Piše:Dr. Vojka Bole-Hribovšek v novi številkiKarme plus

ODPUŠČANJE OSVOBAJA

Gotovo poznate koga, ki se mu je zgodilo kaj težkega in se zdaj s tem ubada že leta in ne more in ne more preko tega. Vse njegovo življenje je nekako zaznamovano s tem in vse gleda skozi očala tistega, kar je bilo. Ne zmore "od-pustiti", to pomeni "pustiti stran od sebe" in se s tem rešiti. Sri Dip Narajan Mahaprabhudži, veliki indijski učitelj iz prejšnjega stoletja je dejal: "Človeku sta najtežji dve stvari: malo jesti in odpuščati."

Pa ne gre za to, da bi zdaj obsojali ali omalovaževali tiste, ki tega ne zmorejo. Nekatere zlorabe in krivice so resnično grozljive in jih ne gre podcenjevati, vendar pa ni treba, da nam krojijo življenje in preprečujejo, da bi še kdaj bili srečni. Tudi pri tem nam lahko pomaga joga. Poglejmo, kako!

Piše: Neža Žigon v novi Vivi www.viva.si

STE PRESTRAŠENI IN OBČUTITE KRIVDO?
Čustveno izsiljevanje je ena izmed pogostih oblik čustvene zlorabe, ki se izraža kot psihična premoč ene osebe nad drugo. Pogosto ga je srečati v partnerskih razmerjih, neredko pa tudi v drugih odnosih (med otroki in roditelji; med sodelavci, med zaposlenimi in nadrejenimi itn.).

Razumeti, kako deluje čustveno izsiljevanje ter nato skušati čustvene izsiljevalce spreobrniti v ljudi, kakršne smo poznali nekoč, je dolgotrajen proces, ki zahteva veliko potrpežljivosti in vztrajnosti. Če se ta na koncu vendarle ne posreči, smo postavljeni pred resno preizkušnjo, ali v določenem odnosu sploh še vztrajati.

V ZDA so objavili presenetljive statistične podatke v okviru letnega statističnega poročila objavljenega v Pediatrics. Ugotovili so najnižjo stopnjo najstniških nosečnosti do sedaj in najvišjo stopnjo porodov s carskim rezom. Istočasno se je število porodov žensk starih nad 30 let in več povzpelo na najvišjo točko v zadnjih 40 letih.

Tri najpomembnejše ugotovitve so bile objavljene v poročilu, katerega glavni avtor je Brady Hamilton, statistik pri Nacionalnem statističnem centru. Prva ugotovitev je, da se je število najstniških porodov spustilo na najnižjo stopnjo v zadnjih 65 letih in je znašalo le 40,4 porodov med 15 in 19 letom na 1000 žensk.

Pri svojem delu z družinami in člani le teh, se nenehno srečujem z bolečinami in stiskami, ki si jih povzročajo.
Mnogi starši pravzaprav ne vedo, kaj je tisto temeljno, kar njihov otrok potrebuje.

Družina naj bi otroku v prvi vrsti pomenila varnost in sprejetost. Privzgojila naj bi mu vrednoto, da sta človeško življenje in človeško čutenje pomembnejša od česar koli drugega.Otroku naj bi dala "korenine"-varno navezanost in "krila"-ga pospremila na pot v samostojnost.

Izkušnja prvega leta starosti je za otroka izjemnega pomena.Kasneje v veliki meri določa otrokov odnos do ljudi in sveta, nenazadnje tudi do samega sebe, za to še zdaleč ni vseeno, kakšna ta izkušnja je.Ko mati otroka hrani in mu zre v oči, otrok poleg mleka vsrkava tudi občutel lastne vrednosti.

9. MEDNARODNA KONFERENCA ICSA 2007
29.,30. junij – 01. julij 2007

( ICSA - International Communal Studies Association)

Z mnogimi sem se pogovarjala o ideji, da bi tudi v Sloveniji ustanovili skupnost, ki bi živela po načelih notranje resnice, transformacije, permakulture, ekologije,… Skupnost ljudi, ki bi združevala moderno in naravno, individualizem in duh skupnosti, duhovni svet in materialno resničnost. Ljudje, ki bi živeli svojo notranjo resnico v harmoniji z družbo.

Veliko je idej in entuziazma… in vsi se zavedamo, da je od ideje do realizacije dolga pot, ki zahteva odgovornost, organizacijo, energijo, sredstva, vztrajnost, radost ustvarjanja…

Kako premagati največjo izgubo, ki nas kdaj doleti?
Kako se dvigniti iz pepela in izkusiti največjo zmago nad žalostjo, izgubljenim?
Kako kot Feniks doseči sonce?

