Piše: Neža Žigon v novi Vivi www.viva.si

STE PRESTRAŠENI IN OBČUTITE KRIVDO?
Čustveno izsiljevanje je ena izmed pogostih oblik čustvene zlorabe, ki se izraža kot psihična premoč ene osebe nad drugo. Pogosto ga je srečati v partnerskih razmerjih, neredko pa tudi v drugih odnosih (med otroki in roditelji; med sodelavci, med zaposlenimi in nadrejenimi itn.).

Razumeti, kako deluje čustveno izsiljevanje ter nato skušati čustvene izsiljevalce spreobrniti v ljudi, kakršne smo poznali nekoč, je dolgotrajen proces, ki zahteva veliko potrpežljivosti in vztrajnosti. Če se ta na koncu vendarle ne posreči, smo postavljeni pred resno preizkušnjo, ali v določenem odnosu sploh še vztrajati.

Enaintridesetletna Anita: »S Tomažem preživljava najhujše obdobje najinega zakona. Nenehno pritiska name, kdaj bova imela otroka. Vsak dan poslušam njegovo pritoževanje, ki ga izraža z besedami, kot so: 'Ne ljubiš me, saj mi ne podariš otroka. Nič ti ni zame. Tega res nisem pričakoval od tebe. Če ne boš prenehala jemati kontracepcijskih tabletk, te bom zapustil.' Skušam mu dopovedati, da si tudi jaz želim otrok, vendar ne takoj, vendar nič ne zaleže. Nenehno mi vzbuja občutek krivde, slabo vest. Zaradi tega sem nesrečna. Resno se sprašujem, zakaj sem se sploh poročila z njim. Me bo tako sekiral še naslednjih nekaj let, dokler se v meni ne bo morda zbudil materinski čut?«

Petdesetletna Katarina: »Če me preseliš v dom za ostarele, se bom ubil.« To mi moj oče – mame že dvajset let nimam več – dopoveduje iz dneva v dan. Ne vem, kaj naj storim. Oče je star in bolan, potrebuje strokovno nego, ki mu jo lahko ponudijo le za to usposobljeni ljudje. Živi pri nama z možem. Moji dnevi so zaradi skrbi zanj omejeni na službo in dom. Ne vem, kaj naj storim.«

Štiriinštiridesetletni Andrej: »Sodelavec mi je danes znova zagrenil dan. Že dva tedna pritiska name, naj mu po uradnem delovnem času pomagam pri njegovem projektu, ki ga sam očitno ni sposoben izpeljati. 'Če mi ne boš pomagal, bom odpuščen,' je najpogostejši stavek, s katerim mi vzbuja slabo vest. Zaradi njega delam nadure, družina pa trpi.«

Zgoraj opisani zgledi so samo trije iz množice tistih, ki bi jih lahko uvrstili med primere čustvenega izsiljevanja.

OBLIKA ČUSTVENE ZLORABE

Če želimo razumeti čustveno izsiljevanje, moramo najprej poznati kontekst, v katerega se umešča. Gre namreč za obliko čustvene zlorabe. Čustvena zloraba je vsaka oblika vedenja, ki ne temelji na uporabi sile in katerega namen sta nadzor ter podrejanje drugega človeka, največkrat z uporabo strahu, poniževanja, ustrahovanja, manipulacije, vzbujanja občutka krivde itn. Čustveno zlorabo motivira želja prizadeti drugo osebo. To je poskus vplivanja in nadziranja, ki obsega tako verbalno nasilje kot nenehno kritiziranje in bolj prefinjene taktike, kot je, denimo, nenehno nestrinjanje. Pranju možganov je podobna v tem, da sistematično odplakuje žrtvino samozavest, njen občutek samospoštovanja, zaupanje v lastno percepcijo in samopodobo. V končni fazi žrtev čustvene zlorabe izgubi vso pozitivno samopodobo. Posledice, ki jih zapusti čustvena zloraba, so včasih celo globlje od tistih, ki jih povzroči fizična zloraba; žrtev namreč v končni fazi sploh ni zmožna realno presojati situacije. Čustveno je tako potolčena, da za čustveno zlorabo celo krivi sebe. Prepričana je, da ni nič vredna, in verjame, da je nihče ne mara. Na koncu ima občutek, da nima kam iti; njen največji strah je, da bi ostala sama.

