Piše:Dr. Vojka Bole-Hribovšek v novi številkiKarme plus

ODPUŠČANJE OSVOBAJA

Gotovo poznate koga, ki se mu je zgodilo kaj težkega in se zdaj s tem ubada že leta in ne more in ne more preko tega. Vse njegovo življenje je nekako zaznamovano s tem in vse gleda skozi očala tistega, kar je bilo. Ne zmore "od-pustiti", to pomeni "pustiti stran od sebe" in se s tem rešiti. Sri Dip Narajan Mahaprabhudži, veliki indijski učitelj iz prejšnjega stoletja je dejal: "Človeku sta najtežji dve stvari: malo jesti in odpuščati."

Pa ne gre za to, da bi zdaj obsojali ali omalovaževali tiste, ki tega ne zmorejo. Nekatere zlorabe in krivice so resnično grozljive in jih ne gre podcenjevati, vendar pa ni treba, da nam krojijo življenje in preprečujejo, da bi še kdaj bili srečni. Tudi pri tem nam lahko pomaga joga. Poglejmo, kako!

Kako gledamo na odpuščanje?

Tako kot ob vsakem pojmu ima tudi ob odpuščanju vsak svojo predstavo in asociacijo, kaj naj bi to pomenilo. Priznati moram, da mi je beseda "odpuščanje" dolgo imela negativen prizvok. "Prositi za odpuščanje" me je spominjalo na ponižanje in prosjačenje, na manjvrednost ali "ne-vrednost", na kesanje (v negativnem smislu) in obsojanje. "Odpustiti" pa mi je pomenilo dvignjen kazalec, s katerim "grešniku" vzvišeno rečeš: "No, pa si končno le priznal svojo zmoto, torej naj ti bo, samo glej, da nikoli več ne narediš tega!" Kako odbijajoče! Nič čudnega, da bi mnogi raje naredili karkoli, kot pa priznali, da so se motili. Pa čeprav samo sami sebi, kaj šele komu drugemu! In ker je priznati zmoto tako neprijetno, mnogi raje odgovornost za svoje napake pripišejo drugim in jih potem krivijo za vse, kar se jim slabega dogaja v življenju.

Vesela sem, da ne mislim več tako. Če bi na odpuščanje gledali drugače, bi nam bilo dostikrat lažje in lepše. Zdaj gledam na to kot na nekaj pozitivnega in osvobajajočega. Odpuščanje mi pomeni, da se ne obremenjujem več s stvarmi, ki so mi grenile življenje. Bilo je in je minilo. Nisem pozabila, toda ne boli me več. Kot če bi se to zgodilo v neki davni preteklosti, ki že skoraj meji na pravljico. Namesto brezplodnega kesanja in tuhtanja, kaj vse sem jaz naredila narobe, pa se raje posvečam temu, da bi naredila kaj dobrega in koristnega. Mogoče bom lahko k temu pomagala še komu.

Maščevanje

Najbolje, da si za začetek ogledamo nasprotje od odpuščanja, to je maščevanje. Ti si storil nekaj, kar mi ni všeč, me boli ali mi škodi, in zdaj ti bom vrnila z enako mero ali raje še malo večjo. Tako da boš vedel, da lahko jaz tebe prizadenem enako, kot si ti mene! Nič slabša nisem od tebe! Ali pa ti povzročim bolečino zato, da boš sam občutil, kako to boli! Ali pa mislim, da morajo biti kaznovani vsi, ki ne delajo tako, kot jaz hočem. Morda pa mi maščevanje daje občutek večvrednosti. Včasih so govorili, da je maščevanje za bogove. Tako se postavljam nad tebe, ti sodim in upravljam s tabo. Kako božansko! Ali pa morda kako bedno! Zakaj!?
S tem ko se maščujem, nadaljujem spiralo nasilja in pripomorem k negativnemu v svetu. Jaz pa tega preprosto nočem in nimaš moči nad menoj, da bi me pripravil k temu! Koliko vojn, nasilja in gorja bi preprečili, če se ne bi pustili zavesti miselnosti maščevanja. "Vendetta", "krvna osveta", "džihad" in kar je še podobnih zahtev po nasilju, je tako grozljivih prav zato, ker se nikoli ne končajo. Vedno je nekdo prizadet in vedno misli, da je njegova "pravica" ali še huje - "dolžnost", da vrača z enakim! In tako se ta blaznost nadaljuje iz roda v rod. Kar slabo mi je, če poslušam koga, ki premleva vse krivice "od Adama in Eve naprej". Je to res največ, kar smo sposobni narediti v življenju?!