Prvi korak je sprejetje.
Sprejeti stanje kot je, ne glede na to, kaj se je zgodilo.
Sprejeti, da je to dejstvo.
Sprejeti, da se je to zgodilo iz razloga. Zato, da se premaknemo naprej na svoji življenjski poti.
Sprejeti, da je končni rezultat izgube premik na višjo raven zavesti.

Sprejeti, da nimamo vseh odgovorov, zakaj … da ne razumemo vseh pomenov določenega dogodka … ampak da zmoremo in bomo zmogli.

Po dveh mesecih čakanja na patent bo na trgu kmalu izdelek, ki bo varoval ženske pred posilstvom. Gre za vložek v obliki kondoma, ki so ga izumili v Južnoafriški republiki. Še preden je dobil zeleno luč, je izzval burne reakcije po svetu. Izumitelj Sonnet Ehlers je čakal sedem let, da je njegov izum zdaj v zadnji fazi pred prodajo. Rapex, kot se »kondom« imenuje, ima v notranjosti ostre zobce, podobne ribjim, ki se ob penetraciji zadrejo v penis, poroča Večernji list.

Pred vami je 20 trditev. Vsako od njih označite s številko od 1 do 5, pri čemer:

* 1 pomeni skoraj nikoli,
* 2 pomeni redko,
* 3 pomeni včasih,
* 4 pomeni pogosto,
* 5 pomeni zelo pogosto oz. vedno.

Povzeto po C.R.Fenwicku.

Prijaznost je nadvse pomembna sestavina
za ohranjanje zdravih odnosov med ljudmi.
Še vaših odnosov postane naj vsebina,
čeprav jo izkazujete z zadnjimi močmi!

Pred časom sem v nekem slovenskem elektronskem časopisu naletela na naslov "PRIJAZNOST POVZROČA DEPRESIJO". Članek je bil kratek, pisec pa ga je povzel iz tujega (nemškega) tiska. V njem pravi, da imajo ljudje, ki so zaradi svojega dela prisiljeni k nenehni prijaznosti, nekoliko povečano nagnjenost k depresiji. Menda so psihologi s frankfurtske univerze preučili več kot 4000 zaposlenih in ugotovili, da so v največji nevarnosti ljudje, zaposleni v službah za različne usluge, in tisti, ki strežejo stranke. Profesor Dieter Zapf pa je povedal, da so nevarnosti depresije najbolj izpostavljene stevardese, prodajalci in osebje najrazličnejših telefonskih centrov.

Piše: Jasta Prava – priredba

Ljudje na splošno začnejo na najnižji ravni čistega preživetja in ko ga dosežejo, poskušajo izboljšati svoje človeško stanje; želijo več udobja. Osredotočajo se na večji avto, večjo hišo, nekaj več denarja v banki – in tja njihova energija gre. Ljudje skušajo biti tista večja, bolj debela, bolj zelena gosenica. Ko zadovoljijo nekaj svojih potreb, pa ugotovijo, da nemir še vedno obstaja. Ker so sprejeli prepričanje, da bodo po zadovoljitvi teh človeških ugodij srečni, je to zelo neprijetno.  V resnici ugotovijo, da so manj srečni kot prej.

Postanejo depremirani. Ne vejo več, kaj bi radi in, kako naj pridejo tja. Mislili so, da poznajo odgovor – udobje ali bogastvo ali kakor že to imenuješ - pa niso prišli tja. Gredo v depresijo, znajdejo se v tesnobi. Dostikrat začnejo s samodestrukcijo. Na naslednji ravni skušajo pridobiti več zavesti, duhovnega zavedanja, razumeti želijo delovanje stvari za običajnimi človeškimi pogoji. Mnogi ste že šli skozi ta proces. »Kaj je naslednji odgovor?« Mnogi ste bili v prejšnjih življenjih zelo premožni. Nekateri ste bogastvo imeli v zgodnjih letih tega življenja, potem pa ste tej energiji dovolili oditi, da ste se lahko osredotočili na duhovno in na zavedanje zavesti.

Vprašanja udeležencev in odgovori Benjamina Crema s transmisijske konference '06

V.: Kakšen je odnos med raznolikostjo in individualnostjo? Ali lahko obstaja eno brez drugega?
            B. C.: Če ne bi bilo individualnosti, ne bi mogli govoriti o kakršnihkoli odnosih ali o raznolikosti; brez individualnosti ni ničesar. Smo posamezniki. To je naše od Boga dano bitje. Vendar je treba to individualnost spraviti pod nadzor. Ne vsiljujte je skupinam, ne vsiljujte je drugim ljudem. Vedno morate ohraniti svojo individualnost, ampak dajte jo v služenje skupini. Daste lahko nekaj, česar ne more ponuditi nihče drug; drugi lahko dajo nekaj, kar imajo le oni. Vsak lahko prav zaradi svoje individualnosti ponudi nekaj, česar ne more nihče drug. To je raznolikost skupine.

