Vse življenje od vžiga prve iskre do nastanka vesolja in tudi njegovo širjenje deluje po istem zakonu kot najmanjša bilka, žival ali človek. Samo en zakon poganja življenje naprej, živo in neživo naravo. Nevihto, oblake, dež, sneg in električno energijo po žicah, atom v svojem jedru, bitje srca. To je zakon izkazovanja moči.

Življenje je volja do moči, je samopreseganje. To razkazovanje moči bi lahko poimenovali tudi ljubezen. Ljubezen je vgrajena v vsak najmanjši delček narave. Toda zakaj razdeljujemo svojo moč, zakaj ljubimo, zakaj smo pri razdeljevanju moči tudi negativni in sovražimo. Ali je negativnost v človeškem pojmovanju pojava korekcija obstoja pozitivnega? Ali je negativnost potrebna kot nasprotni pol pozitivnega za vzdrževanje ravnotežja? Kako bi si razložili, da bi te bistroumne mere nastanka Univerzuma in nas samih razumeli, si jih razložili in doumeli kaj pomeni, če pozitivnosti ali negativnosti dodamo prekomerne uteži?

»Življenje nas vodi skozi razne preizkušnje z namenom, da bi izkoristili vse potenciale, ki jih premoremo. Je življenje tisto, ki nas oblikuje, ali smo morda mi tisti, ki oblikujemo življenje, skozi izražanje oz. ne izražanje lastnih potencialov? Je morda pot srednja in je to eno in isto?«

Vsak od nas, vsako živo bitje je obdano z energetskim poljem (aura) po katerem se pretaka življenjska energija. Življenje. Da življenjska energija, ki je življenje, »tisto« naše življenje, ki komaj čaka, da izrazi svoj potencial, da se razkrije svetu v vsej svoji luči.

Življenje, ki brezpogojno ljubi svoje materialno telo, ki brezpogojno ljubi to kar počne in način na katerega to počne, brez zadržkov. Brezpogojno daje svojemu fizičnemu telesu na razpolago energijo, da izrazi svoj potencial, svoje bistvo, zaradi katerega obstaja, zaradi katerega živi in je tu in zdaj.
In brezpogojno teče, brez zadržkov in zavor, ki bi ga omejevale… To je naša prava narava!

Piše: Boštjan Trtnik

Tridesetletna Petra je uslužbenka s srednješolsko izobrazbo in povprečno plačo. Z možem in dvema majhnima otrokoma živijo v podnajemniškem stanovanju v eni od ljubljanskih sosesk. Zaradi visoke najemnine za stanovanje in drugih življenjskih stroškov morata z možem zelo paziti, kako obračata prislužen denar. Petra pa je že iz svojih najstniških let "nora" na novo garderobo. Zelo rada obiskuje trgovine z oblačili in nakupuje. Seveda jo pri tem želje in čustva hitro zanesejo. Čeprav razumsko ve, da nima dovolj denarja in da ji ga bo proti koncu meseca zmanjkalo, se ne more upreti velikemu privlaku do nakupovanja. Tako se vsak mesec znova, ko dobi plačo, srečuje s svojo željo po novi garderobi. So dnevi, ko se uspe obvladati, in so dnevi, ko so čustva močnejša, in temu primerne tudi posledice v njeni denarnici.

Vam je zgodba znana? Ali pa lahko v svojem življenju najdete kakšen drug primer, kjer ste razpeti med čustvi in razumom? Med svojimi željami in občutki na eni strani ter predstavami in "zdravo pametjo" na drugi? Tako čustva kot tudi razum imajo svoje mesto v človekovi osebnosti. Poglejmo si oba dela nas samih malo bolj podrobno!

