Vsak naš otrok je kakor luč v temi,
ki s pravo vzgojo najbolj zažari.

Neki dan sem na internetu v nekem elektronskem časopisu zasledila članek z naslovom "OTROK NE UBOGA". Naslov je bil napisan z debelimi črkami, avtor teksta pa je bil Pablo Pascual Sorribas. Ker sem po poklicu vzgojiteljica in učiteljica, me je naslov članka takoj pritegnil, pa sem ga pričela brati. Avtor članka piše takole:

Pri enem prvih pogovorov, ki sem jih imel s starši v nekem vrtcu, je ena od mater dvignila roko in rekla:
"Kaj naj naredim, ko moj sinček zleze na mizo in noče dol?"
"Recite mu, naj gre dol," sem rekel.
"Saj mu rečem, a me ne uboga in ne zleze z mize," odvrne mati s šibkim glasom.
"Koliko je star otrok?" vprašam.
"Tri leta," odgovori mati.

Je k temu potrebno še kaj dodati?

Razmišljala sem, kaj bi jaz storila v tem primeru. Seveda bi otroka čvrsto molče zgrabila in ga postavila z mize na tla. Če bi se drl in se ponovno vzpel na mizo, bi dejanje ponovila. Lepo mirno, molče, resno in zbrano bi ga ponavljala toliko časa, da bi otrok slednjič dojel, da ne sme plezati na mizo. Kakor hitro bi se spet "pregrešil" in splezal na mizo, bi sledil enak ukrep. Seveda se pri tem ne bi smehljala, da otrok tega početja ne bi morda razumel kot igro, ampak bi ves čas ostala smrtno resna, molčeča in hladna.

A otroci se na srečo hitro učijo. Če bomo pri vzgoji uporabljali ljubezen, razumevanje in sočutje, se bodo na naše vzgojne ukrepe odzivali pozitivno, kljub naši morebitni navidezni hladni strogosti in trdi nepopustljivosti.

Otroci nas nenehno opazujejo in nas preizkušajo. S tem ugotavljajo svoje meje. Po reakciji staršev instinktivno vedo, kdaj so jo prekoračili, in nato tudi zelo hitro ugotovijo, da takemu dejanju sledijo posledice oz. kazen. A ta naj bi bila predvsem vzgojna, kajti otroku se ne sme zdeti kot nekakšen kruti povračilni ukrep, ki naj bi sledil njegovemu neprimernemu vedenju. Vendar pa ravno pri izrekanju oz. izvajanju kazni starši naredimo največ napak.

Prva taka napaka je, ČE V JEZI IZREČEMO GROŽNJO, KI JE POTEM NI MOGOČE URESNIČITI. Rečemo recimo, da otrok ves mesec ne bo smel gledati televizije, ali pa mu zagrozimo, da mu bomo populili ušesa, ali da bo šel brez večerje spat, ali da ga bo odnesel škrat, ali da za rojstni dan ne bo dobil torte, ali da nikoli več ne bo smel obiskati babice...
Zaradi takih in podobnih izjav oz. groženj nas otroci prenehajo jemati resno, kajti s takimi "kaznimi" izgubljamo v njihovih očeh svoj ugled in starševsko avtoriteto.

Druga napaka je NEDOSLEDNOST. Ko otroku enkrat postavimo meje, se jih moramo držati oboji – starši in otroci. Ne smemo se prepuščati trenutnemu razpoloženju! To, da smo kak dan slučajno razigrane volje, še ni razlog, da bi otroku dovolili početi reči, za katere smo ga še včeraj kaznovali. Če recimo včeraj ni smel čečkati po steni, tega pač tudi danes ne sme početi, čeprav smo še tako ljubeznivi in dobre volje. Naš NE naj vedno pomeni NE, ne glede na to, kakšne volje smo trenutno. Kadar izrazimo svoj NE, tudi vztrajajmo pri njem in ne popuščajmo še tako milim prošnjam in solzam otrok. Kajti v nasprotnem primeru se bodo naša vzgojna prizadevanja spremenila v burko, v kateri bomo mi tisti, ki jih bodo po svoje "vzgajali" naši zviti, pretkani otroci. Zato raje prej dobro premislimo, kdaj in v kakšnih okoliščinah bomo otroku rekli NE.

Tretja napaka je VZGAJANJE Z BESEDAMI, NAMESTO Z DEJANJI. Otroku govoriti, da mora biti priden, da mora pospravljati za seboj, ali da si mora sam postiljati posteljo... je, milo rečeno, nezrelo. Otroku je te zadeve treba nazorno pokazati, kajti majhen otrok še ni sposoben slediti abstraktnim navodilom staršev. Kaj pa sploh pomeni biti priden? Pomeni, da lepo sediš pri miru, da drugim otrokom ne jemlješ igrač, da jih ne tepeš, da ne divjaš po stanovanju, da ne brcaš psa, da pospravljaš igrače v predale in v omare... A kako naj otrok pospravi igrače, če mu tega nihče ne pokaže. Zato je pri tej metodi pomemben predvsem VZGLED STARŠEV. Če očka sam ne bo pospravljal mize za seboj, ali postiljal postelje, kako naj bi to lahko zahteval od otroka!?

Četrta velika napaka je UKAZOVALNOST. Ta zahteva brezpogojno ubogljivost zaradi ubogljivosti same. Otrok se enostavno mora uklanjati ukazom staršem, tudi če so ti ukazi še tako nesmiselni ali kruti. Mora na primer pojesti jetrca v omaki, čeprav mu gre na bruhanje, mora hoditi na balet, čeprav ga sovraži, mora iti v šolo, čeprav ima vročino in kašlja... Otroci, ki so vzgajani na tak način, zrastejo v odrasle, ki so brez iniciative, ki so pohlevni in hlapčevski in ki vedno storijo le tisto, kar jim rečejo drugi.

Otrok sporoča vzgojitelju:

Ne govori mi, da naj bom bolj spontan,
in da z veseljem moram se učiti,
ali da pri delu naj bi bil bolj zbran!
Z ukazi tega se ne da razviti!

Vedi, da kdaj opazujem te skrivaj,
zato se ne delaj, da si nezmotljiv!
Tak vzor bi bil zame prehud zalogaj –
popoln vzgojitelj je "neprebavljiv"!

Zavedaj se, da bom z napadi besa
vzpostavljal le kontrolo nad teboj!
Če res pri vzgoji si želiš progresa,
mi ne popuščaj – mir ohrani svoj!

Razumem, da velike imaš težave,
ki v tebi sprožajo reakcije nezdrave.
Vseeno naj ti v umu bo nenehno in povsod,
da kruto je, če uporabljaš me za strelovod!

Ljuba Žerovc,
"Modrosti zbrane iz verzov stkane"
http://www.modrostizbrane.com