Piše: Bern Jurečičv novi številki Karme plus

Ob današnjem vse hitrejšem spreminjanju vrednot vedno bolj pozabljamo na nekatere med njimi, ki so skozi čas postale nekaj povsem samodejnega, nekaj, kar obstaja, ne da bi se za to trudili, ne da bi karkoli vlagali v to in ne da bi opazili, da to sploh imamo. Kadar pričnemo govoriti v takem tonu, običajno najprej pomislimo na zdravje, kakopak, vendar pa je takšnih dobrin precej več.

Zaradi vse bolj hladnega in distanciranega odnosa ne le do okolja, okolice, soljudi, ampak tudi do sebe samega se je človek skozi desetletja spremenil v nekakšen kvečjemu še napol občutljivi mehanizem za doseganje ciljev in statusa, stroj, ki se ustavi le toliko, da se obrije ali počeše ali naliči, odvisno pač od tega, o kom je trenutno beseda. Da bi se ustavljal pri odnosih, je vse manj prisotno in odnosi po lestvici vrednot počasi vedno bolj drsijo navzdol. Da je res tako, priča med drugim tudi vse večji delež razvezanih zakonskih in izvenzakonskih zvez, pri katerih vse preradi pomislimo, kako bi nam bilo bolje, če bi se jih znebili.

A na tem področju imamo še možnost, obstajajo namreč manj prijetne in prizanesljive možnosti, na primer izguba. Najsi še tako divjamo za navideznimi uspehi, smrt je ostala ista – prizadene, udari, preseneti, ustavi. Tedaj se prvič zavemo, da naše življenje sestavlja še kaj drugega kot le gledanje na uro in zadovoljno trepljanje žepa z denarnico, zavemo se, da so okoli nas še drugi ljudje, takšni, ki čutijo. Ljudje, ki so nam ves čas pomenili veliko več, kot smo si mislili – ali pa bi nam morali pomeniti, pa si za to nismo vzeli časa. In takrat se navadno počutimo nekako osramočeni ali pa nemara nebogljeni – a le do trenutka, ko ročico spet premaknemo v prvo prestavo. Tedaj smo spet v elementu.

PRAZNIK ZA SPOMIN

Še pred leti smo imeli poseben praznik, ki smo mu rekli "dan žena". Namenjen je bil temu, da se nekako umetno spomnimo na naše žene, matere in vse druge, ki so bile še pred nekaj stoletji manjvredna raja in so si morale zato dobesedno izboriti svoje pravice, vsaj navidezno enakopravnost in volilno pravico kot nekakšen simbol uspešnega dviga iz manjvrednosti. Za marsikoga je bil ta dan zgolj obveznost, takšna s poljubčkom in nageljčkom, nekateri drugi pa so vsaj tedaj videli, kaj vse nam pomeni žena, mati. Danes se je ne glede na to, da nam je zgledovanje po zahodnih vzorih ("idealih") v zameno prineslo drug praznik, ki mu pravimo "materinski dan", ta pozornost nekoliko izgubila in žena ter mati sta še bolj kot prej del vsakdana, "nekdo, ki je tu, ker je pač tako".

NEVIDNA VEZ Z VARNOSTJO

Toda v resnici gre za nekaj neprimerno pomembnejšega, ne le za nekoga, ki nam menja plenice, obveže potolčeno koleno in nas ošteje, če nismo napravili domače naloge. Pozabljamo namreč, da nam veliko več, kot bi si lahko mislili, pomenijo DOM, TOPLINA in VARNOST. Če zadevo ponazorimo nekoliko z astrološkega ter malo bolj z zoološkega stališča, nas misel najprej zanese k znamenju Raka, ki je z zgoraj zapisanimi pojmi neločljivo povezano, že preko analogije s četrto astrološko hišo, če drugače ne. Rak kot vodna žival pa je občutljivo in boječe bitje, ki živi v majhni špilji med kamni, dobro skrito izza ravno dovolj široke vrzeli, da se lahko prerine noter ali pa smukne ven. In Rak skoči na plano, ujame plen in se nemudoma vrne nazaj, v varnost skrivališča. Pri tem nikoli ne gre od špilje dlje od tiste razdalje, za katero njegov nezmotljivi nagon pravi, da se bo lahko vrnil. Njegova špilja je torej izhodišče, varen pristan, garancija za danes in za jutri.