*
Ga ni boljšega, kot je ena živa stvar, ki se ponaša na svojo starost in poganja številne cvetove mladosti.
*
Vrabci kličejo v svoja gnezda starostne mladostnike, ker je vse premalo potomcev.
*
Star osiveli zid daje zavetje belemu razcvetelemu in omamno dišečemu jasminu.
*
Mladi drvijo po tirnicah z električnimi vlaki in ničesar ne vidijo.Tirnice so postavili stari, da bodo v vožnji s parno lokomotivo uživali in opazovali pokrajino.
*
Stari so nagnjeni k temu, da bi izgnali hudiča, mladi pa k temu, da bi ga iznašli.

Lastnik velike kmetije je potreboval pomočnika, ki bi skrbel za njegove hleve in senik. Kakor je bilo v navadi, je novo delovno moč začel iskati na vaški praznik. Naletel je na sedemnajstletnega fanta, ki je postopal med barakami. Mladenič je bil visok in suh, ni pa dajal vtisa, da bi bil kaj posebno močan. "Kako ti je ime, poba?"
"Peter, gospod."
"Iščem nekoga, ki bi bil pripravljen delati na moji kmetiji. Se spoznaš na kmečka dela?"
"Seveda, gospod. Povsem mirno lahko spim v najbolj viharni noči."
"Kakooo?" je presenečeno vprašal kmet.
"V najbolj viharni noči povsem mirno spim."
Kmet je zmajal z glavo in odšel.

Pozno popoldne je Petra ponovno srečal in mu zastavil isto vprašanje. Petrov odgovor je bil enak: "Ko je zunaj viharna noč, jaz povsem mirno spim." Kmet je potreboval dobrega pomočnika, ne pa nekoga, ki se hvali s tem, da dobro spi v viharnih nočeh.

Hvaležnost je nepogrešljiva substanca za skladne odnose

Med sedem glavnih grehov, kot so LENOBA, POŽREŠNOST, ZAVIST, ZLOBA, NAPUH, POHLEP in JEZA bi morali uvrstiti tudi NEHVALEŽNOST! Ta bi, kot osmi glavni greh, lahko bila celo kraljica ostalim sedmim, kajti v njej je zajet kanček bistva vsakega od njih. V nobenem od grehov, pa, nasprotno, ni najti niti kančka hvaležnosti.

Predstavljajte si, da so ti grehi v resnici žive osebe! Kako bi se recimo odzvala LENOBA, kadar bi od nje pričakovali hvaležnost? Verjetno bi ležerno rekla:"Hvaležnost? Kar sem pridite ponjo, če se vam da!"

POŽREŠNOST bi najbrž izjavila:"A za tiste bedne grižljajčke naj vam bom še hvaležna!"
ZAVIST bi morda zasikala:"Le kdaj bo pa kdo meni hvaležen za kakšno stvar!"
ZLOBA bi najbrž cinično izcedila skozi zobe:"A vam domišljavim pokvekam da naj bom še hvaležna?!"

Vsi se zanimajo samo za izjemne ljudi, ljudi s karizmo in z bogatim življenjepisom. Vsaj 80% jih vse stavi na znanje in izobrazbo, na status v družbi, uspešnost in pogojeno s tem priljubljenost.

Nekako na drugem mestu je zanimanje za hobije in prosti čas, na tretjem življenjski nazor in prepričanje, na četrtem pa družinsko življenje. Ne vem, ali je bolje ostati anonimen, neopazen in delati predvsem za svojo dušo, ali pa je treba samo čakati, da te kdo opazi. Sicer še vedno ostajajo določena pravila vedenja, ki je zaželeno, od tega ideala pa nas kar veliko tako ali drugače odstopa.

Denar, status, boljše zdravje… Nikoli nam ni šlo še tako dobro, zakaj se potemtakem počutimo tako izčrpane? Ko je leta 2002, Allison Pearson napisala knjigo z naslovom: "Ne vem, kako lahko to zmore" (I don´t know, how does she make it), je razkrila izčrpanost sodobne delovne matere. Vzkliki strinjanja so se razlegali po celotni zemeljski obli. Bila je najbolje prodajana knjiga.