Osvobodimo se!

Kako pridemo do tega, da naše življenje najbolj določajo tisti, ki nam škodijo? Ker si ti naredil to, bom jaz naredila to! Če bi nas kdo hotel prisiliti, da se jezimo, grizemo, jokamo, si uničujemo zdravje, bi se temu hitro uprli, sami sebi pa to počnemo in še mislimo, kako prav delamo. Pri tem pa se tisti, ki nas je prizadel, tega pogosto niti ne zaveda, ali pa mu tega ni mar, če se tega celo ne veseli, in zadovoljno živi naprej, medtem ko si mi grenimo življenje.
Ne mislim, da moramo pustiti, da drugi "pometajo" z nami. Daleč od tega! Gotovo ne bom pustila, da se kdo izživlja nad mano ali da se okorišča na moj račun. Postavila se bom zase in za svoje pravice, vendar se ne bom pustila izzvati, da bi za to uporabila nasilje. Preprosto ti bom rekla "Ne!" in pri tem vztrajala. Mahatma Ghandi je s svojo politiko nenasilja pregnal Angleže iz Indije in dosegel svobodo za svojo deželo. Če je to mogoče v takem merilu, potem mora biti tudi pri naših malih vsakdanjih stvareh. Ali me boš spoštoval in sodeloval z menoj pošteno in pravično, ali pa ne bova sodelovala! Ne moreš pa me pripraviti do tega, da bi delala nekaj, česar nočem! Če si ti nasilen, če manipuliraš, me skušaš žaliti in zlorabljati, je to tvoj problem. Jaz se ne bom spustila na ta nivo. Preveč se cenim in rajši živim v sožitju sama s seboj, kot da bi ti vračala z enakim in se s tem razvrednotila. Svobodna sem, da počnem, kar menim, da je prav, ne pa tega, kar ti hočeš od mene!

Ko sem bila majhna, sta me starejši sestri pogosto dražili. Bila sem bila toliko mlajša, da se nisem mogla upreti. Sem pa kmalu ugotovila, da je najboljša taktika, če se ne pustim izzvati, ker ju potem hitro mine veselje do nečesa, kar ne daje želenih rezultatov. Če sem ostala mirna in neprizadeta, mi nista mogli nič in zmaga je bila moja. Potem sem se lahko jaz zabavala, ko sem ju gledala, kako nemočni sta! Preprosto sem si rekla: "Če počneš tole, je to zato, ker me želiš razjeziti. Tega veselja ti pa ne privoščim!" Tako sem se zelo zgodaj naučila samoobvladovanja in to mi je v življenju pogosto prišlo prav. Naučila sem se postaviti mejo, preko katere ne spustim nikogar in kjer nihče nima vpliva in moči. Tudi kraševsko-istrska trma mojih prednikov mi je pri tem izdatno pomagala. Včasih se splača biti malo "oslovski"!

Kaj pa če preveč boli?

Včasih pa ta "tehnika" ne deluje. Kaj, če smo res eksistenčno in življenjsko ogroženi, tako da se ne moremo preprosto "požvižgati" na to? Takrat nam lahko pomaga razumevanje. Razumeti moramo, da srečni ljudje takih stvari ne počnejo. Za takim ravnanjem se skrivajo jeza, strah ali bolečina. So kot bolezen. Bolniku s tuberkulozo ne zamerimo, da je bolan. Preprosto se zaščitimo, da ne bi zboleli še sami, in potem naredimo, kar je v naši moči, da mu pomagamo ozdraveti. Na žalost vsem morda ne bomo mogli pomagati, ni pa treba, da umremo mi z njimi. Prav gotovo pa jih za bolezen ne kaznujemo. Razumemo jih in sočustvujemo z njimi. Vemo, da je že bolezen sama dovolj težko breme, da jim ga ne večamo še s svojim obsojanjem. In tam, kjer sami ne znamo pomagati, pokličemo na pomoč "zdravnika". Lahko je to posrednik, državni organ ali "višja sila". Dokler si prizadevamo za varnost, ne pa za maščevanje, imamo vso pravico do tega.
Če vemo, da bomo prišli v stik s takimi ljudmi ali okoliščinami, se lahko vnaprej zavarujemo. Kadar to ni mogoče, pa se lahko vsaj »cepimo« s potrpežljivostjo in sprejemanjem neogibnega. Vsi problemi pač niso rešljivi, vsaj ne tako, kot si mi predstavljamo, in takrat nam ne preostane drugega, kot da stisnemo zobe in preživimo, kot najbolje vemo in znamo. Vse mine in tudi to bo. Če pa že pride do neizogibnega, bomo vse skupaj lažje prenesli, če bomo ostali umirjeni in sproščeni. Prijateljica mi je pripovedovala, kako je med drugo svetovno vojno že čakala, da jo bodo ustrelili kot talko, toda ker ni izgubila glave, se ji je uspelo izmuzniti in se je rešila. Dočakala je osemdeset let in želim ji, da bi jih vsaj sto. Taki si to zaslužijo! Lahko so nam za zgled.