Človek ni seveda nič drugačen. Če naj bi deloval v skladu s svojimi pričakovanji, mora imeti pristan, odskočišče, izhodišče. Da je najbolj naravno takšno izhodišče dom, ni nič novega. In ko se utrujen vrne po nov mernik energije za naslednje podvige, instinktivno ve, kam oditi, in kje se bo lahko odpočil, ne da bi mu pri tem pretila nevarnost.

A dom seveda ni samo hiša, špilja med kamni ali štiri stene okoli nas. Ker smo čustvena in socialna bitja (kar rak, na primer, ravno ni), ni dovolj le občutek, da imaš kam iti. Potrebujemo tudi nekoga, ki nas bo pričakal, sprejel, objel, potolažil, poslušal, po možnosti okaral, če že drugače ne gre, in nam dal za povrhu še kak koristen nasvet za jutrišnji dan. In kdo je to, če ne – mati?!

Mati je vedno tam. Četudi je oče v službi, na službeni poti ali pa ga v domu in s tem v našem življenju nemara sploh ni, mati pač je; od nje tudi pričakujemo, da je. Pričakujemo, da nas pričaka, kajti mati domu daje vse, kar dom sploh je v naši predstavi. Toplino, zavetje, varnost. In če posežemo po najbolj skrajnem primeru – tudi najbolj okoreli kriminalec, znan po brutalnosti, hladnokrvnosti ali pa sprevrženosti, se bo domov vedno vrnil po zavetje in mati ga bo vedno stisnila k sebi. Materinska vez, stkana že dolge mesece pred rojstvom, se ne pretrga kar tako, tudi če z otrokom ne ostane skupaj, se nevidna vez, pogosto zgolj na intuitivni ravni, vleče še naprej in prekine šele ob smrti enega ali drugega.

NOVA VLOGA ŽENE IN MATERE

Če se v ta karmični in praviloma zapleteni odnos ne spuščamo kaj globlje, potem nam skrita ostane marsikatera niansa ali pa globina, bistvo našega bivanja na Zemlji. Če pa se v raziskovanje tančic tega odnosa odpravimo s pomočjo drugih in bolj učinkovitih načinov ter tehnik, pa se nam počasi razkrije, zakaj odnos ravno med materjo in otrokom pomeni tako močan vpliv, da lahko zasenči večino drugih vplivov, na primer brata, učitelja, šefa ali kogarkoli. S pomočjo denimo enega od pogledov v astrologiji lahko na hitro ugotovimo temelj tega odnosa – mati je namreč tista, ki nam podeli status. Mati je tista, ki spozna, da smo.

Pred tem je ljubezen, prijateljstvo, držanje za rok'ce ali pa kak seks na zadnjem sedežu avtomobila. Spoznanje pa, da je na poti otrok, spremeni celo zadevo do temeljev. Ženska, pred tem zgolj dekle, ljubica ali pa znanka, ki je pristala na ljubljenje, postane tisto, kar ji je že v davnini podelil naravni zakon – postane mati. Od tistega trenutka je vse drugače. Postane zaščitniška, razmišlja o varnosti, torej o domu, poroki in prstanu, sanjari, kako bo lepo, ko bo mati.

Očetu otroka lahko o nosečnosti pove ali pa ne. Ni malo primerov, ko otrok za svojega očeta ne izve nikoli. V takem primeru je vez med materjo in otrokom seveda samo še močnejša, saj je mati več kot zgolj to – je edini hranitelj in učitelj, edinole ona daje vzore in vzorce. Vse bolj očitno pa je, da je v današnjem času, ko pokončni človek v socialno-razvojnem smislu še ni uspel dojeti bistveno spremenjene vloge med spoloma, ki jo pogojuje sodobni čas, takih primerov vse več. V neki strokovni knjigi (Rich, A.: "Of Woman Born: motherhood as experience and institution", 1995) lahko o tem preberemo naslednje: "Institut materinstva je polovici človeštva (ženskam) omejeval pravico do sprejemanja temeljnih odločitev, istočasno pa je moške odvezoval odgovornega očetovstva. Ustvarja nevaren razkol med zasebnim in javnim življenjem, ohromljuje žensko izbiro in njihove potenciale." Sociološko gledano to prinaša težave širokih razsežnosti, saj človek, ki se ne razvija v skupnosti, kjer se lahko spozna tako s slabimi kot predvsem z dobrimi platmi medsebojnih donosov med spoloma, se nauči o delitvi avtoritet, podeljevanju prioritet in številnih drugih vzorcih, v življenje – po možnosti v življenje v dvoje – odhaja osiromašen, hendikepiran. Te iste, odtegnjene ali pa prihranjene mu vzorce bo moral spoznati šele tedaj, ko naj bi bili že formirani oziroma ko naj bi imel do njih že svoje stališče, zato ga čaka učenje "v živo" ali pa "na stara leta", glede na to, da je vse bolj prisoten tudi pojav kasnejšega sklepanja življenjskih zvez oziroma zakonov. O tem, kaj potem taki starši, ki se ne le učijo biti starši, ampak celo še biti zakonci, lahko nudijo otrokom, ki naj bi bili logična nadgradnja dobrega in uspešnega zakona, bi se lahko pogovarjali še veliko več …