Zdi se, da se je v kratkem casu, ki je minil od izdaje knjige, zgodil še en seizmični premik. Vsi so izčrpani, ne samo ženske z otroki, ki hodijo v službo, vsi ostali so preutrujeni, pocutijo se kot cunje, zaradi "vratolomnega ritma zivljenja;" zivimo v druzbi 24/7, ki nikoli ne spi, komentirajo sociologi.

Raziskave kažejo na našo nezmožnost, da bi "se odklopili" in se sprostili, bodisi zaradi naših notranjih napetosti ali pa tistih, ki nam jih vsiljuje šef, druzba… Nova tehnoloska doba naj bi nam prinesla večjo svobodo, a nas možnost večje fleksibilnosti, mobilnosti počasi vodi na rob prepada. Kot če bi podpisali pogodbo s hudičem!

»Zakaj poroka, ko pa življenje v dvoje ne potrebuje uradnega pečata, da bi bilo lepo?« je vprašanje, ki si ga dandanes zastavljajo mnogi pari. Seveda ljubezen in partnerstvo ne potrebujeta uradne potrditve, če po njej ne čutimo potrebe. Vsekakor pa je tako pred vstopom v zakonsko zvezo kot pri neformalni zaobljubi drug drugemu treba premisliti, ali smo nanjo res pripravljeni, predvsem pa uskladiti poglede obeh strani glede ključnih življenjskih vprašanj.

Najlaže se je za poroko odločiti v zanosu ljubezni, ko je ta še sveža in nam dnevno postreže z novimi dogodivščinami. Z vsakim letom partnerskega odnosa se sicer bolj spoznavamo, a postajamo z odkrivanjem pravega značaja »boljše polovice« bolj realni glede naših pričakovanj v trajni partnerski zvezi.

Piše: Barbara Novak Škarja

Čudovito! Pomislimo, končno bomo lahko živeli brez tistega mučnega občutka v drobovju, brez dušečega stiskanja v grlu, brez napetosti in stresa, zaradi katerega slabo spimo, se pretirano potimo, imamo visok pritisk, glavobole in neštete druge težave. A to se šele fiziološki učinki strahu, ki bi se jih osvobodili. Predstavljajmo si, kako bi bilo, če nas ne bi bilo strah izgubiti službe, nagovoriti neznanca, povedati partnerju kaj si v resnici želimo, izraziti svoje pomisleke nadrejenemu, se lotiti nečesa novega. Ne bi se bali bolezni, samote, izgube dostojanstva, smrti in še marsičesa. Naš življenjski prostor bi se razširil in sprostila bi se naša ustvarjalnost.

Tako mislimo, da bi bilo. Kaj pa bi se dogajalo v resnici? Kaj bi nas gnalo, da si umivamo zobe, če nas ne bi bilo strah zobozdravnika? Kaj bi nas gnalo, da se učimo, če se ne bi bali slabe ocene, jeze in zavrnitve staršev? Kaj vse bi pojedli in popili, če nas ne bi bilo strah za naše zdravje? Kakšni bi hodili naokoli, kako bi se obnašali, če nam ne bil bilo mar, kaj si drugi mislijo o nas? Bi bili ustvarjalni, če se ne bi bali konkurence? Bi se držali prometnih pravil, dogovorjenih urnikov, če nas ne bi bilo strah pred posledicami? Imamo dovolj visoko zavest, da bi to počeli z voljo lastnega prepoznanja? Kdor to zmore, je osvobojen marsikaterega strahu.

Nekoč je v majhni vasici živel vrtnar, ki je zelo ljubil svoj vrt. Na njem je gojil čudovito cvetje, dehteče vrtnice, pisane astre in ljubke marjetice. Vsak dan je prihajal in skrbel za svoje cvetlice. Zalival jih je, obrezoval, odstranjeval odvečno listje in rahljal zemljo. Vsako cvetlico je poznal. Pomnil je njen prvi poganjek in plašne začetke, ko je pokukala na svet. Pomnil je njene prve ranljive cvetove in kasnejše razkošje barv in vonjav. Prav za vsako je vedel, kako jo je potrebno negovati. Vedel je, koliko vode ima rada in kako jo hraniti. Zaradi njegove ljubezni so imele rože posebno lepoto in ljudje so si bili edini, da tako lepega vrta ni daleč naokoli.