Čustveno izsiljevanje je torej ena od oblik čustvene zlorabe. To je učinkovit način izigravanja ljudi, pri katerem nam bližnji neposredno ali posredno grozijo s kaznijo, če ne bomo ravnali, kot želijo. V jedru raznovrstnega izsiljevanja je enaka temeljna grožnja: če se ne boš obnašal tako, kot želim, boš kaznovan. Ta grožnja se izraža na različne načine in z različno intenzivnostjo. Čustveni izsiljevalci vedo, kako pomembna nam je zveza z njimi, in poznajo naše šibke točke. Nemalokrat poznajo tudi naše najgloblje skrivnosti. Naj nas imajo še tako radi, te zaupne podatke izkoristijo za grožnje, kadar se bojijo, da ne bo po njihovem. Prav grožnje pa jim prinesejo to, kar želijo: našo privolitev. Ker vedo, da si želimo ljubezni ali priznanja, nam grozijo z izgubo obojega ali v nas vzbujajo občutek, da si ju moramo zaslužiti. Če nas v to prepričajo, se utegne zgoditi, da preide nadzor nad našimi odločitvami in vedenjem v njihove roke.

KDO SO ČUSTVENI IZSILJEVALCI?

Čustveni izsiljevalci so ljudje, s katerimi smo v vsakodnevnih odnosih: naši partnerji, otroci, starši, sorodniki, prijatelji, sodelavci, ljudje torej, s katerimi smo tesno povezani in jih imamo radi. Dejstvo, da se čustveno izsiljevanje pogosto pojavlja prav v odnosih, v katerih je veliko dobrega, je razumljivo: soljudi namreč poznamo v njegovih najboljših trenutkih, zato naši spomini in prijetne izkušnje, ki smo jih z njimi delili v preteklosti, zasenčijo neprijeten občutek, da je nekaj narobe. Prav zaradi dejstva, da so nam ti ljudje blizu in imajo pomembno vlogo v našem življenju, da so to ljudje, v katerih bi radi videli oporo in zaščito, je spoznanje, da so izsiljevalci in da so se začele vezi, ki nas povezujejo, rahljati, boleče.

Čustveni izsiljevalci imajo različne sloge in značajske poteze. Nekateri so pasivni, drugi napadalni. Eni so neposredni, drugi prikriti. Nekateri nas natančno opozorijo, kakšne posledice bo imelo za nas upiranje, drugi poudarjajo, koliko trpljenja jim zadajamo. Toda naj se zdijo še tako različni, imajo nekatere skupne splošne poteze, lastnosti, ki vodijo njihovo manipulativno vedenje.

Vsem izsiljevalcem je skupen strah: strah pred izgubo, spremembo, zavrnitvijo, izgubo moči. Skupna jim je tudi tesnoba. Izsiljevanje je zanje stopnica do občutka varnosti in oblasti nad drugimi. S čustvenim izsiljevanjem se branijo pred strahom in prizadetostjo; ko manipulirajo z nami, se vsaj za trenutek počutijo močne.
Čustveni izsiljevalci ne marajo izgubljati – pregovor »pomembno je sodelovati, ne zmagati,« se pri njih spremeni v »pomembna je le zmaga« – ne glede na to, kako igraš«. Zavrnitev zanje ni spodbuda za pogajanje, marveč za pritisk in grožnje. Izsiljevalci ne prenesejo razočaranja, saj to zamaje njihov občutek trdnosti. To, da bi ohranili vaše zaupanje, zanje ni pomembno, enako kot nista pomembna spoštovanje vaših občutkov in poštena igra. Ljudje, ki se zatekajo k čustvenemu izsiljevanju, to doživljajo kot stopnico do občutka varnosti in oblasti nad drugimi. Naj so videti še tako samozavestni, jih ženeta močen strah in tesnoba. S čustvenim izsiljevanjem se branijo pred strahom in prizadetostjo.

