Ti molčiš.
Kamen, na katerem si sedel
je spregovoril.
Zrušeni kamen je napisal zgodovino.
Ob kamnu si sam kamen postal.
Telesno in čustveno nevtralen.
S pomanjkanjem svetlobe.
Kamen s smrtno barvo v sebi.
Kamen je tvoja duša.
Kamen je tvoja misel.
Iz apnenca je tvoje lice.
Gospodar neizgovorljivega sveta si.
Zakaj delaš toliko senc,
zakaj postavljaš toliko omejitev?
Kamorkoli stopim so pregrade
kamnite pregrade in zidovi.
Koliko sledov zapuščaš za svojimi
umrlimi zvoki, ko padaš in zadeneš.
Strašno potovanje je za teboj.
Izpirala te je voda.
Izpirala je tvoje v kamen zapisane grehe.
Sonce se ti je kazalo kot mati.
Dež je v tebi zarisal zobovje
s podrejenim obrazom pod lobanjo.
Gledaš z ledenim hladom
kot bi se bojeval s smrtjo.
Oziraš se nazaj nemiren.
V tebi je človek sveča, ki se svetlika.
Žareči čudež zatona daje upanje.
Tvoja kamnita sekira zapira oči
in drevesa padajo v močvirje.
Malce si podoben Thorndikovim mačkam,
ki pritiskajo na tipke in vzvode.
Ti molčiš.
