Jasmino je življenje, naključje, usoda, kakor koli temu pravimo, pripeljalo v Slovenijo. Tu je živela ilegalno, javila se je na oglas in se zaposlila kot gospodinja pri starejšem gospodu. Opravljala je vsa gospodinjska dela, skrbela za hišo, le nakupovati ni hodila, saj ni smela iz hiše. Gospodar ji je pobral dokumente, ji prepovedal sleherni stik z domačimi, prijatelji, sosedi in znanci. Plačeval ji ni nič, delala je le za stanovanje in pičlo hrano. Ko je zahtevala plačilo, je postal nasilen, grozil ji je in jo pretepel. Po letu dni ji je le uspelo uiti in nikoli ni videla denarja, ki ga je zaslužila kot gospodinja.

Šestnajstletna Polona je na morju, kjer je bila s prijateljicami, spoznala simpatičnega fanta. Zaljubila se je vanj in odpeljala sta se na izlet v Italijo. Tam sta se v hotelu srečala s fantovimi prijatelji. Po alkohola polni noči se je dekle zjutraj zbudilo, fanta ni bilo nikjer, njegovi prijatelji pa so ji povedali, da jo je prepustil njim. Brez denarja, brez potnega lista, brez vsega. Po nekaj klofutah in grožnjah je pristala na cesti v kratkem črnem krilcu, čevljih z visoko peto, močno našminkana, prostitutka. Šele čez tri mesece ji je uspelo, tako kot Jasmini iz prve zgodbe, poklicati društvo Ključ - Center za boj proti trgovini z ljudmi.

Jasminina in Polonina zgodba sta le dve od najbolj značilnih zgodb žrtev trgovine z ljudmi. Nihče ne ve, koliko jih je, poznavalci ocenjujejo, da vsaj desetkrat več prikritih kot razkritih. Strokovnjaki, ki se v okviru Organizacije združenih narodov ukvarjajo z organiziranim kriminalom, pa menijo, da je trgovina z ljudmi po dobičku in obsegu na tretjem mestu, takoj za trgovino z orožjem in trgovino z mamili.

Žrtve so večinoma ženske in otroci

V mednarodnih dokumentih je trgovina z ljudmi opredeljena kot vsaka oblika rekrutiranja, prodaje ali prenosa ranljivih posameznikov ali skupin znotraj ali zunaj države z namenom izkoriščanja. Izkoriščanje pa pomeni siljenje v prostitucijo, prisilno delo, suženjstvo, beračenje pa tudi prodaja človeških organov. Najpogosteje so žrtve trgovine z ljudmi najbolj občutljive skupine ljudi, to so ženske in otroci, največkrat prisiljeni v prostitucijo ali spolno izkoriščanje.

Slovenija je, ko gre za trgovino z ljudmi, izvorna pa tudi ciljna država in država tranzita. Na telefonsko številko društva Ključ je lani poklicalo 80 ljudi, nekateri so klicali na pomoč, drugi so prostovoljce tega društva opozarjali na žrtve trgovine z ljudmi. Društvo je v istem letu tako ali drugače pomagalo 19 ljudem, večinoma mladim ženskam iz držav vzhodne Evrope, prisiljenim v prostituiranje. Škofijska Karitas, ki se zadnje leto resneje ukvarja tudi s pomočjo žrtvam trgovine z ljudmi, je v istem času pomagala devetim ljudem, ki so se zatekli na policijo.

Le malo primerov trgovine z ljudmi pa konča na sodišču. Leta 2005 je bilo obravnavanih sedem kazenskih zadev zoper 12 ljudi. Le vrh ledene gore, za katero, kot rečeno, niti poznavalci ne upajo oceniti, koliko jo je pod vodno gladino. »Prisilno prostitucijo lahko vsaj približno oceniš, saj se vendarle ve, koliko nočnih lokalov je v Sloveniji, policija pa jo zna odkriti. Veliko bolj skrito je prisilno služabništvo ali prisilno delo v kmetijstvu in gradbeništvu, še bolj pa trgovina z organi in krvjo,« ugotavlja Katjuša Kodele Kos, predsednica društva Ključ - Centra za boj proti trgovini z ljudmi.