Glavni pripomočki izsiljevalcev so strah, občutek dolžnosti in občutek krivde. Z njimi prepojijo svoje odnose in dosežejo, da se jim bojimo nasprotovati; čutimo, da jim moramo popuščati in občutimo krivdo, če tega ne storimo.
Pogosto mislijo samo nase, na svoje potrebe in želje, pri zasledovanju svojega cilja pa postanejo neusmiljeni. To izvira iz prepričanja, da je zaloga pozornosti in ljubezni, ki jim je na voljo, omejena in da hitro pojema. Kadar naletijo na odpor, so lahko tako zelo razočarani in prizadeti, da napihnejo celo najmanjša nesoglasja v partnerski zvezi.
Večina izsiljevalcev izhaja iz načela "želim, kar želim, in kadar želim". Zdi se, da − podobno kot otroci − niso zmožni povezati vedenja s posledicami, da ne razmišljajo o tem, kaj bo ostalo, ko bodo dosegli žrtvino privolitev. Zanje je pomembno samo, da se nemudoma rešijo strahov pred izgubo in prikrajšanostjo. Cena ni pomembna.
Kljub naštetemu se je pomembno zavedati naslednjega: čustvene izsiljevalce le redko žene zlonamernost; pogosteje lastni demoni!

NAJBOLJ ZNAČILNI TIPI IZSILJEVALCEV

V nadaljevanju predstavljamo štiri tipe izsiljevalcev. Vsak tip uporablja svoje besedišče in vsak po svoje razlaga zahteve, pritisk, grožnje in negativne izjave, ki spadajo k izsiljevanju.

1.         Kaznovalec
-           »Če ne boš imela otroka z mano, te bom zapustil.«
-           »Če za naju z očetom ne boš finančno skrbel na stara leta, ne bom pazila vnukov.«
Kaznovalci nam natančno povedo, kaj želijo in kakšne posledice nas čakajo, če jim ne bomo ustregli. Ti so najočitnejši. Napadalnost izražajo bodisi glasno bodisi se zavijejo v molk, vendar je pri obeh načinih jeza, ki nastopi, če jim prekrižamo račune, usmerjena naravnost na nas. Morda se ne zavedajo vedno polnega učinka svojih besed, niti ne opazijo, kako pogosto nam grozijo. Ker pa bi njihove grožnje utegnile imeti resne posledice, živimo v nenehnem strahu, kdaj jih bodo uresničili. Starši kaznovalci pogosto silijo svoje otroke k izbiri med njimi in drugimi ljubljenimi ljudmi ter okoliščine namestijo tako, da je vsaka izbira videti kot izdajstvo. (»Koga imaš raje, mene ali očeta?«)
Kaznovalci lahko prodrejo s svojimi sporočili, ne da bi se izjasnili ali sploh govorili. Kujavci in molčečneži, ki se umikajo za neizgovorjeno jezo, so enako močni kot glasni izsiljevalci. Zagradijo se z neprebojnim pročeljem in na nas zvrnejo vso odgovornost za svoja čustva. Večina ljudi težko prenaša težak in hladen molk teh izsiljevalcev.

2.         Samokaznovalec
-           »Če mi ne pustiš ostati pri vama, se bom ubil.«
-           »Ne delaj mi tega, ker bom zbolel!«
-           »Če ne storiš tega, kar te prosim, bom moral pustiti službo.«
Samokaznovalce, ki so pogosto pretirano zahtevne in nesamostojne osebe, obdajajo velike drame, histerija in vzdušje krize (ki ste jo seveda povzročili vi). Radi se stapljajo in prepletajo z ljudmi okrog sebe. Navadno imajo resnične težave pri prevzemanju odgovornosti za lastno življenje. Če se zatečejo k izsiljevanju, opravičujejo svoje zahteve s tem, da ste vi krivi za vse njihove težave, bodisi resnične bodisi namišljene. (»Poglej, kaj si mi storil!« »Ali vidiš, kaj se je zgodilo zaradi tebe?«) Če kaznovalci spremenijo svoje žrtve v otroke, jim samokaznovalci dodelijo vlogo odraslih – edinih odraslih v zvezi. Mi smo tisti, ki naj bi pritekli, kadar jokajo, jih potolažili, kadar so razburjeni, uganili, kaj jim ni prav, in to tudi uredili. Mi smo odgovorni za to, da jih zaščitimo pred seboj, rešujemo iz obupa nebogljenosti in zaščitimo njihova krhka bitja. Skrajna grožnja, ki jo lahko izrazijo samokaznovalci, je namig, da se bodo ubili. To grožnjo, ki je seveda ne smemo vzeti zlahka, utegnejo uporabljati zgolj iz navade, ko ugotovijo, da deluje. Seveda to, da z nekom ostanemo, še ne pomeni, da ga bomo rešili. Osebe, za katere ocenimo, da se resnično nagibajo k samomoru, moramo napotiti do strokovne pomoči.

