Nasmeh na obrazu...
iskra v očeh...
upanje v srcu...
ogenj v dlaneh...

Pa misliš,
da to ni mogoče?
Ne verjameš v belo,
misliš, da vse je temno?
Se ti zdi, da vse veš,
ko nekdo na tvojo ramo se zjoče?
Si ne upaš enkrat
zares poleteti v nebo?

Se še spomniš,
kako si prihajal k meni,
se še spomniš,
kako si me zgrešil?

Se še spomniš,
kako si se potem vračal?
Ali se spomniš,
kje si me našel?

Se še spomniš,
kako sem te prepričevala?
Se še spomniš,
kako si se hitro vdal?

Ali se spomniš,
kako si poskrbel zame?
Se še spomniš,
kako je bilo takrat?

Ti molčiš.
Kamen, na katerem si sedel
je spregovoril.
Zrušeni kamen je napisal zgodovino.
Ob kamnu si sam kamen postal.
Telesno in čustveno nevtralen.
S pomanjkanjem svetlobe.
Kamen s smrtno barvo v sebi.
Kamen je tvoja duša.
Kamen je tvoja misel.
Iz apnenca je tvoje lice.
Gospodar neizgovorljivega sveta si.
Zakaj delaš toliko senc,
zakaj postavljaš toliko omejitev?
Kamorkoli stopim so pregrade
kamnite pregrade in zidovi.
Koliko sledov zapuščaš za svojimi
umrlimi zvoki, ko padaš in zadeneš.

Salonar je padal v praznino
in nikoli več ni dosegel vodoravne ceste,
da bi nogo obul in znova shodil.

Salonar je s svojo konico tipal
kje so še ovire
in kje v področju časa je ples.

Če bi salonar hotel nogo poiskati,
bi vedel, da ni zaman deževalo oko to poletje,
ko je mazurka zdesetkala poskočni čas.

Če bi salonar vzel svetilko v roko,
bi videl kje ječi bosa noga,
ki je v škrlat obarvala utrujeno kožo.
Odmaknil bi kamenje, ki ga je nosila
cesta v rokah mladih dlani
in šel bi skoz razbitine nekega večera,
ki je imel na vesti krvavi madež v čevlju.

Ko si odhajal
zakaj nisi vzel
s seboj spominov
zakaj si ostajal tu
z nasmejanim obrazom
zakaj si ostajal tu
z istimi glasovi
zakaj si dopustil
da pljuskajo
izgovorjene besede
v obraz
zakaj si zapustil
prstne odtise na duši

Ne oziraj se
ne glej nazaj
okenske šipe
so okamenele
ne boš več videl skoznje
bilo je davno
tisoč svetlobnih let je
odtekle so želje iz srca

Spala sem pa me ni pustilo v miru spati.
V mojih prsih je začelo biti tuje srce.
Kako je to, da je bitje prebudilo moj spanec,
kako je to, da se je tuje srce prikradlo v tišino
in sprožilo tak nemir v meni?

Čigavo je to tuje srce,
ki je padlo kakor slap razpenjene vode vame?
Jaz ga nisem klicala in tudi vabila ga nisem,
nisem se ga dotaknila s prsti.
Po medicinski logiki ga nisem videla
in tudi poznala nisem njegovega tkiva.

Zakaj je planilo vame kot riba iz vode,
saj ve, da ne znam narečja njegove krvi.
Mar ne ve, da je eno srce človeku dovolj?
In to tuje srce je spolzelo po mojih žilah
in se me polastilo. S kakšno pravico
je napolnilo vse kotičke znotraj mene
in iz mene izvabljalo posiljene želje?

Srce je ves svet v tvojem telesu,
srce je rdeča jagoda v jutranji rosi,
srce je nasmeh, zaljubljen v studenec,
srce je koča, v kateri se je zgodil čudež.

Srce je ves spomin in vse vedenje,
ki prekriva vse strehe sveta in polja
ter s svojimi velikanskimi leputami dobrote
podarja toliko cvetnih daril ljudem.

Srce je sposobno sprejeti toliko bolečine
in razdajati toliko tolažbe in usmiljenja,
prizanesljivosti in dobrohotnosti,
da se razda do poslednjega utripa.

Pokažeš svoj obraz
in nasmeh je vse, kar premorem.
Napišem ti pismo,
a ti si tih in skrivnosten.

Potapljaš se v šumenju valov,
oglašaš se s spreletanjem ptic.

In sem ptica in val in sem gora
in oblak sem in žarek in riba.
Razlezem se v utripajoče bitje tvojega srca.
Ko zaprem oči, te najbolj vidim.

Pokažeš svoj obraz
in nasmeh je vse, kar premorem.