Od obljub do resničnosti, od natakarice do prostitutke

Večina zgodb žrtev, ki se znajdejo v Sloveniji kot ciljni državi, ima enak začetek: navidez ugodna ponudba za delo, velik zaslužek, lahko delo, za katerega ne potrebuješ nobenega posebnega znanja, zagotovilo posrednikov, da bo vse v redu. Potem pa žrtvi vzamejo dokumente, dokler ne odplača stroškov potovanja - teh pa ne odplača nikoli. Delati mora za majhno plačilo, veliko več, kot je bilo dogovorjeno, ali povsem druga dela. »Lani je Slovenska Karitas pomagala enemu moškemu, tujcu, ki je bil na prisilnem delu, v Ključu smo pomagali enemu, zabeležili pa smo le en primer služabništva,« pravi Katjuša Kodele Kos in razloži, da je prav to obliko trgovine z ljudmi najtežje odkriti.

»Nedvomno gre za novo obliko trgovine z ljudmi, ki ni tako osamljena. Vemo, da je tudi pri nas v Sloveniji kar nekaj fiktivnih porok, da se starejši gospodje radi poročijo z mladimi tujkami, ki ostanejo brez dokumentov, denarja, svobode. Ob klofutah in vseh oblikah fizičnega in psihičnega nasilja.« Vse pogostejši so tudi primeri zlorabe tujih delavcev, ki so prisiljeni za majhen denar ali samo za pičlo hrano in streho nad glavo cele dneve garati na gradbiščih ali obirati sadje. Neprijavljeni, nezavarovani, brezpravni.

Albanski dečki z zdravimi organi

Predsednica društva Ključ opozarja tudi na vse bolj razširjeno trgovino z organi in krvjo. »Evropske študije ugotavljajo, da so najpogostejše žrtve trgovine s človeškimi organi in krvjo albanski dečki. Pri nas se znajdejo v azilnem domu, saj je Slovenija, vsaj praviloma, zanje tranzitna država. Ko se z njimi pogovarjaš, ugotoviš, da so zaradi revščine, v kateri živijo, najprimernejše žrtve tovrstne trgovine. Njihovi organi so zdravi, saj nimajo denarja za cigarete, alkohol in mamila. Ko takega dečka v azilnem domu na primer vprašaš, kako se je pripravljal na pot, in ti pove, da je moral dati kri na pregled, se ti takoj posveti.

Ko nato ugotoviš, da je pregled plačal organizator potovanja, veš, da gre za trgovino z organi. Da fantiča na cilju nekdo sprejme in v najboljšem primeru ga čakajo umazana, nevarna in težka dela, če bo 'neuporaben' za darovalca organov.« Zato se prostovoljci društva Ključ z vsakim prosilcem za azil, ki sodi v tako imenovano rizično skupino, posebej in temeljito pogovorijo. Povedo mu, kje ga na poti utegnejo čakati pasti trgovcev z ljudmi, kakšne so in kako se jim lahko izogne.

Sumljivo študentsko delo

O teh pasteh in o oblikah trgovine z ljudmi člani društva Ključ predavajo tudi na slovenskih osnovnih in srednjih šolah. »Zgodi se, da izvemo za kakšno dekle, ki ga pogrešajo in sumijo, da je žrtev trgovine z ljudmi. Takoj pokličemo na njeno srednjo šolo in ponudimo predavanje o pasteh, ki čakajo dekleta na poti odraščanja. Skušamo jim dopovedati, da je treba vsako ponudbo preveriti, preveriti in še enkrat preveriti. Naj bo še tako vabljiva in na prvi pogled korektna.