3.         Trpin
-           »Pozabljaš na lastno mater.«
-           »Kako moreš biti tako sebičen?«
-           »Če mi ne narediš te usluge, me bodo odpustili.«
Trpini so nadarjeni obtoževalci in krošnjarijo s krivdo. Prisilijo vas, da ugibate, kaj želijo, in nato sklenejo, da jim morate to tudi zagotoviti – sicer bodo trpeli, in to vam dajo jasno vedeti. Preobremenjeni so s tem, kako obupno se počutijo. Vašo nezmožnost, da bi brali njihove misli, imajo za dokaz, da jih nimate dovolj radi. (»Mar si slep, kaj ne vidiš, kako trpim? Očitno ti ni več zame …«) Utegnejo se zdeti slabotni, vendar le na prvi pogled, kajti dejansko so tihi tirani. Kadar ni vse po njihovem, se mnogi potrti umaknejo ter nas cele ure ali tedne pustijo v strahu in zaskrbljenosti.

4.         Mučitelj
-           »Bolje bi bilo, če bi tvoja mama živela na svojem. Tako bi imela tudi midva več časa zase.«
-           »Uredil bom vse potrebno pri projektu, če boš končno pristal na moj predlog.«
Mučitelji nas izpostavijo vrsti preizkusov in nam obljubijo kaj čudovitega, vendar le, če bomo dovolili, da bo tako, kot zahtevajo. Naša želja po obljubljenem je lahko tako močna, da zdržimo številne preizkuse s pozabljenimi in nikoli izpolnjenimi obljubami, preden spoznamo, da nas čustveno izsiljujejo. Nagrade, ki jih mučitelji obljubljajo, so lahko materialne ali čustvene narave; ponujajo gradove v oblakih – seveda pod pogojem, da popustimo njihovim željam.

STRAH – DOLŽNOST − KRIVDA

Čustveni izsiljevalci v nas vzbujajo – in stopnjujejo − tri čustvena stanja:
-           strah: svoje strategije oblikujejo na osnovi podatkov o našem strahu; opazijo, pred čim bežimo, kaj nas dela živčne itn.,
-           dolžnost: poudarjajo, kaj vse so za nas naredili, čemu vse so se odrekli in koliko jim dolgujemo; prepričujejo nas, da jim moramo ustreči, saj je to nič manj kot naša dolžnost,
-           krivdo: krivda, ki jo vzbujajo v nas čustveni izsiljevalci, prizadene našo predstavo o sebi kot ljubečem in dobrem človeku; čutimo se odgovorne za njihove bolečine in verjamemo trditvam, da smo s tem, ko jim nismo ustregli, pripomogli k njihovemu trpljenju).

Našteta tri čustvena stanja so glavna »orožja« čustvenih izsiljevalcev; uporabljajo jih tako dolgo, dokler nam ni tako nelagodno, da bi pristali na karkoli, da bi le zmanjšali pritisk na znosnejšo raven. Taktika povzročanja strahu, dolžnosti in krivde narekuje samodejne odzive: skoraj nič ne pomislimo, samo odzivamo se – prav to pa je ključ uspešnega čustvenega izsiljevanja.

VPLIV NA TELESNO IN DUŠEVNO ZDRAVJE

Čustveno izsiljevanje ima lahko za žrtev blažje ali hujše posledice, odvisno od tega, kako dolgo traja izsiljevanje in kako globoko mu dovolimo prodreti. Zaradi izsiljevalčevih pripomb smo zmedeni, osramočeni in polni krivde. Vemo, da moramo spremeniti situacijo in svojo vlogo v njej, prisegamo si, da bomo to tudi storili, vendar se vedno znova znajdemo izigrani in napadeni iz zasede. Dvomiti začnemo, ali smo zmožni držati obljube samemu sebi, in izgubimo zaupanje v svojo učinkovitost. Zaradi čustvenega izsiljevanja je spodkopan občutek lastne vrednosti, izgubimo stik s svojo integriteto, notranjim kompasom, ki nam pomaga določati vrednote in vedenje.
Čustveno izsiljevanje zaradi uporabe zmerjanja in žaljivk vpliva na naše osebno dostojanstvo, zdravje in zadovoljstvo. V nas namreč pusti tleti veliko neizraženih negativnih čustev, ki se pozneje pojavljajo v obliki tesnobe, potrtosti, motenj hranjenja, glavobolov itn. Čustveno izsiljevanje potemtakem vpliva tudi na naše duševno zdravje.
Ko skušamo zadovoljiti izsiljevalca, utegnemo mimogrede izdati ljudi, ki jih imamo radi. Čustveno izsiljevanje iz vsakega medsebojnega odnosa prežene občutek varnosti, zaradi česar smo bolj oprezni in se pred izsiljevalcem vse bolj prikrivamo. Ko pa iz odnosa izgineta varnost in zaupnost, se navadimo – igrati. Pretvarjamo se, da smo srečni, čeprav nismo, in govorimo, da je vse dobro (čeprav ni), in da ljubimo ljudi, ki pritiskajo na nas, čeprav jih komaj še poznamo.

