| 
Odpustiti ne pomeni drugega,
kot osvoboditi sebe samega.
V življenju smo neštetokrat izpostavljeni situacijam, v katerih nas bližnji - prijatelji, starši, otroci, partnerji, ljubimci... hudo prizadenejo, ali pa prizadenemo mi njih. Kako živeti in preživeti s tem občutjem prizadetosti in krivde v sebi?
Prizadeti Ego, srčne rane, občutki krivde, neznosno trpljenje zaradi neizpolnjene ljubezni... so najhujše breme, kar ga lahko nosimo v sebi skozi življenje. Ovira nas pri vzpostavljanju zdravih odnosov z ljudmi, pri doseganju ciljev, in s tem pri doseganju sreče in osebnega zadovoljstva. Kajti teža morečega občutja prizadetosti je podobna pajacu na vzmeteh, ki se vsake toliko časa sunkovito prikaže iz škatle in se zadere:"Ku ku, še sem tu!"
In spet nas zaboli, spet začutimo sram, jezo, sovraštvo, žalost, krivdo..., kajti dogodke kar naprej, vedno znova in znova, podoživljamo in premlevamo v sebi z enako intenziteto kot takrat, ko so se zgodili.
Vsi ti občutki so podobni skalam, ki ležijo na gredici, pa zato cvetice ne morejo pokukati iz zemlje. Ali pa si predstavljajmo, da je vsako izmed negativnih občutij kos oblačila, oblečeno preko drugih oblačil. Teh oblačil je toliko, da ne moremo več svobodno dihati, pod njimi nam je vroče, ne moremo se prosto gibati zaradi njihove teže. Pa vendar jih kar nosimo in nosimo. In morda vsem tem oblačilom celo dodamo še kakšno novo?
In vendar bi bilo življenje veliko bolj preprosto, če bi oblačila enostavno zmetali s sebe. Tudi cvetice bi spet lahko vzcvetele, če bi z gredice odstranili skale in jih zmetali proč. Kajti zamere, sovraštvo, jeza, žalost, maščevalnost, sram, krivda...niso nič drugega kot takšne skale oz. oblačila. Predstavljajo le neko neprijetnost, oviro, balast..., ki pa jih lahko odstranimo, če se v sebi tako odločimo. Kajti odpuščanje ni nič drugega kot stvar odločitve, stvar svobodne volje, da se hočemo osvoboditi teže in pritiskov, ki smo si jih sami naložili. S to odločitvijo sami sebe zavestno odrešimo trpljenja.
A to je preprosteje reči kot storiti!
Predstavljajmo si, da se peljemo z vlakom. Ob progi zagledamo neprijeten prizor, ki nas globoko presune – recimo, da nekdo surovo pretepa majhnega otroka. Ta prizor nas potem spremlja vso pot, da ne opazimo drugih prizorov, ki pa so prijetni, navdušujoči. Zakaj se ne bi raje posvetili tem, onemu neprijetnemu pa pustili, da počasi zbledi? Le zakaj bi moral vplivati na naše življenje!? Lahko bi se sicer česa naučili iz njega, morda bi zaradi njega celo postali boljši človek, a zakaj naj bi nam zastrupil življenje?! Mar bi obdržali v zavesti tiste lepe prizore, ki bi nas navdušili, če bi jih seveda opazili! Vedno znova in znova bi nas napolnjevali s pozitivno energijo in nam lepšali življenje!
Enako je z odpuščanjem – zanj se moramo le odločiti. Odpuščanje v bistvu pomeni – pustiti, naj gre, tako kot smo mi pustili za sabo neprijetni prizor, ko smo se mimo njega peljali z vlakom. Kar pa seveda ne pomeni, da je odpuščati lahko. Saj končno nobena odločitev ni lahka!
Recimo, da smo se odločili za temeljito spomladansko čiščenje svojega stanovanja. Težka odločitev, še težja izvedba! A izpeljali bomo svojo zamisel, po končanem delu pa se bomo počutili svobodni, srečni, zadovoljni. Nič več ne bomo mislili na nesnago in staro šaro, ki smo jo odstranili, veselili se bomo le še rezultatov. Z odpuščanjem pa je povsem enako!