Zgodilo se je namreč celo to, da je bila na neki fakulteti na oglasni deski obešena ponudba za študentsko delo v tujini. Objavljena sta bila telefonska številka in elektronski naslov in neko dekle je nanj poslalo svojo ponudbo. V polomljeni angleščini ji je nekdo odgovoril, naj pride v London tega in tega dne, nekdo jo bo pričakal in jo peljal v hotel, s seboj naj ima kar najmanj obleke, preizkusili jo bodo in lahko bo ostala, če se bo obnesla. Dekletu se je odgovor zdel nenavaden in sumljiv, poklicala nas je in pri kolegih iz Anglije ter policiji smo preverili ponudbo.

Res je šlo za trgovce z ljudmi, za novačenje prostitutk,« opisuje Katjuša Kodele Kos. Opozarja na številne ponudbe za varovanje otrok pri družinah v tujini, ki jih kaže na vse načine preveriti. Če pa se dekletu ali tudi fantu že zgodi, da naivno verjame lepim in lažnivim obljubam ter pade v kremplje trgovcev z ljudmi, naj skuša poiskati pomoč. Društvo Ključ, v zadnjem času pa tudi Slovenska Karitas uspešno pomagata žrtvam tovrstne trgovine.

Strankam se dekleta zasmilijo

»Najpogosteje zanje izvemo naključno, le redko nas lahko pokličejo same. Za dekleta, ki so prisiljena v prostitucijo, najpogosteje od njihovih stalnih strank, ki se jim dekleta zaupajo in zasmilijo. Najprej v pogovoru z žrtvijo ugotovimo, kakšna je situacija, kako globoka je travma, kaj žrtev potrebuje in kaj si želi,« pripoveduje predsednica društva Ključ. »Ponudimo ji lahko psihosocialno pomoč, priskrbimo krizno namestitev, kar pomeni, da ji ponudimo zatočišče za štiri noči in pet dni. Medtem se žrtev odloči, ali se želi vrniti domov.

V tem primeru ji omogočimo varno vrnitev domov in se povežemo s sorodnimi nevladnimi organizacijami v domovini žrtve, ki poskrbijo zanjo, ko se vrne domov. Če pa žrtev želi ostati v Sloveniji, ji priskrbimo varno namestitev, ki traja tri mesece ali tudi več. Medtem ko biva v varni hiši, se mora odločiti, ali bo pričala v predkazenskem in tudi kazenskem postopku, če bo do njega prišlo in bi jo organi pregona potrebovali kot pričo. Odločiti se mora tudi, ali bo ostala v Sloveniji. V tem primeru urejamo dokumente za zakonito bivanje v Sloveniji, poiščemo morda šolo, v kateri se žrtev želi šolati, ali iščemo zaposlitev zanjo.

Žrtev skušamo psihično okrepiti in ji pomagati, da se ekonomsko osamosvoji, se postavi na svoje noge.« Temu, zadnjemu, pravijo v medresorski delovni skupini za boj proti trgovini z ljudmi, v kateri sodelujejo nekatera ministrstva in nevladne organizacije, program reintegracije. Financira ga Evropski socialni sklad, začel pa se je z anketo med delodajalci o možnosti zaposlitve žrtev trgovine z ljudmi. »Odziv delodajalcev je bil pičel,« ugotavlja Katjuša Kodele Kos. »Očitno se tega problema ne zavedajo.

A naša naloga je, da jih ozavestimo, da skušamo spremeniti splošen odnos ljudi do trgovine z ljudmi in predvsem do njenih žrtev, zlasti pa politiko države do tega perečega svetovnega problema.« V letošnjem letu bodo nevladne organizacije skupaj z Uradom vlade RS za informiranje pripravile medijsko kampanjo ozaveščanja slovenske javnosti o trgovini z ljudmi, njenih oblikah, prepoznavanju. Društvo Ključ pa se zavzema, da bi v kurikulume osnovnih in srednjih šol uvedli poleg tem o alkoholu, nasilju, mamilih, aidsu tudi teme o trgovini z ljudmi. Da bi jo prepoznali najšibkejši, najbolj ranljivi - mlada dekleta in vse bolj tudi fantje.

Vir: dnevnik.si