KAKO SE REŠITI?

1. Sklenite dogovor s seboj. Preden pomislite, kako se soočiti z izsiljevalcem, zapišite (ali si vtisnite v zavest) osebno zaobljubo, v kateri se zavezujete, da ne boste več žrtev. Ključne tri besede so: »To lahko prenesem.« Te besede so lahko eno od najmočnejših sredstev za upiranje čustvenemu izsiljevanju. Učinkovite so zato, ker spremenijo prepričanje, ki vodi naravnost v to, da se uklonite izsiljevalcu: ta namreč meni, da ne morete vzdržati pritiska. S ponavljanjem teh treh besed lahko pride v vaše zavedno in nezavedno mišljenje novo sporočilo. Ponavljajte jih vsakič, ko se prestrašite, razburite ali izgubite pogum, da bi se uprli izsiljevalcu. Vadite in si pri tem predstavljajte izsiljevalca, kako pritiska na vas!

2. Ne storite ničesar. Pomembno je, da v prvi fazi preprečevanja čustvenega izsiljevanja – pa naj zveni še tako nenavadno − ne storite ničesar. To preprosto povedano pomeni, da izsiljevalcu, ki pred vas postavi določeno zahtevo, ne odgovorite takoj, temveč kupujete čas z izjavami, kot sta denimo:
- »Ne morem ti takoj odgovoriti. Potrebujem nekaj časa za premislek.«
- »To je preveč pomembno, da bi se hitro odločil. Dovoli, da razmislim.«
Izjave za pridobivanje časa uporabite takoj, ko čustveni izsiljevalec od vas kaj zahteva, in jih ponavljajte, dokler vas ne začne siliti k hitri odločitvi. Večje ko je tveganje in obsežnejše ko je vprašanje, več časa potrebujete.

3. Prekinite »šolanje«. Zavedati se moramo, da smo prav mi tisti, ki izsiljevalcu omogočamo, da nas »naštudira«; da se o nas nauči vsega, kar mora vedeti za uspešno izsiljevanje. Izsiljevalca, s katerim smo v odnosu, nevede naučimo, kaj vpliva na nas, kako delujemo, kako se odzivamo in čemu podlegamo. Opravičevanje, jok, zagovarjanje, prepiranje, vdaja … vse to so odzivi, ki, če se ponavljajo, dajo izsiljevalcu rdečo nit za pripravo strategije.

4. Naučite se novih spretnosti in slogov. Če želite biti kos izsiljevalcu, se morate naučiti raznovrstnih odzivov in komunikacijskih spretnosti. Besede, ki jih uporabljate, morate spremeniti in jih nadomestiti z novim slogom govorjenja in izražanja. Tudi čustveni ton, ki spremlja vaše odgovore, se mora spremeniti. S spreminjanjem odzivov, ki vas samodejno vodijo, namreč pretrgate obred odpora, pritiska in vdaje, ki so trije značilni odzivi žrtve čustvene zlorabe.