Zjutraj zarana sem razprla svetlobo,
prihajajočo luč odznotraj,
vso nakopičeno moč duha,
vso površino notranjega bivanja,
vso razsvetljeno dlan sem razprla
in jo dvignila visoko nad svojo glavo.

Jutranje sonce me je povabilo na smehljaje
in ves svet se je potopil v iskanje poti.
Opazovala sem kako prodiram v svet resnice
in kako visoko v neskončnost se dvigam,
kakor da bi s seboj nosila svoje darove.

Ko je vrtnica zrasla iz moje duše
z mogočnim vzgonom navdušenja
in iskala uglašenost z mavričnim svodom,
ne da bi s trnji ranila metulja,
sem se v mehki svetlikajoči se pletenini
počutila prijetno, razburkana čez obzorje.
V sebi sem videla pozlačeno oko
in ko je bilo potovanja samega po sebi konec,
sem se počutila kakor senca metuljevih kril,
ki zariše minljivo sled žlahtnega utrinka.

...o0o...

Zdaj razumem
kako sem hodila
korak za korakom
po stezicah
in belem kamenju
pozlačenih idej
prepričana,
da me materina roka
pelje na peskovnik ob reki,
kjer bom gradila gradove
svojih sanj.

Naučila sem se pravil
iz svoje notranjosti.
Ko so mi igre razvenele kri,
sem bila prisiljena k obstanku
ob odplavljenih gradovih
in spoznala sem,
da prekašam reko
v svoji mirnosti.

Korenine so pognale deblo drevesa
in zeleni duh je potoval in se vzpenjal navzgor.
Deblo se razvije v višjo enotnost: krošnjo.
Krošnja se razcveti in rodi sadeže.
V sadežu je ukinjen cvet
tako kot zrela leta ukinjajo človeku mladost.
S smrtjo ostane telo izpraznjeno duha.
Telo postane nič: nebivajoči duh.

Duh kot ideja se s smrtjo svobodno razreši
kot narava in se prerodi kot lepota večnega.
Narava se kot ideja odtuji sama sebi
in konča svoj razvoj kot samospoznanje duha.

Duh zre samega sebe v popolni svobodi
zunanje lupine in smiselno dojame sebe
v carstvu večnosti kot stvaritev sveta,
ki je rojena iz duha svetlobe
kot prirojena lepota svobode,
ki pripada neskončni veličini večnosti.

Okoli vratu bi ti roke ovila,
te stisnila k sebi in na vso moč zavpila,
to je tisto, ko iskala sem v tebi,
našla in videla pa sem v sebi.

To je ljubezen, ki jo hočem prijeti,
ti si tisti, ki ga želim imeti.
Vem, da svoboden si in del vesolja,
ne vem, če je to tudi tvoja volja.

Vem, da ne smem si te premočno želeti,
želim pa si te strastno objeti.
Vem, da želiš si to tudi ti,
čeprav si iz tega ne delaš skrbi.

Kdaj bo mogoče to, ve pa le Bog,
poslušam in gledam za znak vsepovsod.
Nikjer pa odgovora točnega ni,
počakati moram v vsej potrpežljivosti.

Veter mi je prinesel
od tebe najlepši glas...
upam, da tudi ti zdaj slišiš,
da v mislih čuvam te jaz.

Na ptici začutila sem
tvoja najlepša krila...
hvaležna sem za vse,
kar sem od tebe dobila.

Sonce se je s svojimi žarki
vztrajno prerinilo skozi tisoče oblakov...
spomnili so me nate,
ki ni te strah sanjati, lotiti novih se korakov.

In zrem v nebo nad mano zdaj,
razpira mogočno se, visoko...
hvala, ker si tu,
ker pustiš, da čutim te globoko.

Ob koncu pomladi,
v začetku poletja,
na trati ob vrtu,
preprogi iz cvetja.

Poljub si mi dala,
kot Ti si ga znala,
bila si kot roža,
mikavna in zala…

Na pravljični trati
bilo je zakleto,
vrata za vrati,
ključavnic nešteto..

Ko vse sva odprla,
so barve zbledele,
nazaj se ozrla,
so rož´ce venele ….

Sladko satje v rosah deviških rok,
gnezdo plete domišljijo s petjem ptic.
V krošnjah platan se znoči in morje valovi.
Tišina poletnega večera se nabira v vejevju
in teža skrbi v kopalnem plašču mesta,
ga hrani z okusom morja.
Jaz hodim po asfaltu
in čutim življenje, ki utripa pod njim.
Drevo razširja svoje korenine
in strastno dviguje cestišče.
Veje barvajo hiše ob cesti v zeleno.
Sledovi mojih stopinj bodo ostali
v duši drevesa, globoko v koreninah.
Mesec bo čez desetletja svetil skoz vejevje
in platana, ki se razrašča v dlan
na Verdijevi ulici v Kopru,
je sprejela moj pogled v belo telesno skorjo
in jaz se omamljam z njeno lepoto,
padam globoko, globoko podnjo.
Ljubeča roka me je pobrala
in posrkala vase.

