Na dedovi gmajni pred vasjo v Kozjepari
stare jablane povešajo veje nad ozko potjo.
Ves grunt so reveži davno gospodi prodali,
otroci otrok o prazni skledi le malo vedo.
Na Križišču stoji znamenje z zahvalo.
Bogve zakaj? Nikoli se ne obrnem vstran.
V hudih urah mi je pred težo upanje dalo,
da upognjeni vrat pred mlinom zravnam.
Nosila sem vrečo, v njej rumeno zlato,
ob kapelici sem počila in mislila o kruhu,
ki ga leta in leta ni videlo moje oko,
le teža na glavi, zrnje je šumelo v uhu.
Korak je utrujeno drsel k staremu mlinu.
V tistih časih le koruzno moko je mlel.
Za polento trikrat na dan hčeri in sinu
V »Tadolgem« smo pleli koruzo, rili plevel.
Za hišo pradedov je struga, v njej usiha potok.
Na zaprašeni kašči orodje in stara krpa bledi,
na gredah pod »korci« risbe Breščakovih otrok,
leta so mimo, njih med nami več ni.
Še danes me kdaj pot v te kraje zanese,
Le ena resnica mi ostaja vedno v bližini,
da kmečki rod dela, trpi in veliko prenese,
brazde orje, drevo zakorenini srce v globini.
Vipavska burja lomi, upogiba in zvije vejevje,
a v maju je dedov nasad cvetoča planjava,
zemlja oddremlje, dlan se kmetu odpočije,
sedem na »bržino«, ne boli me vrat,
…............ le srce in utrujena glava.
Na dedovi gmajni pred vasjo v Kozjepari