Pri tem nam lahko pomagata tudi razumevanje in sočutje. Vedno, kadar nas kdo prizadene, pomislimo na to, da je pač ravnal tako kot je vedel in znal. Nikoli ne moremo vedeti, kakšni razlogi in motivi vodijo ljudi pri njihovem ravnanju. Ko nas kdo prizadene, pomislimo tudi na to, kolikokrat smo mi prizadeli druge, ne da bi vedeli za to. Morda je zdaj prišlo do izravnave. Morda smo morali celo poplačati kakšne dolgove z določeno osebo iz tega, ali morda celo iz kakšnega od prejšnjih življenj? Kdo bi vedel!? Z maščevanjem pa bi si tako morda te dolgove le povečali – in začaran krog bi bil sklenjen.
Spominjam se, kako mi je v otroških letih govorila mama, kadar me je kdo prizadel, jaz pa sem se mu hotela maščevati. Rekla mi je:"Maščevalnost je poteza grdega značaja. Kadar se komu maščuješ, s tem pokažeš, da nisi nič boljša od njega! Naj se ti raje smili, kajti čutiti bo moral posledice svojega ravnanja!"
Da, resnično, sploh se nam ni treba maščevati, kajti življenje bo to storilo namesto nas. Nam pa bo morda dalo na rane obliž – in življenje bo šlo naprej. Kajti vse, karkoli se nam zgodi, je le lekcija, iz katere se učimo, ljudje, ki so nas prizadeli, pa so le naši učitelji - in seveda mi njihovi!
Ko nekomu odpustiš, duhovno napreduješ,
sovraštva in zamer lekcij nič več ne rešuješ.
Za učitelja si vsem, ki želijo ti slediti,
ker se lekcij odpuščanja še morajo učiti.
Proces odpuščanja pomeni,
da nisem več obseden s tistimi ljudmi,
ki kdaj hodili so po meni,
ampak, da v življenje naprej se mi mudi.
Nasilnežu, ki te je ranil, prizadel,
odpusti in molče ga pomiluj,
ker ljubezni staršev v otroštvu ni imel,
nato pa se od njega oddaljuj!
Odpusti svojim staršem, če narobe so ravnali,
saj vzgajali so te le kot so vedeli in znali!
Kadar jeza na nekoga te gloda in razžira,
pomisli, da le ti zato imaš noči brez spanja.
Medtem ko jeza v tebi ravnovesje, mir podira,
pa ta, ki nanj jeziš se, spi nemoteno in sanja.
Ne dovoljuj, da slepa jeza spravlja te iz tira -
pošlji raje povzročitelju misli odpuščanja!
Ljuba Žerovc,
"Modrosti zbrane iz verzov stkane"
http://www.modrostizbrane.com |
NE ZAMUDITE
Je odpuščanje znak šibkosti?
Prispeval/a: irali dne ponedeljek, 5. marec 2007 @ 22:05 CET
Hvala moji babici za to življensko vodilo
Irali
Je odpuščanje znak šibkosti?
Prispeval/a: Ljuba dne ponedeljek, 5. marec 2007 @ 23:01 CET
Draga Irali, še kako imaš prav! Tudi jaz sem takšne in podobne besede velikokrat slišala bodisi od mame, bodisi od babice ali od koga drugega, recimo od učiteljice. Tako redko pomislimo na to, kakšen vpliv imajo naše besede na sočloveka. Ne zavedamo se, da ga z njimi lahko tudi uničimo, ali mu morda spremenimo življenje. Drug drugemu zadajamo rane samo z besedami, pa z lažmi, pa s pretvarjanjem, s hinavščino..., kar vse je zajeto v naših besedah. Pravo razdejanje lahko povzročamo v dušah in srcih sočloveka. In kar je najbolj tragično - tega se največkrat niti ne zavedamo, ker smo preveč usmerjeni sami vase in v svoja občutja, čustva sočloveka pa so nam prav malo mar.
In obratno - z vzpodbudo, s pohvalo, z izrazi priznanja, prijateljstva, ljubezni... pa sočloveka lahko dvignemo do neslutenih višin sreče, veselja in zadovoljstva.
