|  Ko greš za mojim pogrebom,
vedi, da slišim prav vsako,
tvojo resnično, ali lažnivo besedo.
Zato imam najraje, da si kar tiho
in začutiš tisto posebno milino,
ki je vedno prisotna na pogrebih.
Kajti to niso čustva prisotnih,
to sem samo jaz v svoji drugi podobi.
Skušaj me ohraniti v lepem spominu
in pozabi kar je med nama bilo slabo,
odpusti mi, kakor sem tudi jaz odpustil tebi
in se pripravi na svoj prehod, če se lahko.
Ti in jaz midva sva večna v tem učenju,
ki je ljubezen in mir in ki je vsa dobrota.
Zaradi tega sva bila kratek čas skupaj,
da sva se tega drug od drugega učila,
da sva podelila vse tisto, kar sva si lahko.
Ne žaluj in se veseli življenja,
kajti s svojim žalovanjem mi otežuješ prehod.
Vedi, da se na Zemlji ne konča najina pot
in da naju čaka odkrivanje te dobrote,
resnice, ljubezni in miru, tudi drugod.
Amen
stojči Stojan Svet
|
NE ZAMUDITE
Ko greš za mojim pogrebom
Prispeval/a: titanic dne ponedeljek, 4. julij 2005 @ 09:52 CEST
Ljudje ponavadi ne želijo govoriti o smrti in pogrebih, vendar ko človek ne sprejme smrti, ne začne resnično živeti. Vsak dan pomalem umiramo, če se zavedamo življenja. Vsak dan nam je podarjen, mi pa ga mečemo stran brez hvaležnosti in sprejemanja vsega.
Ljudje se srečujemo in poslavljamo. Pa smo kdaj hvaležni, da smo se srečali s tem ali onim človekom? Se kdaj vprašamo, kaj nam je dal lepega človek, s katerim smo morda le bežno spregovorili? Se vprašamo, kakšno darilo je to, ko z nekom govorimo, ko nam nekdo pokloni svoj čas, ko pokaže, da želi biti z nami, da mu je lepo v naši bližini? Se vprašamo kdaj, kaj damo mi, ljudem, ki jih srečujemo, ki so nam dragi, bližnji....
Vsak nasmeh, vsaka vibracija ljubezni, sprejemanja drugega takšnega kot je, vsak trenutek, ki ga poklonimo nekomu tako, da ga poslušamo in slišimo kaj je povedal, je darilo.
Obdarujmo druge s tem kar imamo in dobili bomo še več darov za katere bomo lahko hvaležni.
lp Melita
Ko greš za mojim pogrebom
Prispeval/a: stojči dne ponedeljek, 4. julij 2005 @ 10:57 CEST
ko se je pred mojimi in očmi mnogih ljudi
pred nakupovalnim centrom v Postojni
ponesrečil mlad motorist.
Videl sem kako je iz njegovega telesa odhajalo
in odšlo življenje......
V par minutah so prihiteli reševalci,
saj je reševalna postaja od dogodka nesreče
bila oddaljena samo dvesto metrov
in ga nekaj minut brezuspešno oživljali,
mu sneli čelado in pokrili z belo rjuho.........
Za sabo je pustil ženo in dva majhna otroka.
Star je bil 28 let.
Vsi vemo, da hitrost ubija,
pa se nekaterim kar naprej mudi,
kot da bi radi čimprej prišli
do konca svoje življenjske poti.. ...
Ko sem bil tam, sem čutil njegovo prisotnost ......
In se pozneje skušal vživeti v ljudji,
ki so končali to zemeljsko pot,
kakšno je njihovo odhajajoče sporočilo nam,
ki smo še vedno tu
in tako je nastala zgornja poslovilna pesem.
Bil sem kot večina od nas tudi na pogrebih mojih
sorodnikov in prijateljev
in ko tako hodiš za pokojnim,
lahko kdaj pa kdaj nehote tudi slišiš
kakšne tam klamfajo nekateri prisotni
na račun pokojnika in njegovih bližnjih,
da se jih Bog usmili.
To seveda nikomur ne koristi
niti pokojniku niti njim.
Draga Melita hvala za tvoj komentar.
lp
---
stojči
Ko greš za mojim pogrebom
Prispeval/a: Miran Zupančič dne torek, 5. julij 2005 @ 10:27 CEST
Človek je ustvarjen tako, da kar se tiče tega kar je v nas notranje, ne more umreti. To notranje obstoja v vsakem človeku , ki se rodi tu na zemlji; notranje je to kar imenujemo kot duh, a zunanje imenujemo kot telo. Zunanje, nam služi za koristne namene v našem naravnem svetu; to telo odvržemo ko umremo. Notranje, ki se imenuje duh, pa je vgrajeno za koristne namene v duhovnem svetu in to ne umre.
Ta notranji duhovni človek je potem dober duh in angel kadar je človek v svetu bil dober, a zlobni duh, če je človek za časa življenja na tem svetu zloben.
Naš človeški duh se po smrti fizičnega telesa pojavi v duhovnem svetu v človeški obliki, prav v takšni kot za časa življenja na zemlji. Uživamo, sposobnost vida, sluha, govora in občutenja kot to na tem svetu, ter popolnoma obdržimo sposobnost mišljenja, hotenja in delovanja. Ko odidemo s tega sveta zapustimo to telo in ga nikoli več ne prevzamemo.
Pod vstajenjem se razume to nadaljevanje našega življenja.
Življenje po smrti vseh nas je življenje naše ljubezni in življenje naše vere; takšna kot je bila naša ljubezen in takšno kot je bila naša notranja vera v tem svetu, takšno življenje nam ostane.
lep dan,
Miran