Ko smo stare pet let, jo občudujemo kot boginjo. Krademo ji ličila, si natikamo njen nakit in se šopirimo v njenih visokih petkah – vse, da bi le bile videti kot naša mamica, ki poskrbi, da se v varnem kokonu prebijemo do najstniških let. Takrat, ko naša starost doseže zloglasno trinajstico, se naš odnos do mame spremeni. Nenadoma nas na njej vse moti in zdi se nam, da je njeno poslanstvo to, da nam čim bolj oteži življenje s svojimi zahtevami in pravili. Si lahko naš odnos do mame po končanih najstniških uporništvih brez razloga opomore in postane naša čustvena opora?

Strokovnjaki se strinjajo, da so občutljiva mladostniška leta tista, ki po pravilu prinesejo spremembe v odnosu med mamo in hčerjo, saj si najstnice običajno ne želijo več postati kopija svojih mater, občutijo pa tudi potrebo po oblikovanju svojega lastnega jaza in razvijanju določene mere samostojnosti. Prej mamine punčke se prelevijo v trmaste in zagrizene nasprotnice, ki rečejo belo, če njihova mama reče črno, in imajo občutek, da je mama na svetu le zato, da jim greni življenje. Seveda ne zamudijo nobene priložnosti, da ji to v povišanem tonu in ob spremljavi zaloputnjenih vrat tudi povedo.

Običajno traja nekje od sredine dvajsetih proti tridesetim letom, ko mlade, zdaj že značajsko oblikovane ženske z že nekaj življenjskimi izkušnjami ponovno najdejo stik s svojo mamo in z njo celo oblikujejo prijateljski odnos. Posebno ključna prelomnica je rojstvo naslednje generacije, ko se stavek »Razumela me boš, ko boš sama imela otroke« udejanji in ko hčere pravzaprav spoznamo, kako brezmejna in polna odrekanj je materina ljubezen. A tudi takrat se nam lahko pogosto zdi, da je mama le neprestana kritičarka vseh naših dejanj.

»O, ne, zvenim kot svoja mama!«
Odnos med materami in hčerami je najbolj primaren odnos med dvema osebama, ki vpliva na življenje obeh in ki nosi v sebi veliko čustvenih obremenitev. Gre za močno vez, ki pusti pečat, katere pomena in dragocenosti se pogosto ne zavedamo do točke, ko se vez zaradi različnih vzrokov prekine.

Ne nazadnje so od kvalitete odnosa med materjo in hčerjo odvisni tudi odnosi z drugimi ljudmi v njunem življenju; partnerske veze, prijateljstva, vzgoja otrok pa tudi sposobnost razvoja intime, samozavesti in samopodobe. Ni malo žensk, ki se jim na določeni točki njihovega življenja zazdi, da so zrcalna slika svojih mater, in ko govorijo s svojimi otroki, slišijo besede svoje matere prihajati iz lastnih ust. »Vse bolj ji postajam podobna,« se zave marsikatera hčer, ki je v najstniških letih sveto prisegala, da se to ne bo zgodilo.

Strah pred tem, da bomo odrasle podobne svoji materi, je tako pogost pojav med ženskami v zahodnem razvitem svetu, da je dobil celo svoje ime – matrofobija. A strokovnjaki dodajajo, da se trend počasi umirja. Z vse večjim številom polnozaposlenih mater jih njihove hčere laže vidijo kot individualne osebnosti, matere pa tako svojega življenja ne živijo skozi hčerinega.

Mama, zakaj si taka?
Morda gre vzroke za nestrpnost in občutljivost hčera do svojih mater iskati v dejstvu, da jih nezavedno postavljamo na nekakšen piedestal in do njih gojimo visoka pričakovanja. Matere morajo po naših bolj ali manj podzavestnih predstavah ljubiti popolnoma, živeti nesebično in nikoli delati napak.

A matere niso nikakršne superjunakinje, temveč ženske kot vse druge, z lastnimi potrebami, hotenji, slabostmi in vrlinami. To, da hčere od svojih mater pričakujejo stoodstotno predanost in nezmotljivost, matere pa svoja pričakovanja, predstave o načinu življenja in ambicije projicirajo na hčere, je pogost vzrok za nastanek konflikta, ki lahko v njihovih medsebojnih odnosih pusti nepopravljivo razpoko.

»Zakaj me ne moreš razumeti?«
Zdi se, da hčere odnos mater do njih le redko ocenjujejo kot ravno pravšnji. Nekatere trdijo, da se mame preveč vmešavajo v njihovo življenje, spet druge bi si želele več podpore in razumevanja. Nevihtni oblaki nad odnosom med mamo in odraslo hčerjo se običajno razvijejo iz osnovnega, ključnega vprašanja: bo mama znala sprejeti hčer kot odraslo, zrelo in odgovorno osebo, enakovredno sebi, ali pa se bo hči pri tridesetih še vedno počutila kot nebogljena punčka, ki potrebuje materino potrditev, a hkrati ne prenese njene kritike?

To v praksi pomeni, da mama hčeri zaupa in se ne vmešava v njeno izbiro glede osnovnih življenjskih zadev: kako vodi gospodinjstvo, kakšnega partnerja si je izbrala, kakšno spolno življenje ima, kje dela, kako zapravlja svoj denar in podobno. Dobronameren nasvet seveda pride prav, a pustiti hčer, da je sama svoja ženska, da dela svoje napake in se iz njih sama uči, je največje darilo, ki ga mater lahko da svoji hčeri. Materini očitki, ki so pogosta zvočna spremljava življenja marsikatere hčere - »Hočem ti samo dobro, nočem, da narediš iste napake, kot sem jih jaz« - so hčeram v težkih situacijah prej v breme kot v oporo.

Neprecenljiva vez, ki utegne boleti
Matere in hčere, ki tudi v odrasli dobi ne zmorejo imeti kakovostnega medsebojnega odnosa, pogosto ponavljajo stare vzorce nadzorovanja in uporništva iz otroštva. Zdi se, da se nikakor ne morejo slišati. Hči bo tako poslušala mamo nekaj reči, a ji bo v mislih panično odzvanjalo: »Skuša me nadzorovati.« Po drugi strani bo mama v hčerinih besedah zaznala zgolj jezo in očitke. Ko tovrstna komunikacija preide v običajno interakcijo, je čas, da vsaj ena od njiju naslednji prepir ustavi z: »Rada te imam, se lahko o tem pogovoriva drugače?«

Ljudje različnih generacij večkrat doživijo komunikacijski trk, pri materah in hčerah pa je to zaradi čustvene povezave še bolj izrazito. Toda tudi zgodovina bitk lahko vodi k razumevanju, rasti in celo povezanosti, če si bosta obe to le dovolili. Ključ so odkriti pogovori, v katerih druga drugi dopustita izraziti svoja čustva in poglede brez prekinitev, obrambnega vedenja ali presojanja, rezultatov pa seveda ne gre pričakovati čez noč.

Ključ za boljše medsebojno razumevanje je tudi poglobljeno poznavanje druga druge, zato se morajo mame in hčere truditi tudi za skupno preživljanje časa ob različnih aktivnostih. Če odstranita svoja pričakovanja in sprejmeta druga drugo takšni, kot sta, ustvarjata mama in hči možnost za odnos, ki bo bogatil obe. Takrat bosta razumeli Diane Keaton v vlogi matere, ki bi v filmu Ker sem jaz tako rekla najraje sama vodila življenje svojih treh hčera, ko pravi: »Bog je izumil matere, da opravijo stvari, ki jih on ne more.«