…o0o…

Ko greš za mojim pogrebom,
vedi, da slišim prav vsako,
tvojo resnično, ali lažnivo besedo.

Zato imam najraje, da si kar tiho
in začutiš tisto posebno milino,
ki je vedno prisotna na pogrebih.

Kajti to niso čustva prisotnih,
to sem samo jaz v svoji drugi podobi.

Skušaj me ohraniti v lepem spominu
in pozabi kar je med nama bilo slabo,
odpusti mi, kakor sem tudi jaz odpustil tebi
in se pripravi na svoj prehod, če se lahko.

Česa se bojiš,
kaj bi se zgodilo?
Zakaj pred menoj stojiš,
kot bi bila strašilo?

Zakaj te ni tu,
ko te hočem?
Kam zbežiš,
ko sama jočem?

Pred čem bežiš,
ko kar greš?
Ko Zagledan stojiš,
zakaj mi svojih misli ne poveš??

In potem.. kar naenkrat prideš.
Kot da se nebi nič zgodilo..
Ne oddideš..
tu si, in si moje zdravilo.

Na dedovi gmajni pred vasjo v Kozjepari
stare jablane povešajo veje nad ozko potjo.
Ves grunt so reveži davno gospodi prodali,
otroci otrok o prazni skledi le malo vedo.

Na Križišču stoji znamenje z zahvalo.
Bogve zakaj? Nikoli se ne obrnem vstran.
V hudih urah mi je pred težo upanje dalo,
da upognjeni vrat pred mlinom zravnam.

Nosila sem vrečo, v njej rumeno zlato,
ob kapelici sem počila in mislila o kruhu,
ki ga leta in leta ni videlo moje oko,
le teža na glavi, zrnje je šumelo v uhu.

Ko še nisem imela obraza
sem vodi podarila svoje življenje.
Vodi, ki ji struga določa tok,
vodi, ki pronica skoz kamenje,
vodi, ki za seboj pobira osat in suhe veje,
vodi, ki si je izbrala morje
za potešitev svoje žeje
na robu sveta.

Prepustila sem se vodi,
ki vse odnaša s seboj
in pozablja na svoje poti,
ko razhlaplja sebe v svetlobo
in zapušča mline ob reki.

S teboj bi ljubil se na gozdnem mahu,
na praproti, ki po dobravah rase,
na spomladanskih rožah tihe jase,
pod češnjo, ki dehti po cvetnem prahu.

S teboj bi ljubil se v dehteči travi,
na snopih rži, ovsa in pšenice,
na mrzli plošči skalnate police,
na vročem pesku afriški puščavi.

S teboj bi želel se povsod ljubiti,
povsod, kjer mogli najini telesi
bi vdati se ljubezni tihi, skriti.

Naj jutro bo, naj noč se v dan prevesi,
se nama, ko drug drugega želiva,
razkošna postelja povsod odkriva.

Boginja Izida Istre
prinaša moji ulici jutro
z diademom poganske živali -
krvoločnega leva
z nadmočjo
vojne in miru.
Zaprti so listi knjige
na ležišču zdrobljene zvezde,
svetloba in mir mojega mesta
bodita hvaljena.

Bodi blagoslovljen popotnik,
ki prihajaš v moje mesto!
Hrepenenje te je zdramilo,
zato ga objemi z dušo tesno
in vse želje se ti bodo spolnile.

Starodavna Cibele in Priapa
obujata spomine
na morje, sonce in oljke,
na jadra in ladijske kljune
rimskih galej
s simbolom mesta
Capo d'Istria.

Sonce je!
Poglej, sije zate.
Jaz sem Soncu naročila,
da mora sijati!

Glej žarke,
grejejo te in ti dajejo življenje.
Jaz sem Soncu naročila,
da mora sijati - Zate!

Glej Rumena!
Rumena je barva sonca..
Ne pridem ji do Konca..
Jaz sem ji naročila,
da mora sijati - Zate.

Pravzaprav sem jaz Sonce.
Sijem Zate.
Lahko bi te pogrela,
lahko bi Oživela.

Spet cvete drevo jabolk rumenih,
ki vsadil ga je ded na dobravski »Ogradi«,
nekdaj trosilo nadme v plamenih
je dih razcvetele pomladi.

V mogočnost Čavna strmim,
ki razdaja zlato po Vipavski dolini
in prši kaplje ljubezni z višin
in pisane čare bogate jeseni.

Ljubim travnik otroštva goreče,
spomine iz cvetoče pomladi,
tople poljube in objeme goreče
iz jase zelene »Ogradi«.

…o0o…