|  Prijaznost je nadvse pomembna sestavina
za ohranjanje zdravih odnosov med ljudmi.
Še vaših odnosov postane naj vsebina,
čeprav jo izkazujete z zadnjimi močmi!
Pred časom sem v nekem slovenskem elektronskem časopisu naletela na naslov "PRIJAZNOST POVZROČA DEPRESIJO". Članek je bil kratek, pisec pa ga je povzel iz tujega (nemškega) tiska. V njem pravi, da imajo ljudje, ki so zaradi svojega dela prisiljeni k nenehni prijaznosti, nekoliko povečano nagnjenost k depresiji. Menda so psihologi s frankfurtske univerze preučili več kot 4000 zaposlenih in ugotovili, da so v največji nevarnosti ljudje, zaposleni v službah za različne usluge, in tisti, ki strežejo stranke. Profesor Dieter Zapf pa je povedal, da so nevarnosti depresije najbolj izpostavljene stevardese, prodajalci in osebje najrazličnejših telefonskih centrov.
Članek se zaključuje z ugotovitvijo profesorja Zapfa, da, kadarkoli so ljudje prisiljeni, da zatrejo svoje resnične občutke, ima to početje za njih resnično negativne posledice, kajti odraža se na njihovem zdravju, in da bi bil morda že čas, da ljudje pokažemo nekaj več spoštovanja do zaposlenih na tovrstnih delovnih mestih.
V članku me je zaskrbel predvsem stavek "...da imajo ljudje, ki so zaradi svojega dela PRISILJENI K PRIJAZNOSTI, nekoliko povečano nagnjenost k depresiji."
Kakšno delo je to, zaradi katerega si prisiljen k prijaznosti? In kakšen človek si izbere takšno delo? Bi si morali takšno delo izbirati le ljudje, ki so prijazni že po svoji naravi, ali pa si ga po sili razmer lahko izbirajo tudi ljudje, ki jim v genih tiči neprijaznost? Mar v tem primeru ne delujejo proti svoji naravi? Seveda, saj zato pa so nagnjeni k depresiji! Vendar... ali sploh obstaja gen za neprijaznost? Kolikor vem, se otroci vsi po vrsti rodijo prijazni – smehljajo se, vriskajo, zadovoljno godejo, hvaležni so za vsako pozornost, ki nam jo obilno vračajo. Kričijo in jočejo le, kadar niso zadovoljene njihove potrebe, ali kadar jih kaj boli, ali kadar so polulani, pokakani… Se torej neprijazni ljudje vedejo enako? So torej prijazni le, kadar so drugi prijazni do njih, kričijo pa tedaj, kadar niso zadovoljene njihove najrazličnejše potrebe!
A kdo je dolžan zadovoljiti njihove potrebe? Starši? Kupci? Potniki? Učenci? Podrejeni? Telefonski naročniki? Ljubice, ljubimci? Učitelji?
Mar ne bi moralo biti ravno obratno? Najprej je treba zadovoljiti želje in potrebe kupcev, potnikov, ljubic..., ki se nam nato v zahvalo oddolžijo s prijaznostjo (ali pa tudi ne), in s tem avtomatično postanejo tudi naše potrebe po prijaznosti in priznanju zadovoljene?!
Skratka – neprijazni ljudje zamenjujejo posledico z vzrokom, kajti:
NAJPREJ MORAŠ NEKAJ DATI, ČE ŽELIŠ DOBITI,
KAJTI BREZ SEMENA V ZEMLJI NIČ NE MORE VZKLITI!
A tudi "prisiljena" prijaznost je boljša kot nobena! Meni se je dostikrat zgodilo, da, ko sem bila najbolj tečna, namrgodena, zoprna, zlovoljna..., sem se opomnila, da nasmeh dela čudeže. Pa sem prisilila svoje obrazne mišice, da so se raztegnile v nasmeh. Ob tem me je preplavila neka topla energija, ki je kot s čarobno paličico pometla oz. zbrisala vso predhodno nakopičeno negativno energijo. Moj nasmeh, čeprav v začetku morda res malce prisiljen, je začel čudežno delovati tudi na vse navzoče. In med nami se je pričela vrtinčiti in pretakati energija ljubezni in razumevanja, vse to pa je sprožil en sam samcat ubogi "prisiljeni" nasmešek.