V soseščini je bilo še nekaj vrtnarjev, ki pa jih je razjedalo ljubosumje ob pogledu na prelep vrt. Nekega dne so se zbrali in odločili, da bodo uničili in poteptali cvetje v vrtu ljubečega vrtnarja. Ko se je ta zjutraj zbudil, ga je čakal žalosten prizor. Cvetovi so bili razsuti po tleh, popki odtrgani od stebel, koreninice izrute in marjetice so pokošene ležale na ponosnih vrtnicah. Vrtnarju se je od žalosti trgalo srce. Potem pa si je obrisal solze in se z neskončno potrpežljivostjo lotil dela. Začel je gladiti liste, pregledovati koreninice in obvezovati stebla. Na novo je sadil cvet za cvetom. Prigovarjal je svojim cvetlicam, jih vzpodbujal, se z njimi pogovarjal in jim pel. Po dolgih mesecih dela je bil njegov vrt spet tako lep kot nekoč. Ne, bil je še lepši!

Piše: Rožana Grdina

Želje kot ovira
Živimo v družbi, ki bi jo lahko poimenovali tudi "tovarna želja". Ko se vsedemo pred televizor, da si bomo pogledali dogodke dneva, nam najprej postrežejo z reklamnimi nasveti, kaj pojesti, piti, obleči, kakšna kozmetika je najboljša, kakšen televizor kupiti, kateri avto je super voziti ... Če smo bili pred tem utrujeni od delovnega dne, smo po tem utrujeni še bolj. Ko odpremo poštni nabiralnik, nam v naročje pade kup papirja, ki sporoča, da je danes poseben dan, kajti samo za nas bo danes 40 % popust pri nakupu določenih oblačil. Pridite, ne zamudite to posebno ugodnost in priložnost!

Nagovori k nakupu so zanimivi: izgledali boste mlajši, bolj sproščeni, ljudje vam bodo zavidali vašo gladko kožo, vaša samozavest bo cvetela, oči drugih ljudi vas bodo spremljale in občudovale, vožnja s tem avtomobilom vas popelje v deželo sanj ... Tukaj oglaševalci niso veliko zgrešili. Res je, popelje nas v deželo sanj, kjer so želje dovoljene, celo obvezne, kajti praznino, ki počasi nastaja v nas, je potrebno zapolniti. Zadovoljstvo si kupujemo z imeti, ki se počasi seli od predmetov tudi v medsebojne odnose. Imeti idealno družino (takšno, kot jo gledamo na TV ekranih, ko zajtrkuje pecivo Nestle), nasmejanega partnerja (takšnega ali vsaj podobega tistemu s TV ekranov, ki se brije z Gillet), nagajivega in bistrega otroka (ki obožuje Nutello).

Slepo podrejanje drugim ljudem
prinaša razočaranje, odvisnost in obup.
Kako izogniti se čustvom tem?
Svoj osebnostni razvoj treba vzeti je v zakup!

Dovoljujemo drugim, da nam vsiljujejo svoje poglede na življenje in nam predpisujejo, kako naj se počutimo, kaj naj počnemo, kaj naj mislimo, kako naj se vedemo, kaj naj govorimo...? Skratka - ali dovoljujemo okolju, da nenehno vpliva na nas in nam "pere možgane"? Še huje - ali dovoljujemo, da nas drugi omalovažujejo, nas podcenjujejo, izvajajo nad nami psihični pritisk, ali morda celo fizično nasilje?

Se potem zaradi tega počutimo nesrečni, odrinjeni od sveta, osamljeni, prezrti, osramočeni...? Imamo občutek, da so vsi drugi okoli nas srečni, zadovoljni, ljubljeni, spoštovani..., le mi nismo? Se nam zaradi tega dozdeva, da je življenje do nas krivično, da nas zapostavlja, vsem drugim pa v izobilju daje in jih nenehno boža, razvaja in ljubkuje?