5. Tudi sami postanite opazovalec. V času, ki ste ga pridobili za razmislek, postanite opazovalec. Opazujte oba, sebe in izsiljevalca. Vzemite si čas in v miru premislite o izsiljevalčevi zahtevi. Okoliščine preučite predvsem razumsko; skušajte čim bolj izključiti čustva in si pomagajte z vizualizacijo. Nato si zapišite, kaj vam roji po glavi; posebno pozornost posvetite mislim, ki se ponavljajo ali se vam vsiljujejo. Dale vam bodo dragocene vpoglede v vaša prepričanja, ki ste jih izoblikovali z leti. Najpogostejša prepričanja žrtev izsiljevanja so:
-           »Nič slabega ni, če daješ veliko več, kot dobiš.«
-           »Če nekoga ljubim, sem odgovoren za njegovo srečo.«
-           »Dobri, ljubeči ljudje naj bi osrečevali druge; če bi storil, kar si resnično želim, bi se drugemu zdel sebičen.«
-           »Najslabše, kar se mi lahko zgodi, je zavrnitev.«
-           »Druga oseba je pametnejša/močnejša od mene.«
Pomnite: nobeno od teh in podobnih prepričanj ni pravilno, oklepamo se jih samo zato, ker smo jih dolga leta sprejemali.
Ugotovite tudi, kaj čutite, ko ponavljate svoje pogajanje z izsiljevalcem (zapišite vsa čustva, ki se jih zavedate!), ter prepoznajte gumbe, na katere pritiska izsiljevalec. Opazujte, dokler ne boste začeli povezovati svojih prepričanj s čustvi in vedenjem.

6. »Neobrambno odgovarjanje« − obrambni odgovori na čustveno izsiljevanje:
-  »Nisem sebičen. Kako mi lahko to rečeš?«
-  »Prosim, povej mi, kaj je narobe? Kaj sem storil?«
-  »Kako lahko pomagam, da se boš bolje počutil?«
Takšni in podobni stavki okrepijo čustveno napetost položaja, zato z njimi le še prilivamo olje na ogenj.
Jedro neobrambnega odgovarjanja so stavki, kot so:
-           »Žal mi je, da si razburjen.«
-           »Razumem, da na to tako gledaš.«
-           »Zanimivo.«
-           »Res?«
-           »Kričanje/jok/grožnje ne delujejo več in ne bodo nič rešili.«
-           »Pogovoriva se, ko se boš pomiril.«
-           »Povsem prav imaš.« (čeprav ne mislite tako)
Pomembno je, da imate te odgovore vedno pri roki in da na pritisk nikoli ne odgovarjate z obrambnim vedenjem ali razlaganjem svoje odločitve.

7. Izsiljevalec kot zaveznik. Ko čustveno izsiljevanje zaide v slepo ulico, je koristno pogovor preusmeriti in sogovornika vključiti v reševanje težave. Prošnja za pomoč, predlog ali podatek lahko odprejo nove možnosti, ki jih niste upoštevali (»Mi lahko razložiš, zakaj je to zate tako pomembno?« »Lahko predlagaš, kako bi rešila težavo?« »Mi lahko pojasniš, zakaj si tako jezen?«), ali pa spodbudite drugo osebo, da si skupaj z vami predstavlja, kako bi bilo mogoče rešiti težavo ali kako bi delovala sprememba (»Sprašujem se, kaj bi se zgodilo, če …« »Sprašujem se, če mi lahko pomagaš najti pot do …«).

8. Menjava. Kadar želite, da bi druga oseba spremenila svoje ravnanje, in hkrati priznate, da bi ga morali tudi sami, je morda na mestu menjava. Menjava ustvari položaj, ko zmagata obe strani, kar vsakdo sprejme veliko lažje kot enostransko zmago. Menjava tudi obide dinamiko, ki nas zadržuje, da bi z nekom razčistili težave – občutek, da so nam storili krivico ter posledično jezo in željo po maščevanju (sprejmemo dogovor, ki ga predlaga druga stran, vendar v zameno pričakujemo opravičilo za grdo obnašanje). Vsakdo naj predlaga svojo mirovno ponudbo. (»Sprejmem tvojo željo, če mi boš končno pomagal rešiti stvar, o kateri sva se pogovarjala.«)

9. Uporaba humorja. V odnosu, ki je v temelju dober, lahko drugo osebo humorno opozorimo na njeno neprimerno vedenje. Humor je zdravilen in povezuje ljudi, oživljanje šaljivih doživljajev pa je lahko sestavni del trdnega razmerja. Kadar izsiljevalca na kaj opozorite s humorjem, se lahko oba sprostita in spomnita, kako uživata v medsebojni družbi – in kako je, kadar sta sproščena.