Četrtek, 22.3.2007 ob 16.00, velika sprejemna dvorana Cankarjevega doma (vhod iz Prešernove ceste). Svoj pogled na uveljavljanje enakosti in boja proti diskriminaciji v slovenski in evropski družbi bodo predstavili: France Cukjati, predsednik Državnega zbora RS, Metka Klevišar, ustanoviteljica Slovenskega društva hospic, Zdenka Čebašek Travnik, varuhinja človekovih pravic, Faila Pašić, aktivna članica Islamske skupnosti, Marjeta Cotman, ministrica za delo, družino in socialne zadeve, Sonja Pungertnik, od rojstva slepa profesorica defektologije, Cveto Uršič, predsednik nacionalne delovne skupine za pripravo sodelovanja in izvedbo nacionalne strategije in prednostnih nalog za Evropsko leto 2007 in Miha Lobnik, predsednik Društva informacijski center LEGEBITRA. - Pogovore, ki bodo potekali v neformalnem in sproščenem vzdušju, bo vodila Nina Sankovič, kasneje pa bo ob prigrizku in glasbi skupine Sabahbluz tudi priložnost za druženje z gosti.

Svojo prisotnost obvezno potrdite osebju Centra Evropa na:  01 / 438 22 70

Piše: Zoran Mihajlović, Darja Cvek Mihajlović

V času, ko se je poslavljalo prejšnje stoletje, so prek številnih medijev do nas prihajali različni kronološki pregledi življenja v preteklem stoletju: od politike, medicinskih, tehnoloških in astronomskih dosežkov do pregleda umetnostnih uprizoritev in filmov, ki so zaznamovali to obdobje. Ob vsem tem se lahko vprašamo, kdo je krojil usodo in ji utiral pot v današnji čas? Kdo je prinašal novo znanje, odpiral nove poglede, dajal spodbude, ustvarjal pravila, norme, ...?

Najprej morda pomislimo na znanost, če se zazremo globlje v preteklost, pa vse to lahko pripišemo religiji, filozofskim smerem, duhovnim naukom. Vidimo brezosebne institucije, ustanove, organizacije, ki pa so le zunanja forma, ki jo opazimo od daleč. Ključnega pomena za razcvet različnih področij civilizacije so posamezniki, ki so na življenje v času, v katerem so živeli, gledali nekoliko drugače in predvsem z globljim razumevanjem. S tem so prinašali nov, svež, drugačen veter v jadra človeškega razvoja in miselnosti.

Kaj je pravzaprav SREČA?

Vsak človek nosi v sebi neomejen zbiralnik moči, s pomočjo katere lahko razreši vsak problem. Če verjamemo v to moč, bomo občutili v sebi ljubezen, ravnovesje, mir in harmonijo. Kadar bomo mir, harmonijo in ljubezen pošiljali tudi drugim ljudem, se bomo napolnili s srečo, ki bo trajala vse življenje.

A kako bi pravzaprav lahko opredelili srečo? Kaj sploh je sreča? Kako vpliva na nas? Zakaj si tako zelo želimo biti srečni? Kdaj sploh smo srečni? Kako opazimo, da smo srečni? Nam srečo dajejo drugi, ali si srečo lahko dajemo sami? Če si jo lahko dajemo sami, odkod jo jemljemo? In kdo jo je dal tja? V kakšni obliki se sreča nahaja tam? Je to nekaj snovnega ali nesnovnega? Je to čustvo, energija, občutek? Je to samo misel ali domneva? Je sreča fantazija ali nekaj resničnega?

Piše: Andreja Pšeničny v novi Vivi www.viva.si

BITI SVOJ
Nedavno sem imela po e-pošti zanimiv dialog s človekom, ki je tožil, da ga ubija življenjska rutina:
"Bravo! Vse življenje obrniti na glavo najbrž ni preprosto. In kako ti je uspelo? Po čem je treba najprej udariti?"
"Po balastu ljudi, ki te držijo pri tleh. Ko se osvobodiš razmerij, ki ti energijo samo jemljejo, lahko začneš premikati druge kamne.
Toda preden se tega lotiš, se moraš resno vprašati, ali si pripravljen plačevati ceno svobode."
Po tem stavku je pogovor kar zavil v drugo smer. Človeku se njegovo življenje nenadoma ne zdi več tako dolgočasno, da bi bilo treba spreminjati.
Hja, če postavimo vprašanje, se moramo zavedati, da utegnemo celo dobiti odgovor.