Piše: Nina Leskovar

Ali tudi vas zgornji naslov spominja na reklamo za Redbull? Sedaj, ko razmišljam in pišem o ljubezni, me vsaka stvar spomni nanjo. Marjetice na okenski polici, sončni žarek, školjka iz Škotske, kartica iz Bohinja, lučka na mizi, svečnik, smreka na vrtu, sinje-modro nebo. Nekako vzneseno začnem premišljevati o njej. V vsako stvar je vtkan kanček ljubezni. Celo žebelj na steni mi govori nekaj o njej. Nekje sem slišala misel, da štejejo samo tista dejanja, ki jih naredimo iz ljubezni. In spomnim se še misli iz Malega princa: "Kdor hoče videti, mora gledati s srcem. Bistvo je očem nevidno." Ti dve misli mi odstirata delček narave ljubezni. Prva misel mi govori o pomenu ljubezni, druga kako ljubezen deluje oz. kako jo lahko uporabim.

Ja, ljubezen daje čisto drugačen smisel našim dejanjem, mislim, počutju. Če nekaj naredim v imenu ljubezni, potem ima to dejanje globlji, bolj izpolnjujoč smisel. Skrivnost je tudi v dajanju. Na videz nasprotujoča izjava je, da s tem ko druge obdarujemo, postanemo tudi sami bogati. Več ljubezni izražamo, bogatejši smo. Se spomnite kako izpolnjujoč je občutek, ko nekoga iz vsega srca ljubite? Kako takrat ljubezen premaguje vse ovire, ki se nam postavijo na pot? Pravijo, da v ljubezni ni nič nemogoče. To je čisto res, kajti ljubezen skriva v sebi prav posebno moč.

Tess je bila stara osem let, ko je slišala mamico in očka govoriti o svojem majhnem bratcu Andrewu. Vse kar je vedela je bilo, da je zelo bolan in da so ostali popolnoma brez denarja. Naslednji mesec se selijo v stanovanjski blok, ker očka nima dovolj denarja za plačevanje računov bratovega zdravljenja in hiše. Le zelo draga operacija bi lahko rešila Andrewa in očitno ni bilo nikogar, ki bi lahko posodil denar. Slišala je očka, kako je tiho in žalostno dejal mamici, »Sedaj ga lahko reši edino čudež.«

Tess je odšla v svojo sobo in iz skrivnega mesta v omari povlekla steklenega prašička za varčevanje denarja. Ves drobiž v njem je stresla na tla in ga previdno preštevala. Trikrat zapovrstjo. Vsota mora biti popolna. Nikakor se ne sme zmotiti. Nekaj tega denarja je vzela, ga spravila v svojo majhno torbico in se skozi stranska vrata hiše izmuznila na ulico. Šest blokov naprej je stala lekarna Rexall z velikim rdečim indijanskim poglavarjem nad vrati.

Piše: Renata Bokan

Sedela sem nedaleč stran od mize, kjer so se pogovarjali člani družine: oče, mati in najstniška hči. Pritegnila me je vsebina njihovega pogovora, ki je na trenutke presegel običajno glasnost, tako da ni bilo težko prisluhniti. Hči je glasno protestirala nad odločitvijo staršev, da počitnice ponovno preživijo v kraju, kamor zahajajo že več kot 10 let. Starša sta svojo odločitev podkrepila z več argumenti, med katerimi je bil slišati tudi, da je kraj lep in da je vse zelo čisto, da poznajo ljudi, s katerimi bodo skupaj, da vedo, kaj lahko pričakujejo in česa ne in da bo za vse najmanj naporno, če se ponovno odločijo tako kot običajno. Hči je situacijo videla drugače. Zatrjevala je, da je vsako leto bolj dolgočasno biti v istem kraju, da si želi videti kaj novega in spoznati nove ljudi, da se ji zdi, kot da to niso prave počitnice, ker je vse je predvidljivo, in da se počitnic v tem kraju sploh ne veseli.