RAZMISLITE, ČE JE VREDNO?
Na koncu pa ne pozabite, da so za spreminjanje ustaljenega vedenja – izsiljevalčevega in lastnega – potrebni predvsem čas, prizadevanje in vztrajnost. Morda vam bo uspelo – saj smo že na začetku ugotovili, da čustvene izsiljevalce le redko žene zlonamernost. Če pa se na koncu vendarle izkaže, da je preživetje vašega odnosa s čustvenim izsiljevalcem odvisno le od vašega nenehnega popuščanja, se morate vprašati, ali je ta zveza še vredna vaše sreče in zdravja?

Neža Žigon

(Pri pripravi članka smo si v veliki meri pomagali s knjigo Čustveno izsiljevanje avtorice Susan Forward.)

Glavni pripomočki izsiljevalcev so strah, občutek dolžnosti in občutek krivde.

Zaradi izsiljevalčevih pripomb smo zmedeni, osramočeni in polni krivde.

Čustveno izsiljevanje zaradi uporabe zmerjanja vpliva na naše osebno dostojanstvo.

Pretvarjamo se, da smo srečni.

Če želite biti kos izsiljevalcu, se morate naučiti raznovrstnih odzivov in komunikacijskih spretnosti.

METODE/STRATEGIJE ČUSTVENIH IZSILJEVALCEV:
-           Obračanje dejstev: mnenja oblikujejo sebi v prid.
-           Patologiziranje: marsikateri čustveni izsiljevalec zatrjuje, da se mu upiramo samo zato, ker smo bolni/nori, kar lahko zada naši samozavesti poguben udarec.
-           Pridobivanje zaveznikov: kadar izsiljevalec sam ni dovolj učinkovit, pokliče okrepitve: družinske člane, prijatelje in druge osebe, da potrdijo njegov prav in mu pomagajo do uspeha.
-           Negativne primerjave. (»Zakaj ne moreš biti tak kot …«, »Poglej tega …«), zaradi katerih se počutimo nepopolne.

- Razvrednotenje: izsiljevalci z njim dajo žrtvi nasprotujoče si sporočilo (»Nisi dovolj dober, vendar se bom potrudil.«)

Spopad s trpini
Tiha jeza je pogosto še bolj živce parajoča kot glasni izbruhi čustvenega izsiljevanja. Najbolj uspešni boste, če se boste držali načel nenapadalnega komuniciranja ter pravil iz spodnje preglednice.

NE … 
-           … pričakujte, da bodo storili prvi korak k rešitvi problema.
-           … prosite jih, naj vam povedo, kaj je narobe.
-           … izsiljujte njihovega odziva (ker se bodo le še bolj zaprli vase).
-           … kritizirajte, analizirajte ali razlagajte njihovih motivov, značaja ali nezmožnosti, da bi bili neposredni.
-           … sprejmite krivde za karkoli samo zato, da bi jih osrečili.
-           … dovolite jim spremeniti teme pogovora.
-           … pustite, da vas ustrahujeta jeza in napetost v zraku.
-           … popustite temu, da bi sami začeli groziti (»Če mi ne poveš tega in tega, bom storil to in to«).
-           … predvidevajte, da bodo, če se vam končno opravičijo, znatno spremenili svoje vedenje.
-           … pričakujte velikih osebnostnih sprememb, čeprav priznajo, kaj počnejo, in čeprav so se pripravljeni spremeniti. Vedenje se lahko spremeni, osebnostni slogi pa navadno ne.        

Uporabljajte naslednje tehnike:

-           Zapomnite si, da imate opravka z osebami, ki se čutijo neprimerne, nemočne in ki se bojijo, da bi jihzapustili ali prizadeli.
-           Z njimi se soočite, ko vas bodo zmožni poslušati; namesto neposrednega pristopa raje napišite pismo ali e-sporočilo, saj se bodo tako počutili manj ogrožene.
-           Zagotovite jim, da lahko povedo, zakaj so jezni, in da jih boste poslušali do konca.
-           Bodite taktični in diplomatski; tako jim boste dali vedeti, da ne boste zlorabili njihove ranljivosti.
-           Bodite spodbudni: »Vem, da si zdaj jezen, in pripravljen sem se pogovoriti o tem takoj, ko boš pripravljen tudi sam.« Nato jih pustite same, saj se bodo v nasprotnem primeru še bolj umaknili.
-           Mirne duše jim lahko rečete, da je njihovo vedenje moteče, vendar začnite z izrazom naklonjenosti: »Oče, res te imam rad in mislim, da si eden najpametnejših ljudi, kar jih poznam, vendarme res moti, da sprožiš prepir vsakič, ko se v čem ne strinjava. Bi se pogovorila o tem?«
-           Pričakujte, da boste napadeni, če boste odločno izrazili svoje mnenje, saj se bodo počutili ogrožene.
-           Dajte jim vedeti, da ste jezni in kaj ste glede tega pripravljeni storiti. Na primer: »Žal mi je, da si vznemirjen, ker ne dovolim, da bi tvoji prijatelji prespali pri nas, vendar sem pripravljena pomagati najti primeren hotel in jih morda enkrat povabiti na kosilo.«
-           Sprijaznite se s tem, da boste morali najbrž skoraj vedno narediti prvi korak

