Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20070323103750937

Ali prijaznost res povzroča depresijo? ponedeljek, 26. marec 2007 @ 05:02 CEST Uporabnik: Ljuba Prijaznost je nadvse pomembna sestavina za ohranjanje zdravih odnosov med ljudmi. Še vaših odnosov postane naj vsebina, čeprav jo izkazujete z zadnjimi močmi! Pred časom sem v nekem slovenskem elektronskem časopisu naletela na naslov "PRIJAZNOST POVZROČA DEPRESIJO". Članek je bil kratek, pisec pa ga je povzel iz tujega (nemškega) tiska. V njem pravi, da imajo ljudje, ki so zaradi svojega dela prisiljeni k nenehni prijaznosti, nekoliko povečano nagnjenost k depresiji. Menda so psihologi s frankfurtske univerze preučili več kot 4000 zaposlenih in ugotovili, da so v največji nevarnosti ljudje, zaposleni v službah za različne usluge, in tisti, ki strežejo stranke. Profesor Dieter Zapf pa je povedal, da so nevarnosti depresije najbolj izpostavljene stevardese, prodajalci in osebje najrazličnejših telefonskih centrov. Članek se zaključuje z ugotovitvijo profesorja Zapfa, da, kadarkoli so ljudje prisiljeni, da zatrejo svoje resnične občutke, ima to početje za njih resnično negativne posledice, kajti odraža se na njihovem zdravju, in da bi bil morda že čas, da ljudje pokažemo nekaj več spoštovanja do zaposlenih na tovrstnih delovnih mestih. V članku me je zaskrbel predvsem stavek "...da imajo ljudje, ki so zaradi svojega dela PRISILJENI K PRIJAZNOSTI, nekoliko povečano nagnjenost k depresiji." Kakšno delo je to, zaradi katerega si prisiljen k prijaznosti? In kakšen človek si izbere takšno delo? Bi si morali takšno delo izbirati le ljudje, ki so prijazni že po svoji naravi, ali pa si ga po sili razmer lahko izbirajo tudi ljudje, ki jim v genih tiči neprijaznost? Mar v tem primeru ne delujejo proti svoji naravi? Seveda, saj zato pa so nagnjeni k depresiji! Vendar... ali sploh obstaja gen za neprijaznost? Kolikor vem, se otroci vsi po vrsti rodijo prijazni – smehljajo se, vriskajo, zadovoljno godejo, hvaležni so za vsako pozornost, ki nam jo obilno vračajo. Kričijo in jočejo le, kadar niso zadovoljene njihove potrebe, ali kadar jih kaj boli, ali kadar so polulani, pokakani… Se torej neprijazni ljudje vedejo enako? So torej prijazni le, kadar so drugi prijazni do njih, kričijo pa tedaj, kadar niso zadovoljene njihove najrazličnejše potrebe! A kdo je dolžan zadovoljiti njihove potrebe? Starši? Kupci? Potniki? Učenci? Podrejeni? Telefonski naročniki? Ljubice, ljubimci? Učitelji? Mar ne bi moralo biti ravno obratno? Najprej je treba zadovoljiti želje in potrebe kupcev, potnikov, ljubic..., ki se nam nato v zahvalo oddolžijo s prijaznostjo (ali pa tudi ne), in s tem avtomatično postanejo tudi naše potrebe po prijaznosti in priznanju zadovoljene?! Skratka – neprijazni ljudje zamenjujejo posledico z vzrokom, kajti: NAJPREJ MORAŠ NEKAJ DATI, ČE ŽELIŠ DOBITI, KAJTI BREZ SEMENA V ZEMLJI NIČ NE MORE VZKLITI! A tudi "prisiljena" prijaznost je boljša kot nobena! Meni se je dostikrat zgodilo, da, ko sem bila najbolj tečna, namrgodena, zoprna, zlovoljna..., sem se opomnila, da nasmeh dela čudeže. Pa sem prisilila svoje obrazne mišice, da so se raztegnile v nasmeh. Ob tem me je preplavila neka topla energija, ki je kot s čarobno paličico pometla oz. zbrisala vso predhodno nakopičeno negativno energijo. Moj nasmeh, čeprav v začetku morda res malce prisiljen, je začel čudežno delovati tudi na vse navzoče. In med nami se je pričela vrtinčiti in pretakati energija ljubezni in razumevanja, vse to pa je sprožil en sam samcat ubogi "prisiljeni" nasmešek. Nihče ne deluje proti svoji naravi, če je prijazen, kajti prijaznost JE del naše narave, le da smo jo nezavedno zatrli in potisnili čisto nekam na dno srca, nekam pod svoj Ego. Morda se je to zgodilo zaradi neprijaznega okolja, nezdravih družinskih odnosov, vzgoje...? Kdo bi vedel! Vendar – ko poskušamo biti prijazni, to svojo pravo naravo vedno znova in znova odkrivamo. Kajti prijaznost je kot sonce, ki se skriva za oblaki – vemo, da je tam, in da se bo slejkoprej prikazalo. V bistvu je le naš Ego tisti, ki je neprijazen, hudoben, ravnodušen, porogljiv, domišljav... in kar je še takih in podobnih pridevnikov. Vendar pa se Ego da prevzgojiti, a šele tedaj, ko se ga zavemo. Za kaj takega pa je potrebno malo samokritike! Opazujmo se torej, v kakšnih okoliščinah smo nesramni in neprijazni do drugih. Spomnimo se, da to počenja naš Ego, ne mi. Spomnimo se, da smo v svojem bistvu vsi prijazni. Potrudimo se in si to prijaznost ponovno prikličimo v zavest! Nasmehnimo se, čeprav sprva malo prisiljeno, kajti nasmeh je kot čudežno stikalo; ko ga vklopimo, izbrišemo, vsaj za nekaj časa, svoj naduti Ego. Čim večkrat bomo to storili, prej bomo prevzgojili svoj Ego, da bo postal pohlevnejši, skromnejši, bolj ljubezniv...! TEMU POJAVU POTEM REČEMO PRIJAZNOST! Prijaznost nič ne stane – dodaj ji še smehljaj, pa mnogo več obojega boš dobil nazaj! Kaj pomeni spoznati svojo Pravo Naravo? Pomeni spoznati, da smo modri in ljubeči, radodarni, prijazni, pozitivno misleči, da pod Egom skrivamo osebnost toplo, zdravo! Ego le oblak, nad katerim sonce ždi. Preženi ga, da v tebi spet sonce zažari! Na duhovnem področju vsi ljudje smo ENO – oblast ljubezen tam ima neomejeno. Iz odnosa, ki imaš ga do majhnih stvari, je razviden tvoj odnos do pomembnih reči. Svoje misli in besede skrbno nadzorujmo, nad odzivanjem okolja se ne pritožujmo! Beseda preudarna varuje nas in brani, beseda nepremišljena pa nazaj nas rani! Ljuba Žerovc "Modrosti zbrane iz verzov stkane" http://www.modrostizbrane.com Komentarji (6) www.pozitivke.net