"Aha, takole se bije bitka med starim in novim," sem pomislila. Na eni strani stabilni in močno ukoreninjeni vzorci in na drugi strani duh zdravega uporništva. Kako se je pogovor končal, ne vem, le slutim lahko, kdo je bil močnejši.

Ima več kot trideset let izkušenj na področju psihologije, medosebnih odnosov, komuniciranja, osebnega uspeha, produktivnosti na delovnem mestu, ustvarjanja blagostanja in coaching sistemov. Do danes so prodali več kot štirideset milijonov izvodov njegovih knjig po vsem svetu. O razlikah med moškimi in ženskami govori na igriv način in nas uči, da se moramo začeti bolj zavedati pomena dobre komunikacije med spoloma. Vse to je dr. John Gray.

Kako vam je prišla na misel prispodoba o moških z Marsa in ženskah z Venere?
Na seminarjih in delavnicah za uspešen partnerski odnos je bilo udeležencem težko razložiti, zakaj in kako smo si moški in ženske različni. Potem sem nekoč rekel, da je to tako, kot bi bili z dveh planetov. Ljudje so razumeli moje sporočilo. Spomnim se gospe, ki je rekla, da je njen mož torej E. T. Vsi smo se nasmejali. Simpatično prispodobo sem razvil naprej in napisal knjigo Men are from Mars, Women are from Venus (v slovenščini Moški so drugačni, ženske tudi, op. p.). Dotaknil sem se človeških src, saj je bila do zdaj prodana v več kot dvajset milijonih izvodov po vsem svetu in še se prodaja. Tudi v Sloveniji ste jo odlično sprejeli.

Le malo je mladostnikov, ki bi znali ceniti zgodnje vstajanje in pomagali očetu pri delu v družinskem nasadu oljk ali kje drugje.
Robi ni bil nobena izjema.

Medtem, ko jima je Mišo, Robijev pes, sledil, je oče večkrat dejal: ''Loti se svojega dela veselo in vedro. Glej, jutro je sveže. Gledaš mati Naravo, ki ti ponuja svoje prastare darove. Zaradi tebe so onemeli skržati, evkaliptusova drevesa se blago zibljejo in te pozdravljajo, zemlja, nežno prekrita z jutranjo roso, se ti odpira.'' Oplažen s skeptičnim sinovim pogledom, je oče poudaril svoje besede vzpodbude rekoč: ''V vsakem primeru pa nimamo izbire, kajti delo krepi človeka.''

Toda tistega dne je bilo edino, kar je pritegnilo Robijevo pozornost, ptice na nebu, čebele, vrteče se po zraku in deževniki, ki so se zvijali med prstjo. Lopata je bila pretežka in Robi je počivajoč na njenem držalu ugotovil, da je mnogo bolj prijetno sanjariti.

Bolj pravilo kot izjema velja, da se dolgoročno odpovemo stvarem, za katere sicer menimo, da nam bodo koristile, vendar v njih ne najdemo pravega užitka. Tek in drugi športi so za naš organizem zagotovo nadvse koristni, vendar bomo pri njih vztrajali le, če jih povežemo z užitki kot so poslušanje glasbe, druženje s prijatelji, ipd. Isto velja za varčevanje. Ker ga ponavadi povezujemo z odrekanjem in zmanjševanjem kvalitete življenje, v čemur bo le malokdo našel užitek, v njem po vsej verjetnosti ne bomo uspešni vse dokler ne spremenimo našega pogleda nanj.

Starejši se mogoče spomnijo, kakšen občutek ekstaze in veselja je včasih oblil otroke, kadar so dobili v roke čokolado, pomarančo ali drugo redko dobrino. Danes tega skorajda ni mogoče več opaziti. Razlika med včasih in danes pa ni v čokoladi ali pomaranči. Razlika je v tem, da sta bili ti dobroti nekdaj redki, danes pa sta prosto in povsod dosegljivi. In kadar imamo na voljo vse, kar in kadar nam srce poželi, ničesar resnično več ne cenimo. Če želimo ponovno najti in se povezati z občutkom resnične vrednosti, čudenja in uživanja v stvareh, jih moramo v življenju omejiti. Imeti moramo manj - in ne več. To pa lahko najpreprosteje dosežemo z varčevanjem.

