Kaj je pravzaprav SREČA?

Vsak človek nosi v sebi neomejen zbiralnik moči, s pomočjo katere lahko razreši vsak problem. Če verjamemo v to moč, bomo občutili v sebi ljubezen, ravnovesje, mir in harmonijo. Kadar bomo mir, harmonijo in ljubezen pošiljali tudi drugim ljudem, se bomo napolnili s srečo, ki bo trajala vse življenje.

A kako bi pravzaprav lahko opredelili srečo? Kaj sploh je sreča? Kako vpliva na nas? Zakaj si tako zelo želimo biti srečni? Kdaj sploh smo srečni? Kako opazimo, da smo srečni? Nam srečo dajejo drugi, ali si srečo lahko dajemo sami? Če si jo lahko dajemo sami, odkod jo jemljemo? In kdo jo je dal tja? V kakšni obliki se sreča nahaja tam? Je to nekaj snovnega ali nesnovnega? Je to čustvo, energija, občutek? Je to samo misel ali domneva? Je sreča fantazija ali nekaj resničnega?

Kako bi si človek lahko odgovoril na vsa ta vprašanja? In – ali si ljudje sploh zastavljajo takšna vprašanja?

Vsi bi bili radi srečni, pa tudi drugim ljudem privoščimo srečo. Želimo jim jo ob prehodu starega leta v novo, ob jubilejih, rojstnih dnevu, ob odhodu v pokoj, ob poroki... Pa vemo, o čem govorimo, kadar nekomu zaželimo mnogo sreče? Kaj si predstavljamo ob izreku te želje? Pomeni to, naj bi ta nekdo v bližnji prihodnosti postal bogat, ali uspešnejši pri delu, ali morda bolj ljubljen, bolj zdrav, bolj izkušen, modrejši... In – zakaj sploh želimo drugim, da bi bili srečni? Mar ni dovolj, če smo srečni le mi, drugi naj se pa znajdejo, kakorkoli že vejo in znajo?

Pa smo spet pri vprašanju, kaj pomeni biti srečen! Poznam nekaj bogatih ljudi, ki niso srečni. Poznam lepega moškega, ki ima ženo, otroke, lep dom, krasno službo, nekaj ljubic, pa vendarle ni srečen. Poznam samskega, silno inteligentnega in izobraženega soseda, ki tudi ni srečen. A zakaj za vraga ti ljudje niso srečni? Imajo vse tisto, česar marsikdo od nas nima, pa jim zato to zavidamo. Lepotcu zavidamo lepoto, bogatemu bogastvo, sposobnim in izobraženim njihovo pamet, uspešnim njihov uspeh...!

Morda pa je sreča sestavljena iz več manjših sreč? Je torej najbolj srečen nekdo, ki je bogat, lep, pameten, zaljubljen, uspešen…? Poznam nekoga, ki je vse to, pa vendarle tudi on ni srečen.
Kje je torej zanka?

Neki dan sem se s prijateljico sprehajala med polji in travniki, kjer sva lahko opazovali čudovitega metulja na cvetu rdeče deteljice. Za prijateljico ne vem, a mene je preplavilo ob pogledu na metulja neko toplo, nežno čustvo, ob katerem so se mi orosile oči. Malo naprej sva naleteli na mucko, ki se nama je pričela smukati okoli nog. Ko sem jo pobožala, sem občutila nekaj podobnega kot prej ob pogledu na metulja. Pričela sem se spraševati, ali je ta občutek sreča. Da, bila je sreča! In bila je čista ljubezen! Ta občutek me je potem grel še dolgo, ko sta bila metulj in mlada mucka že zdavnaj stvar preteklosti. A spomin na ta dva drobna dogodka me je napolnjeval vedno znova s tistim neskončno nežnim občutjem sreče in brezpogojne ljubezni, ki sem ju občutila takrat.

Prišla sem do spoznanja, da za srečo ne potrebujemo veliko, le toplo in široko odprto srce ter čiste misli je treba imeti. Osrečuje nas lahko karkoli, za kar mislimo, da je dobro, lepo, prijetno. Ker doživljanje sreče ni odvisno od drugih ljudi, okolja in predmetov v njem, ampak predvsem od človeka samega; od tega, kako gleda na življenje, ljudi, dogodke. Gleda nanje s sončne ali s senčne strani? Vidi v slabem TUDI semena dobrega, ali v dobrem LE semena slabega? Skratka – je ta človek optimist ali pesimist?

Ali to pomeni, da so le optimisti srečni ljudje, pesimisti pa ne? A kako bi tudi pesimist lahko postal srečen? Preprosto - le na gumb v svojem umu bi moral pritisniti, s katerim bi spremenil svoje misli! S to potezo bi na široko odprl vrata sreči Nič zato, če bi se turobne, nesrečne, črne misli znova vrnile! Ta gumb je človeku vedno na razpolago, le uporabiti ga je treba, sprva zelo pogosto, kasneje pa vse redkeje, kajti ta gumb se bo zaradi pogoste predhodne uporabe avtomatično aktiviral sam od sebe.

Kajti – sreča je le stanje duha in uma! Je rezultat vseh pozitivnih prepričanj, čustev, misli in dejanj, ki smo jih storili v življenju. Vsak človek ima pravico biti srečen, obenem pa ima tudi dolžnost, prizadevati si zanjo z dobrimi dejanji, mislimi, prepričanji, besedami in čustvi. Kadar so vsi ti elementi sreče usklajeni med seboj, pomeni, da smo enotni, harmonični sami s sabo, torej – srečni.

Sreča pa lahko postane tudi navada, ki jo razvijamo tako, da vsako jutro in vsak večer, preden zaspimo, pošiljamo najlepše želje svoji družini, ljubljenemu človeku, vsem ljudem, naravi, Vesoljni Inteligenci, pa tudi samim sebi. Zahvalimo se za vse, česar smo (bili) v življenju deležni, pa tudi za tisto, za kar mislimo, da je (bilo) slabo za nas. Zahvalimo se tudi za ljubezen, ki se ni izpolnila, kajti iskrena zahvala nam prinaša na pot tisto pravo, resnično, brezpogojno ljubezen, poslano k nam iz samega neskončno ljubečega, sočutnega Vesolja.

Na poti do sreče torej ni materialnih ovir - edina ovira zanjo smo mi sami, oziroma naša slaba dejanja, napačna prepričanja, negativna čustva, misli in besede.

Kdor resnično srečen ves čas biti si želi,
svojega življenja ne napolni naj s stvarmi,
ki zbira jih zaradi njihove lepote,
pač pa s takimi, ki resnične so vrednote!

Pogosto sreča je nadvse muhasta gospa,
ki k nikomur na ukaz zvabiti se ne da,
ampak se odloča sama, h komu bo prišla.

Ko iskal boš srečo zase, se bo izmaknila,
ko iskal jo boš za druge, k tebi bo zavila.

Kadar najbolj si na tleh, nesrečen ves in beden,
nekdo pove ti, da si cool faca, frajer čeden.
Ko verjameš, da ljubezni prave nisi vreden,
često jo spoznaš, okusiš že naslednji teden!

Naša sreča je v resnici le stranski proizvod
pravih odločitev, ki pravo so izbrale pot.
Je vseh korakov rezultat, ki smo jih storili,
ko na izbrano pot samostojno smo krenili.

Ljuba Žerovc,
"Modrosti zbrane iz verzov stkane"
http://www.modrostizbrane.com