Nihče ne deluje proti svoji naravi, če je prijazen, kajti prijaznost JE del naše narave, le da smo jo nezavedno zatrli in potisnili čisto nekam na dno srca, nekam pod svoj Ego. Morda se je to zgodilo zaradi neprijaznega okolja, nezdravih družinskih odnosov, vzgoje...? Kdo bi vedel! Vendar – ko poskušamo biti prijazni, to svojo pravo naravo vedno znova in znova odkrivamo. Kajti prijaznost je kot sonce, ki se skriva za oblaki – vemo, da je tam, in da se bo slejkoprej prikazalo.
V bistvu je le naš Ego tisti, ki je neprijazen, hudoben, ravnodušen, porogljiv, domišljav... in kar je še takih in podobnih pridevnikov. Vendar pa se Ego da prevzgojiti, a šele tedaj, ko se ga zavemo. Za kaj takega pa je potrebno malo samokritike! Opazujmo se torej, v kakšnih okoliščinah smo nesramni in neprijazni do drugih. Spomnimo se, da to počenja naš Ego, ne mi. Spomnimo se, da smo v svojem bistvu vsi prijazni. Potrudimo se in si to prijaznost ponovno prikličimo v zavest! Nasmehnimo se, čeprav sprva malo prisiljeno, kajti nasmeh je kot čudežno stikalo; ko ga vklopimo, izbrišemo, vsaj za nekaj časa, svoj naduti Ego. Čim večkrat bomo to storili, prej bomo prevzgojili svoj Ego, da bo postal pohlevnejši, skromnejši, bolj ljubezniv...!
TEMU POJAVU POTEM REČEMO PRIJAZNOST!
Prijaznost nič ne stane – dodaj ji še smehljaj,
pa mnogo več obojega boš dobil nazaj!
Kaj pomeni spoznati svojo Pravo Naravo?
Pomeni spoznati, da smo modri in ljubeči,
radodarni, prijazni, pozitivno misleči,
da pod Egom skrivamo osebnost toplo, zdravo!
Ego le oblak, nad katerim sonce ždi.
Preženi ga, da v tebi spet sonce zažari!
Na duhovnem področju vsi ljudje smo ENO –
oblast ljubezen tam ima neomejeno.
Iz odnosa, ki imaš ga do majhnih stvari,
je razviden tvoj odnos do pomembnih reči.
Svoje misli in besede skrbno nadzorujmo,
nad odzivanjem okolja se ne pritožujmo!
Beseda preudarna varuje nas in brani,
beseda nepremišljena pa nazaj nas rani!
Ljuba Žerovc
"Modrosti zbrane iz verzov stkane"
http://www.modrostizbrane.com
|
NE ZAMUDITE
Ali prijaznost res povzroča depresijo?
Prispeval/a: Lario dne ponedeljek, 26. marec 2007 @ 13:46 CEST
Lep sončen dan želim, Lario
Ali prijaznost res povzroča depresijo?
Prispeval/a: Ljuba dne ponedeljek, 26. marec 2007 @ 14:28 CEST
Lepo pozdravljen, Lario, tvojih komentarjev sem vedno zelo vesela.
Da, imaš prav, ko praviš, da so zlorabljeni otroci zatrti sami v sebi, in da so največkrat le prisiljeno prijazni, kadar že morajo biti, oziroma kadar jih okolje k temu "prisili".
Tudi jaz sem bila zatiran otrok, s strani ukazovalne babice. In mama me je tudi včasih našeškala s kuhalnico po zadnji plati, medtem ko me oče ni tepel, ker je pač že v moji rani mladosti (7 let) spokal kufre in odšel živet z ljubico. A sem se kljub temu razvila v prijazno bitje, vsaj tisti, ki me poznajo, pravijo tako.
