Kako premagati največjo izgubo, ki nas kdaj doleti?
Kako se dvigniti iz pepela in izkusiti največjo zmago nad žalostjo, izgubljenim?
Kako kot Feniks doseči sonce?

Prvi korak je sprejetje.
Sprejeti stanje kot je, ne glede na to, kaj se je zgodilo.
Sprejeti, da je to dejstvo.
Sprejeti, da se je to zgodilo iz razloga. Zato, da se premaknemo naprej na svoji življenjski poti.
Sprejeti, da je končni rezultat izgube premik na višjo raven zavesti.

Sprejeti, da nimamo vseh odgovorov, zakaj … da ne razumemo vseh pomenov določenega dogodka … ampak da zmoremo in bomo zmogli.

In iz sprejetja se rodi predaja.
In iz predaje milost.
In iz milosti novo življenje in sveto zmagoslavje.

Vem za osebo, ki je izgubila otroka. Mislim, da je to najtežja izguba, ki se ti lahko pripeti. Najbolj nenaravno je, da otrok pred starši stopi na ono stran mavrice ( uporabila sem besede slovesa staršev, ki sta tudi nedavno izgubila svojega otroka in ki verjameta, da se bodo na oni strani mavrice spet srečali ter sta mu tako dopustila mirno oditi ).

Oseba, za katero vem, kako se ji je ob smrti otroka sesulo življenje, ki se je najprej brezglavo spraševala “zakaj”, iskala krivdo v sebi in vseh okrog nje, je znala zbrati moči, se ponovno “sestaviti skupaj”, poiskati motiv za nadaljevanje in še več; tako hudo izkušnjo je vzela kot svojo duhovno rast. Zamenjala je okolje, službo, družbo, napredovala v študiju, dosegla veliko. In se ponovno zaljubila, dobila otroke.
Ker se ni predala, ker si je dovolila živeti življenje naprej.
Ker je podzavestno slutila, da je le tako prav.

Večja kot je bolečina, bolj duša napreduje; večje breme kot si naloži, več in hitreje želi zastavljeno doseči. Vesolje nam nikdar ne da več, kot smo zmožni prenesti. Pa naj se to sliši še tako čudno ( če kdo stori samomor, to pomeni, da še ni bil pripravljen iti skozi zastavljeno izkušnjo; svobodna volja, da nekaj storiš ali ne, nam je vedno na izbiro ).

Ob izgubi si moramo najprej vzeti čas za žalovanje, si dovoliti žalovati ( če bi bilo žalovanje nezaželeno ali prepovedano, ga verjetno ne bi imeli vgrajenega v svojem čustvovanju; prav tako kot smeh, prav tako kot žalost; smemo se smejati in smemo se jokati, enakovredno ).

V zadnjem kotičku zavesti pa naj se le prižge plamenček, ki mu dajmo priložnost, da z vsakim dnem postaja večji, svetlejši in močnejši.

Če smo izgubili nekaj najbolj dragocenega in nas zdaj tako boli, da si na trenutke niti sami ne želimo več živeti, pomeni, da smo bili srečni in imeli smo srečo, da smo to spoznali, imeli in izkusili!
Bodimo hvaležni življenju za vse trenutke, ko smo uživali s to osebo ali v tem dogodku, za katerim žalujemo.
Spominjajmo se občutij, ki so se nam ob tem porajala, pa čeprav so mogoče trajala le en dan…

Blagoslovimo to osebo, ta čas, ta dogodek in spustimo od sebe, da gre…
To je največ. Kar lahko storimo zase in zanje. Pustimo, da gre.

Potem pa poglejmo naprej! Poglejmo, kaj si lahko še vzamemo od življenja.

Z ljubeznijo,
Ewe
www.gibanje.org