SKUPNOST TVORITA NAJMANJ DVA

Toda tudi v primeru, če ne gre za samohranilstvo, položaj že samo s tem dejstvom ni rožnat. Današnja mati je pod vse večjim pritiskom. Po eni strani se materinstvo, toplina in skrb za dom ter otroke od nje pričakuje že a priori, "ker tako pač je", po drugi strani pa se srečuje z vse večjimi izzivi tudi v eksistencialnem smislu, torej v zvezi s poklicem, zaslužkom, statusom. Časi, ko je mož po osem ali večurnem delu v tovarni prišel domov, sedel za mizo, pritegnil k sebi časopis in počakal, da je dobil predse kosilo, bi morali v sodobnem svetu že zdavnaj miniti – pa niso! Tako lahko rečemo, da mati ne podpira več treh vogalov, ampak vsaj še četrtega pol. Ob vsej preobremenjenosti pričakovati od nje še čas za toplino in nežnost do vseh doma je skoraj iluzorno. Nuja po drugačni delitvi vlog in nalog v družini je večja kot kdajkoli in moški, še nedavno tega lovec in edini hranitelj družine, bi moral pristati na drugačen vsakdan in na opravila, ki jih sedaj, ko je postal "le eden od dveh hraniteljev", ni poznal ali moral poznati.

Tu pa se zadeva počasi zalomi. To bi pomenilo nekaj takega, kot da bi lev, kralj živali, pričel tekati po žgočem soncu, da bi ulovil antilopo, jo privlekel domov in počakal, da se žena in deca do sitega nažro. Narobe svet! Tako se tudi mož svojim privilegijem zlahka ne bo odrekel. A razlika je v tem, ker sodobni, dirjajoči čas leve pusti v odnosih, v kakršnih žive že ves čas levje evolucije, človeka pa ne. Oh, kako sitno! Pa zakaj je potrebno govoriti o tem?

Ali žensko tako čaka nova bitka, to je zdaj vprašanje. Komajda si je priborila nekaj samospoštovanja, že se je znašla v čisto drugi vlogi, ki jo obremenjuje na sicer drugačen način, na vprašanje, katera od njenih dveh vlog pa je hujša, pa verjetno nikoli ne bo odgovora.

DOTA ZA ŽIVLJENJE

Zato ni dobro, da praznik žena vse bolj vodeni, in ni dobro, da ga časniki omenjajo samo ob robu, nekje med notranjepolitičnimi prekucijami, kroniko in vremenom. Kajti včasih smo se na ta praznik pripravljali drugače, vsaj malo smo pomislili ne le na nageljčke, ampak tudi na mame same. Ustavili smo se in vedeli, da bi bilo brez njih drugače, da sami ne bi bili to, kar smo. Kajti če so odnosi z materjo še tako ljubeči ali pa nasprotno moreči, določajo nas neprimerno bolj od odnosa z očetom (če se tam ne zgodi kaj res zelo posebnega). Nezavedno odrejajo našo izbiro partnerke in tudi partnerja – kak odnos ima mati do moža, torej očeta, razdelitve vlog, dela in ljubezni, tak odnos pomeni izhodišče tudi za hčer. Da o tem, kako sinovi svoje žene vsaj posredno ali celo nezavedno primerjajo z materami, ne govorimo posebej. In da v primeru, da odnos z materjo ni bil najboljši, potem od partnerke nezavedno pričakujejo nadomestilo, tudi ne.