Piše: Jasta Prava - priredba

Na Zemlji se zadnja leta nova misel hitro sprejema. Novo umovanje. In nekatere je zdajle malo skrivilo, ker sočasno vidite omejitve starih energij, skupin in posameznikov, ki se držijo starih energijskih stvari. »Vrnimo se k osnovam«, rečejo, »dajmo se držat ključnih stvari«. Kar v resnici govorijo je »Držimo se preteklosti«.

To je del uravnovešanja, del  energijske dinamike, na splošno pa je videt, da se zavest odpira z izjemno hitrostjo. Sprejemanje alternativne medicine, sprejemanje alternativnega življenjskega stila... Do določene mere hitro dobiva svoj prostor celo alternativna duhovnosti. In tako naj bi bilo. Nekateri pomagate sejati semena in odpirati poti in vrata, da bi drugi dojeli, kako v življenju obstaja več, kot so jih učili pred 20., 50., pred 200 leti. Prav zdaj se zavest spreminja z izjemno hitrostjo.

Piše: Bern Jurečičv novi številki Karme plus

Ob današnjem vse hitrejšem spreminjanju vrednot vedno bolj pozabljamo na nekatere med njimi, ki so skozi čas postale nekaj povsem samodejnega, nekaj, kar obstaja, ne da bi se za to trudili, ne da bi karkoli vlagali v to in ne da bi opazili, da to sploh imamo. Kadar pričnemo govoriti v takem tonu, običajno najprej pomislimo na zdravje, kakopak, vendar pa je takšnih dobrin precej več.

Zaradi vse bolj hladnega in distanciranega odnosa ne le do okolja, okolice, soljudi, ampak tudi do sebe samega se je človek skozi desetletja spremenil v nekakšen kvečjemu še napol občutljivi mehanizem za doseganje ciljev in statusa, stroj, ki se ustavi le toliko, da se obrije ali počeše ali naliči, odvisno pač od tega, o kom je trenutno beseda. Da bi se ustavljal pri odnosih, je vse manj prisotno in odnosi po lestvici vrednot počasi vedno bolj drsijo navzdol. Da je res tako, priča med drugim tudi vse večji delež razvezanih zakonskih in izvenzakonskih zvez, pri katerih vse preradi pomislimo, kako bi nam bilo bolje, če bi se jih znebili.

Čarobni kvadrat je osnovno in zelo pomembno orodje v fs

Magični ali Čarobni kvadrat ima devet številk, ki so pravilno razvrščeni v osmih vrsticah, s tremi številkami v vsaki vrstici in sicer:
- tri vodoravne vrste,
- tri navpične stolpce in
- dve diagonalni vrsti.

Čarobni kvadrat:
Jug
4 9 2
3 5 7
8 1 6

Jasmino je življenje, naključje, usoda, kakor koli temu pravimo, pripeljalo v Slovenijo. Tu je živela ilegalno, javila se je na oglas in se zaposlila kot gospodinja pri starejšem gospodu. Opravljala je vsa gospodinjska dela, skrbela za hišo, le nakupovati ni hodila, saj ni smela iz hiše. Gospodar ji je pobral dokumente, ji prepovedal sleherni stik z domačimi, prijatelji, sosedi in znanci. Plačeval ji ni nič, delala je le za stanovanje in pičlo hrano. Ko je zahtevala plačilo, je postal nasilen, grozil ji je in jo pretepel. Po letu dni ji je le uspelo uiti in nikoli ni videla denarja, ki ga je zaslužila kot gospodinja.

Šestnajstletna Polona je na morju, kjer je bila s prijateljicami, spoznala simpatičnega fanta. Zaljubila se je vanj in odpeljala sta se na izlet v Italijo. Tam sta se v hotelu srečala s fantovimi prijatelji. Po alkohola polni noči se je dekle zjutraj zbudilo, fanta ni bilo nikjer, njegovi prijatelji pa so ji povedali, da jo je prepustil njim. Brez denarja, brez potnega lista, brez vsega. Po nekaj klofutah in grožnjah je pristala na cesti v kratkem črnem krilcu, čevljih z visoko peto, močno našminkana, prostitutka. Šele čez tri mesece ji je uspelo, tako kot Jasmini iz prve zgodbe, poklicati društvo Ključ - Center za boj proti trgovini z ljudmi.