Ne samo vzgoja, v življenju človeka je odločilna predvsem SAMOVZGOJA. In verjemi, prisiljena sem se bila sama vzgajati, ker je bila mama po očetom odhodu v glavnem v hudi depresiji, komandirska babica pa se je po par letih torture le odselila od nas. In tako smo bili trije otroci prepuščeni v glavnem samim sebi, pa smo se kar ujeli in nekako previjugali puberteto in leta odraščanja. Bili smo tudi v oporo drug drugemu, tako da nobeden od nas treh ni zdrsnil na kakšno stranpot. Vsi trije smo uravnovešene osebnosti, vsi trije smo prijazni in dobrega srca. V glavnem nas "tepe" v življenju le ta naša dobrota, pa kaj. Saj pravi pregovor, da je dobrota sirota, in da je dober človek podoben oslu. A zaradi tega še ni treba biti neprijazen. Kot se iz debeluha lahko "preleviš" v suhca, tako iz neprijazneža z lastnim angažiranjem in samovzgajanjem lahko postaneš prijaznež :)) ! Le nekaj volje in energije je treba vložiti v to, pa gre :)) :)) :)) !
Prav en lep prijazen dan ti želim, Lario
Ljuba
Ali prijaznost res povzroča depresijo?
Prispeval/a: Lario dne ponedeljek, 26. marec 2007 @ 17:40 CEST
LP, Lario
Ali prijaznost res povzroča depresijo?
Prispeval/a: Lea7 dne torek, 27. marec 2007 @ 14:11 CEST
Ne samo vzgoja, v življenju človeka je odločilna tudi SAMOVZGOJA.
Se popolnoma strinjam. Pokazala si pravo moč in sledila svoj notranji glas, da te je pripeljal tako daleč kjer si danes. Sledi mu še naprej in naj ti da moč, da boš kos tudi temu kar te čaka danes.
Lep pozdrav!
Ali prijaznost res povzroča depresijo?
Prispeval/a: Ljuba dne torek, 27. marec 2007 @ 14:54 CEST
Hvala Lea za prijazen komentar!
Grozeči črni oblaki, ki sem jih danes pričakovala, so že tu. Pa jih nisem priklicala z negativnimi mislimi (čeprav bi bile upravičene), kajti grozeča črnina bi se pojavila ne glede na to, kakšen predznak bi imele moje misli. Zaznala jih je moja podzavest (intuicija) tako, kot recimo jasnovidec zazna, kadar nekomu grozi nesreča, ali kot vremenoslovec z aparaturami zazna snežne padavine ali orkan. Na te zadeve pa nobene še tako pozitivne misli ne morejo vplivati v tem smislu, da se le-te ne bi pojavile!
Pomembno je le, kako bom previjugala današnji dan, kako bom pomagala sama sebi, da bom lažje prenesla to neznosno psihično breme. Živim takorekoč iz minute v minuto. A saj pravijo, da nam ljubi bogec naloži le toliko bremen, kolikor smo jih sposobni prenesti. Ugotavljam, da jih prenesem zelo veliko, kajti situacija (ki je ne bom opisovala in je razlagala) se mi dogaja že četrtič. Pa saj bo minilo tudi to! Upam, da tistega petič ali celo šestič ne bo, upam, da sploh nikoli ne bo nobenega x-tič več.
Hvala Lea za lepe želje in prijazne besede. Zelo jih cenim in sem ti hvaležna zanje.
Lep dan ti želim
Ljuba
Ali prijaznost res povzroča depresijo?
Prispeval/a: Salamander dne torek, 27. marec 2007 @ 19:47 CEST
Berem tvoje članke, tvoje misli, pesmi... in ugotavljam, da si resnično zelo prijazna oseba. Le kdo bi še lahko nam bralcem
toliko dajal kot ti Ljuba.
Želim ti, da bi se tisti nemarni črni oblaki čimprej razkadili in da bi nate posijalo sonce sreče. Kajti ti sama si sonce in zaslužiš
si veliko več pozornosti, ljubezni in prijaznosti, kot pa jih dobivaš.
lp Salamander
...