Zato bi resnično morali prej petstokrat premisliti, preden sočloveku izrazimo grajo, posmeh, zaničevanje, nesramno laž... kajti takšne besede so kot nazobčane sulice, ki se počasi zarivajo v srce, iz katerega se jih potem ne da več izvleči, ker pri vsakem takšnem poskusu srce le še bolj (za)krvavi.
Da, večkrat bi se morali vživeti v sočloveka in si zamisliti, kako bi se mi sami počutili, če bi nam kdo rekel ali naredil kaj takega, kar mi sami brez oklevanja, brez premisleka in/ali sočutja govorimo ali delamo svojim bližnjim, ki naj bi jih menda celo ljubili.
Hvala za komentar in dobrodošla na Pozitivkah, draga Irali! Veseli bomo tvojega vključevanja med nas in tvojega sodelovanja.
Še se oglašaj!
Prijeten večer ti želim
Ljuba
Je odpuščanje znak šibkosti?
Prispeval/a: Lario dne torek, 6. marec 2007 @ 08:02 CET
Ko se človek jezi in v trenutku eksplodira, je dobro najprej prešteti do 10 in nato odgovoriti. Velikokrat pomaga in odgovor ali reakcija je povsem drugačna.
"Oprostil sem ti, pozabil pa nebom". Kdor tako oprošča v sebi še vedno zadržuje zamero.
LP, Lario
Je odpuščanje znak šibkosti?
Prispeval/a: Ljuba dne torek, 6. marec 2007 @ 09:04 CET
Lepo pozdravljen, Lario! Vesela sem, ker si se spet oglasil.
Ja, imaš prav tudi ti - človek bi moral, preden iz njega plane bes, najprej prešteti vsaj do 5! A kdo je tega zmožen?! Kakšni eksplozivni značaji zagotovo ne! Te pač obvladuje njihov Ego. Spet drugi imajo visok tolerančni prag in veliko prenesejo, a ko je enkrat "mera polna", eksplodirajo kot ognjenik. Med take sodim najbrž tudi jaz. Čeprav vem, da ne bi smela, v določenih momentih vseeno izbruhnem, se razkričim in komu na grob način tudi povem svoje, tisto pač, kar me že dolgo tišči, o čemer ne morem več molčati. Potem mi je seveda žal, a nazaj poti ni. Skratka, za seboj podrem vse mostove.
To se sicer ne dogaja pogosto, a se dogaja. Zato se učim obvladovanja same sebe, strpnosti, razumevanja, poglabljanja v čustva drugih. Včasih mi uspeva, kdaj pa kdaj pa tudi ne. A se spreminjam, ves čas se spreminjam in izboljšujem svoj značaj. Kajti značaj ni nič drugega kot skupek navad in miselnih vzorcev, ki smo si jih oblikovali oziroma smo si jih pridobili med življenjem. Tu pač pomaga samo prevzgoja samega sebe, oziroma SAMOVZGOJA. Zato je potrebno veliko brati, se izobraževati, veliko kontaktirati z drugimi ljudmi, in se učiti iz njihovih vzgledov, primerov, pa tudi napak. Tudi na Pozitivkah je obilo možnosti in priložnosti za tovrstno učenje.
Tudi glede tistega "oprostil sem, pozabil pa ne" imaš prav. Pravo odpuščanje je tisto, ko dovoliš, da jeza, zamera, sovraštvo... preprosto zbledijo in odidejo, oziroma da zbledijo do tolikšne mere, da ti ne povzročajo več bolečin, če se slučajno spet pojavijo v tvojih miselnih slikah. Pomeni, da na tisto enostavno "pozabiš", se več ne jeziš, ampak to preprosto sprejmeš kot nekakšno šolo življenja.
Enako je z občutkom krivde, kadar mi nekoga prizadenemo. Ko se nehamo obsojati, si očitati, obžalovati, same sebe kritizirati... tudi ta občutek krivde nekako zbledi in izzveni. Vemo, da (takrat) drugače pač nismo mogli ravnati, da pa smo zdaj postali boljši človek, ki je vreden vsega spoštovanja in ljubezni. Na tisto zadevo pa pričnemo gledati pač kot na lekcijo, ki pa smo jo zdaj že osvojili, zato nam je ni treba ponavljati, in zato lahko dovolimo, da gre, da zbledi, da enostavno izzveni.
Dragi Lario, imej nadvse lep in uspešen dan!
Ljuba