Odpustiti sebi

Ko sprejmemo, da smo ljudje pač ljudje, ne bogovi, ki bi bili popolni, nam je veliko lažje ne zameriti. Verjemite, da imamo vsi dovolj dela sami s seboj tudi brez razmišljanja, kako bi drugim grenili življenje. Razen v izjemnih okoliščinah, kot so vojne in organiziran kriminal, gre pri stvareh, ki nas prizadenejo, največkrat za nepazljivost, netaktnost ali pa preprosto nepoznavanje okoliščin. Dostikrat še sami ne vemo, kako bomo reagirali na nekaj, kako naj potem drugi vedo, s čim nas bodo prizadeli! Če to razumemo, bomo strpnejši do njih in tudi do tudi do sebe.

V Stari zavezi me je kot otroka vedno motila zgodba o Adamu in Evi. Eva naj bi Adamu rekla, naj jé prepovedano jabolko, ko pa se je moral soočiti s posledicami, je krivdo za to prevalil nanjo. Mislila sem si: "Če je tako butast, da naredi, karkoli mu kdo reče, ne da bi mislil s svojo glavo, naj pa kar trpi! Čisto prav mu je!"

Včasih je najtežje sprejeti, da smo za nekaj sami krivi. Prevzeti odgovornost za svoja dejanja, besede, misli in čustva ni lahko. Je pa osvobajajoče! Dokler se čutimo žrtve drugih, jim s tem dajemo v roke svoje življenje. "Ti si kriv, da nisem naredil tega in tega, ker si….." ali "Ti si kriv, da sem naredil …..". Kako zlahka preložimo odgovornost na druge! To je veliko lažje, kot odločati samostojno in prevzemati odgovornost za posledice.
Tudi ko smo nekaj naredili pod vplivom drugih, je odgovornost še vedno naša in posledice bodo zadele nas, ne njih. Če ti nekdo ponudi strup in ga izpiješ, se boš zastrupil ti, ne on, pa če si vedel, da je to strup ali če nisi. Ker pa na žalost nismo vsevedni, dostikrat "spijemo strup" v dobri veri, da je zdravilo. In kaj zdaj? Lahko se jezimo na svojo nevednost in se tolčemo po glavi, vendar s tem ne bomo kaj dosti rešili. Samo sprejmimo, da nismo nezmotljivi, in skušajmo popraviti, kar se popraviti da. Naredili smo najboljše, kar smo vedeli in znali. Z obremenjevanjem s tem, "kaj bi bilo, če bi bilo", ne rešimo ničesar. Drugič bomo raje prej preverili vsa dejstva, preden se bomo odločili.
Danes je moderen izraz "informirano odločanje". To pomeni, da vemo, v kaj se spuščamo in kakšno je tveganje. Kadar sem v dvomih, se vedno vprašam, kaj je najhujše, kar se mi lahko zgodi, če naredim to in to. In če se mi zdi korist vredna tveganja, pač tvegam in upam na najboljše. Ko pa se enkrat odločim, pri tem vztrajam in tudi sprejmem posledice. Samo tako sem zares odrasel, zrel človek. In kot zrel človek vem, kje so moje omejitve in do kod seže moje znanje. Tam so tudi meje moje odgovornosti. Če se zgodi nekaj, na kar nisem mogla vplivati, se ne bom krivila za to.

