Ko si odhajal
zakaj nisi vzel
s seboj spominov
zakaj si ostajal tu
z nasmejanim obrazom
zakaj si ostajal tu
z istimi glasovi
zakaj si dopustil
da pljuskajo
izgovorjene besede
v obraz
zakaj si zapustil
prstne odtise na duši
Ne oziraj se
ne glej nazaj
okenske šipe
so okamenele
ne boš več videl skoznje
bilo je davno
tisoč svetlobnih let je
odtekle so želje iz srca
Na dotikih kože
rastejo bele krizanteme
prah je razprl peruti
čas pleše svoj stari ples
in ti pusti ga da odpleše
ni izgubil svojih starih lastnosti
Čas je ohranil isti obraz
brez gub je
le spomin nanj obujaš
z začetkom na koncu
Ne oživljaj zdrsov
tišin v pozabo
srce je skalna votlina
v njej so utihnile ptice
v dnevnik je zapisan molk
ne listaj več po tebi ljubi liriki
ne išči več v sebi barv
vlakenca so se potrgala
ko so slikala tvojo podobo
izžeto praznino iz tišine
V tebi je zamujena
oblika bivanja
pripadnost svojemu značaju
v igrah svoje večne
neulovljivosti
Ne tekaj za sabo
ne ponujaj več
svoje neminljivosti
Obmolkni
Sentiment miruje
pusti ga
naj ga s svojo notranjostjo
molk posrka.
Ne dotikaj se ga
z izbrisanimi rokami
spomina
kmalu ne bo na papirju
več tvojih okornih pisav
duša ima radirko
ostani zamrežen v svoji resničnosti
Resničnost resničnosti te je posrkala vase
Tisoč svetlobnih let je minilo v prostoru in času
Bilo je zdavnaj - piše se leto 2005!
Ko si odhajal