NAJPOGOSTEJŠE POSLEDICE ČUSTVENEGA IZSILJEVANJA
-           zmedenost,
-           osramočenost,
-           občutek krivde,
-           občutek izigranosti, nemoči,
-           šibka samozavest in samospoštovanje,
-           izgubljen stik z lastno integriteto, notranjim kompasom, ki nam pomaga določiti vrednote in vedenje.

NEKATERE OBLIKE ČUSTVENE ZLORABE
-           Nemogoča pričakovanja: izsiljevalec od nas pričakuje nemogoče, nas postavlja pred nerazumljive zahteve in želi, da storimo vse, da bi ustregli njegovim potrebam – toda na koncu, ne glede na to, koliko daste, ni nikoli dovolj.
-           Agresivna zloraba: zmerjanje, obtoževanje, grožnje, ukazovanje, kritiziranje itn. Bolj prefinjena oblika je nenehno poudarjanje položaja nadrejenosti (»Saj veš, da vem bolje od tebe«); komuniciranje, primerljivo z odnosom roditelj-otrok, ki je nasploh značilno za vse oblike verbalne zlorabe.
-           Nenehni, namerni prepiri: drugi osebi vzbujajo občutek vznemirjenja, zato jih tudi namerno sproža.
-           Dominacija: o dominaciji govorimo, kadar nekdo nadzira vsak naš korak, kar povzroči izgubo samospoštovanja.
-           Čustveno izsiljevanje: do tega pride, kadar druga oseba, da bi dosegla, kar si želi, igra na naš strah, krivdo, vrednote in druge »vroče točke«.
-           Razvrednotenje in minimiziranje: do tega prihaja, kadar kdo skuša izničiti ali razvrednoti našo zaznavo sveta in dogodkov okrog nas (če povemo, da nas je s čim prizadel, se bo njegov odgovor začel s »Preveč si občutljiv« »Pretiravaš« itn.),
-           Nepredvidljivi odzivi: pojavljajo se v obliki drastičnih sprememb razpoloženja ali nenadnih čustvenih izbruhov ali hitrega spreminjanja mnenja (danes eno, jutri drugo). Zaradi takšnega vedenja smo vedno »na robu« in napeti, vznemirjeni v pričakovanju tega, kar bo sledilo. (Takšno vedenje je značilno tudi za alkoholike in narkomane.) Živeti s takšno osebo je izredno naporno, saj to v nas povzroča nemir in strah, ki nas, če sta dolgotrajna, lahko spravita v resne psihične težave.

ALI STE ŽRTEV ČUSTVENEGA IZSILJEVANJA?
Ali ljudje, ki so za vas pomembni:
-           grozijo, da vam bodo otežili življenje, če jim ne boste ustregli?
-           nenehno grozijo, da bodo razdrli odnos, če jim ne boste ustregli?
-           govorijo ali namigujejo, da se bodo zanemarili, poškodovali ali padli v depresijo, če jim ne boste ustregli?
-           želijo čedalje več, ne glede na to, koliko jim nudite?
-           redno zahtevajo, da jim popustite?
-           vztrajno zanemarjajo ali podcenjujejo vaša čustva in želje?
-           dajejo radodarne obljube, ki so pogojene z vašim vedenjem, a jih potem le redkokdaj izpolnijo?
-           vas imajo vseskozi za sebične, slabe, lakomne, krute in brezčutne, če jim ne popustite?
-           vas obsipajo s priznanjem, če jim popustite, in vam ga odtegujejo, če jim ne?
-           uporabljajo denar kot orožje za dosego svojega cilja?
Če ste na eno samo vprašanje odgovorili pritrdilno, ste žrtev čustvenega izsiljevanja. Pogovorite se ali poiščite pomoč strokovnjaka.

Neža Žigon