Skozi oči statistike lahko za ženske v Evropski uniji - torej tudi za Slovenke - rečemo naslednje: živijo v povprečju šest let dlje kot moški in zato sestavljajo skoraj 60 odstotkov populacije nad 65 let, imajo v povprečju 1,5 otroka, štiri petine imajo končano najmanj srednješolsko izobrazbo, ob tem pa tudi med študentarijo zasedajo več kot polovico sedežev, čeprav jih je več, jih je med menedžerji le tretjina, prav tako tretjina žensk pa je v službah le za določen čas.

In sodeč po raziskavah, je delovnik "evropske statistične ženske" - ta vključuje tako službo kot domačo "tlako" - daljši od delovnika moških, prosti čas pa skladno s tem krajši, kljub temu pa je plača žensk v povprečju za 15 odstotkov nižja od moške. A EU v svojih nedrjih skriva velike razlike med državami - tako statistične kot dejanske razlike v uveljavljanju enakopravnosti spolov. Že sama starostna struktura pokaže velike razlike: statistična Evropejka živi 6,1 leta dlje kot moški, njen litovski klon 11,4 leta dlje, medtem ko malteška ženska moškega preživi za štiri leta. Pri rodnosti so razlike manjše (od 1,9 otroka na Irskem do 1,22 na Češkem), statistika za leto 2004 pa kaže, da se pari vse bolj pozno odločajo za otroka, saj se od leta 1994 v povprečju za otroka odločijo 1,4 leta kasneje.

Odpustiti ne pomeni drugega,
kot osvoboditi sebe samega.

V življenju smo neštetokrat izpostavljeni situacijam, v katerih nas bližnji - prijatelji, starši, otroci, partnerji, ljubimci... hudo prizadenejo, ali pa prizadenemo mi njih. Kako živeti in preživeti s tem občutjem prizadetosti in krivde v sebi?

Prizadeti Ego, srčne rane, občutki krivde, neznosno trpljenje zaradi neizpolnjene ljubezni... so najhujše breme, kar ga lahko nosimo v sebi skozi življenje. Ovira nas pri vzpostavljanju zdravih odnosov z ljudmi, pri doseganju ciljev, in s tem pri doseganju sreče in osebnega zadovoljstva. Kajti teža morečega občutja prizadetosti je podobna pajacu na vzmeteh, ki se vsake toliko časa sunkovito prikaže iz škatle in se zadere:"Ku ku, še sem tu!"

Ko smo stare pet let, jo občudujemo kot boginjo. Krademo ji ličila, si natikamo njen nakit in se šopirimo v njenih visokih petkah – vse, da bi le bile videti kot naša mamica, ki poskrbi, da se v varnem kokonu prebijemo do najstniških let. Takrat, ko naša starost doseže zloglasno trinajstico, se naš odnos do mame spremeni. Nenadoma nas na njej vse moti in zdi se nam, da je njeno poslanstvo to, da nam čim bolj oteži življenje s svojimi zahtevami in pravili. Si lahko naš odnos do mame po končanih najstniških uporništvih brez razloga opomore in postane naša čustvena opora?

Strokovnjaki se strinjajo, da so občutljiva mladostniška leta tista, ki po pravilu prinesejo spremembe v odnosu med mamo in hčerjo, saj si najstnice običajno ne želijo več postati kopija svojih mater, občutijo pa tudi potrebo po oblikovanju svojega lastnega jaza in razvijanju določene mere samostojnosti. Prej mamine punčke se prelevijo v trmaste in zagrizene nasprotnice, ki rečejo belo, če njihova mama reče črno, in imajo občutek, da je mama na svetu le zato, da jim greni življenje. Seveda ne zamudijo nobene priložnosti, da ji to v povišanem tonu in ob spremljavi zaloputnjenih vrat tudi povedo.

Vsak naš otrok je kakor luč v temi,
ki s pravo vzgojo najbolj zažari.

Neki dan sem na internetu v nekem elektronskem časopisu zasledila članek z naslovom "OTROK NE UBOGA". Naslov je bil napisan z debelimi črkami, avtor teksta pa je bil Pablo Pascual Sorribas. Ker sem po poklicu vzgojiteljica in učiteljica, me je naslov članka takoj pritegnil, pa sem ga pričela brati. Avtor članka piše takole:

Pri enem prvih pogovorov, ki sem jih imel s starši v nekem vrtcu, je ena od mater dvignila roko in rekla:
"Kaj naj naredim, ko moj sinček zleze na mizo in noče dol?"
"Recite mu, naj gre dol," sem rekel.
"Saj mu rečem, a me ne uboga in ne zleze z mize," odvrne mati s šibkim glasom.
"Koliko je star otrok?" vprašam.
"Tri leta," odgovori mati.

Je k temu potrebno še kaj dodati?