Žalostno je, da si otroci iz nefunkcionalnih družin dostikrat naložijo breme odgovornosti za odnose v družini. In potem se obtožujejo, če stvari ne gredo tako, kot bi morale. Nihče jim ni povedal, da niso odgovorni za napake svojih staršev in da morajo ti sami razrešiti svoje probleme. Če jih še odrasli niso sposobni, je tega še toliko manj sposoben nebogljen otrok. Namesto, da bi poskrbeli zase in si uredili življenje, se vedno čutijo odgovorne za nekoga, in tudi ko odrastejo, stalno nekoga rešujejo in sploh posvečajo preveč pozornosti drugim in njihovim problemom, ki jih skušajo rešiti namesto njih. Preprosto ne morejo si odpustiti, če je kje kaj narobe, pa če imajo kaj pri tem ali ne. Sprejeti morajo, da je vsak odgovoren sam zase, in da lahko pomagaš samo tistemu, ki za pomoč prosi ali jo je vsaj pripravljen sprejeti. Vse drugo je vmešavanje v življenje drugih in nedopustno. Odpustimo si torej, če ne moremo rešiti vseh problemov sveta, in se rajši posvetimo razvijanju svojih potencialov. Najbolj bomo pomagali svetu, če se bomo naučili živeti mirno in zadovoljno. Tako bo na svetu vsaj en problem manj!

Kako odpustiti ali še bolje – KAKO ne zameriti?

Veliko lažje nam bo odpustiti, če se znamo umiriti, sprostiti in analizirati položaj in same sebe. Joga nam za to ponuja tehnike sproščanja in meditacijo samoanalize ter pranajamo. S pranajamo pa uravnavamo delovanje simpatičnega in parasimpatičnega živčnega sistema in obvladujemo čustva. S sproščanjem premagujemo stres. Z meditacijo samoanalize pa se učimo biti nepristranski opazovalci vsega, kar se dogaja v nas in izven nas. Če nas nekaj zaboli, moramo vedeti, da ta naša čustva morda izvirajo iz drugih časov in okoliščin, ki s trenutnimi nimajo veliko zveze, razen te, da so v nas prebudila stare bolečine, strahove in zamere. Sprejmimo to kot priložnost, da jih prepoznamo, analiziramo in se jih osvobodimo. Čim manj take "stare navlake" bomo nosili s seboj skozi življenje, tem lažje nam bo. Manj bo stvari, ki nas bodo prizadele, če pa bomo že to "do-pustili", bomo tudi lažje "od-pustili".

Jogijska filozofija pravi: "Vsa živa bitja so moja bit." Če sem torej vse jaz, komu naj torej zamerim in komu moram odpustiti? Kjer je enost, ni prizadetosti in ni potrebe po odpuščanju. Potrebno je samo razumeti. Razumeti, da smo vsi ranljivi, da bi radi naredili iz sebe najboljše, kar lahko, pa nam ne uspeva vedno, in da je eden od naših obrambnih mehanizmov, da smo slepi za svoje napake, dokler nismo dovolj močni, da se jih rešimo. Z vadbo joge pa si lahko pridobimo potrebno moč, da se spremenimo. Ta moč je jama – samobvladovanje. Ta moč je nijama – disciplina. Ta moč pa je viveka - znanje, sposobnost razločevanja resnice od neresnice, dobrega od slabega. Ta moč je veragja – odvezanost od posvetnega in hrepenenje po združitvi z vesoljno bitjo. Ta moč je tjaga – odrekanje vsemu negativnemu. Ta moč je šam – usmerjanje uma in čutil vase, tako da vedno vemo, kaj se dogaja z nami in v nas. Ta moč je dam – nadzor čutil in duha in izogibanje slabim dejanjem. Ta moč je titikša – vztrajnost, disciplina in premagovanje težav. Ta moč je uparati – dviganje nad težave, slavo in ponižanje. Ta moč je šraddha – zaupanje v učenje modrih in v svojo pot. Ta moč je samadan – nenehno stremljenje k cilju, od katerega nas nič ne more odvrniti. Ta moč je santoša – zadovoljstvo, ne glede na okoliščine. Ta moč je Atma gjana – spoznanje naše prave biti, ko spoznamo, da vse, kar naredimo drugim, naredimo sami sebi, ker smo vsi eno. Takrat lahko ljubimo vse enako in takrat lahko odpustimo vsem vse in končno zaživimo srečno in svobodno, prosti preteklih dejanj – naših in tujih. To pa je največje darilo, ki ga lahko podarimo sebi in drugim.