV ZA RAZUMEVANJE SVETEGA PISMA
Če hočeš prav umevati Sveto pismo, ti iz osebnih izkušenj svetujem naslednje:
Za začetek preberi prolog v Janezov evangelij. S tem odlomkom se moraš ukvarjati tako dolgo, dokler ne spoznaš, da je Jezus Kristus navzoč v vsakem človeku. Njegova navzočnost je pričujoča pod podobo človeške vesti. Ker je Jezus tako navzoč v vsakem človeku, smo preko Njega vsi ljudje med seboj povezani. Tako lahko preko Jezusa komuniciramo z vsemi človeškimi bitji. Jezus je pravi Bog in pravi človek. Ker je tudi pravi Bog, lahko preko njega komuniciramo tudi z Očetom, Stvarnikom. Ker smo tako v stiku s Stvarnikom, smo povezani tudi z vsem stvarstvom.
Torej, ne smemo se bati glasu naše vesti. Vest je kraj komunikacije.
Če nam v zavesti to ostane, nam ne bo težko razumeti piscev Stare in Nove zaveze. Vse je osredotočeno na osebo Jezusa Kristusa.

Naslednje je sedemnajsto poglavje Janezovega evangelija. Z njim se moramo ukvarjati toliko časa, dokler ne vidimo jasne slike Presvete Trojice, troedinega Boga, ki je Eno. To moramo doživeti vsaj za trenutek. Videti moramo tudi našo povezanost s troedinim Bogom. Občutiti moramo, da smo eno z Enim in med seboj.

Ko bomo nato predelali še ostale dele Janezovega evangelija in ga doumeli, bomo imeli ključ razumevanja za vse Sveto pismo. Janezov evangelij se ponavadi smatra za najtežje umljivega. Je pa v resnici jasen, kot sonce. Lotiti se ga je treba z otroško preprostostjo in zdravim razumom. Na koncu lahko vidimo, da je vse tako logično in da drugače biti ne more. To nam najbolje prikazuje prvo Janezovo pismo. To je nekakšna šablona ali preizkusni lakmusov papir za vse stvari, ki se dogajajo okrog nas. To pismo je v bistvu povzetek vsega božjega in človeškega delovanja. To je vzorec razlikovanja duhov. Če se vsaj enkrat na teden poglobimo v prvo Janezovo pismo, nas nihče ne bo mogel prevarati ali zapeljati. Temeljne stvari so skoraj v vsaki vrstici tega prečudovitega dela. Naj omenim samo nekatere: Bog je luč in v njem ni nobene teme. Kako moreš reči, da ljubiš Boga, ki ga ne vidiš, če ne ljubiš svojega brata, ki ga vidiš. Strah je povezan z muko. Kdor se boji, se ni spopolnil v ljubezni. Kdor ne ljubi, ostane v smrti.

V Svetem pismu se nam zdi Razodetje, najskrivnostnejša in najstrašnejša knjiga. Vse to se lahko čez noč spremeni, če bomo najprej prebrali Janezov evangelij in ga doumeli. Knjiga Razodetja se bo tedaj spremenila v knjigo upanja in svetlobe. Ta trditev sloni na stavku iz Janezovega evangelija, ko Jezus pravi: Če sem vam govoril o pozemeljskih stvareh in ne verujete, kako boste verovali, če vam bom govoril o nebeških? Če se bomo znali vživeti v čas, ko je Jezus deloval, bomo doumeli in Janezov evangelij in Razodetje. Jezus je deloval v času hudega razvrednotenja delovanja božje moči. Vse je bilo v rokah velikih duhovnikov, ki so bili večinoma brez prave, žive vere. Ljubili so zemeljsko čast in materijalne ugodnosti. Boga so imeli za sredstvo doseganja svojih ciljev in ambicij. Karizme ni bilo več. Naslanjali so se na moč predpisov, na pojem zločina in kazni. Pojem ljubezni je bil pri njih zavržen in zdeformiran. Skratka, bili so mrtvi in širili so zadah smrti. No, vpliv vsega tega se je odražal tudi na Nikodemu, ki je med vsemi temi volkovi in najemniki imel še nekakšno iskrico upanja in idealizma. Ni mogel razumeti Jezusa, ko mu je govoril, da se mora roditi iz Svetega Duha. Ni mogel dojeti, da bi bil Bog tako dober, da bi umrl za nas ljudi. Ni mogel, dojeti, da bi Bog iz nebes poslal svojega Sina, ki bi nas odrešil naših grehov. Nikodem ni mogel dojeti, da je Bog usmiljen in da odpušča. Tudi nam, v našem času se dogaja podobno kot Nikodemu. Tudi mi imamo prepogosto zdeformirano sliko o Bogu. Po svoji krivdi in po tuji krivdi. Da je Bog usmiljen in da odpušča in da je za to potrebno samo iskreno kesanje, se nam zdi skoraj povsem nemogoče. Če bi vam, rekel, da je Bog strahotno usmiljen in potrpežljiv in da nam odpušča, četudi ga mi osebno ne prosimo, bi me že tepli. Ja kako pa si naj razlagam, da po svetu živi toliko ljudi, leta in leta, ki so naredili zares hude stvari, pa jih nič ne doleti, čeprav očitno kažejo, da jim ni žal? Gotovo obstaja nekdo, ki Boga prosi za odpuščanje temu človeku in da naj bo še malo potrpežljiv, da ga bo ta grešnik sam prosil za odpuščanje. Torej je naš nebeški Oče res usmiljen in ne kaznuje takoj kot bi si vsi mi zaslužili.

To je ta osnovna pozemeljska stvar, o kateri govori Jezus. Greh, kazen, kesanje in odpuščanje so nam vedno pred očmi. Za to ni treba biti poseben izvedenec. Jezus si je vse svoje zemeljsko bivanje prizadeval, da bi nam približal ta ABC življenja. O nebeških stvareh pa je spregovoril iz nebes. Apostolu Janezu je v Razodetju oznanil ABC nebeškega življenja. No, pa še tudi iz nebes nam je govoril o zemeljskih stvareh, ker še živimo na tem svetu.

Razodetje je knjiga upanja in svetlobe tudi zato, ker nas spominja na to, da tudi v največji zunanji in notranji temi nismo pozabljeni, ker je Bog luč in v njem ni nobene teme.
Janezova pisma se nam lahko na prvi pogled zazdijo preveč radikalna. Če bomo s pravim umevanjem njegovega evangelija pristopili k temu problemu, bomo ugotovili, da res ni težko sebe ohranjati v stanju, da ne grešimo. Razumeli bomo, da je treba v življenju vedno iskati svetlobo in da jo lahko tudi vedno najdemo. Razumeli bomo, kaj je pravo sočutje in usmiljenje. Dobili bomo celo moč za upor proti hudemu duhu. Znali se bomo varovati zares hudobnih ljudi. Na koncu lahko pridemo celo do trajne kontemplacije božjega Obličja.

SE NADALJUJE