Nekoč je bil na letalu gej stevard, za katerega se je zdelo, da lahko, medtem ko streže hrano in pijačo, vsakogar spravi v dobro voljo. Ko se je letalo bližalo letališču, je privršal po prehodu in naznanil potnikom: »Čudoviti ljudje, pilot Marvey je naročil, naj vam povem, da bo kmalu pristalo veliko, strašno letalo in vas prosi, če lahko odložite pladnje, kar bi bilo čudovito.«

Med vračanjem nazaj je opazil lepo oblečeno, eksotično žensko, ki ni mignila niti s prstom.
»Mogoče me niste slišali zaradi hrupa motorjev. Prosil sem vas, če lahko odložite pladnje, da bi nas pilot narahlo spustil na tla.«

Ženska je neprizadeto obrnila glavo in rekla: »V moji deželi mi pravijo Princesa in ne sprejemam ukazov od nikogar!«

Zapustiti svoj dom?
Da ali ne?
Kaj predstavlja človeku njegov dom?

Če je res, kar nas življenje uči, potem ta učitelj nikdar ne more odložiti palice življenja, uk je posejan po travi, kjer je učenje pustilo sledi prav do mesta, kjer raste leska.

Ta uk sem okusila na svoji koži, ko sem izgubila dom in se 13 let borila, da sem ga dobila delno odtujenega in razsutega nazaj (denacionalizacija) in ga skrbno obnovila. Zato pravim, da je leska neprimerljiva z nobenim drugim učiteljem v življenju.

Gotovo porečete kako nenavadno sem začela opisovati to zgodbo. Zgodba je resnična. Lahko bi bila ta zgodba koristen razmislek marsikomu, ki razmišlja, da bi odtujil ali zapustil svoj dom. Razlogi za takšno odločitev so lahko številni in različni.

Bilo je na začetku jeseni, vreme je bilo še zmeraj lepo in sedel sem poleg moje žene v risalnici. Otroci so odšli v šolo in znašla sva se sama, končno s priložnostjo, da malo izpreževa.
Vzel sem jo v naročje in poljubil na vrat. V zadovoljstvu je vzdihnila, odražajoc tudi moje trenutno razpoloženje. Preživela sva polovico najine pričakovane življenjske dobe in imela vse razloge za srečo. Nikoli nisva hotela ali naredila karkoli posebnega, da bi si zaslužila to dobro usodo, ki sva jo tako polno uživala.

Toda človek je čudna žival, neprestano išče besede, s katerimi bi si razložil vzroke za svojo srečo ali žalost, misleč, da ga bo odgovor na ''zakaj'' vodil do razumevanja ''kako''.

Žena je počivala z glavo na mojem ramenu in medtem, ko sva se sprostila na zofi, sem tvegal z vprašanjem: ''Povej mi, kako si razlagaš, da imava tako dober zakon ? Nikoli nisva imela kakšnega resnega spora in moje hrepenenje po tebi se ni nič zmanjšalo. Najbrž sem pa tudi edini soprog, ki resnično ceni svojo taščo.

Moški je pogojem z avtomobilom, ženska je zmožna preseči kuhavnico.
*
Feminizem je osvobodilno gibanje, ki izhaja iz ponižanja ženske.
*
Moške vznemirja radovednost kakšno je žensko telo, ženske vznemirja radovednost kakšen je moški po duhu.
*
Preporod moškega je vselej ponovno rojevanje iz materinega trebuha.
*
Tip ženske amazonke uroči moškega, da postane Tarzan v lastni spalnici.
*
Kakšne skrajne napore morajo vlagati ženske, ko osvajajo policiste.
*
Če Cesarica Marija Terezija ne bi bila tako uspešna vladarica in prsata ženska, bi moški veliko manj govorili o njej.
*