Ko še nisem imela obraza
sem vodi podarila svoje življenje.
Vodi, ki ji struga določa tok,
vodi, ki pronica skoz kamenje,
vodi, ki za seboj pobira osat in suhe veje,
vodi, ki si je izbrala morje
za potešitev svoje žeje
na robu sveta.
Prepustila sem se vodi,
ki vse odnaša s seboj
in pozablja na svoje poti,
ko razhlaplja sebe v svetlobo
in zapušča mline ob reki.
Drvenja s tokom vode
ni nikoli konec.
Ko sem v kaplji drsela
skoz šivankino uho
in kapljala
zlog za zlogom,
besedo za besedo
v svet
mi je mati odpirala
vrata kopnega
s ključen svojega srca.
Del sebe je tedaj pustila zunaj
in zaprla vrata štetju časa,
ko jaz nisem bila več ona
in ona ni bila več jaz.
Voda je tekla k svojemu cilju
mimo gora, visokih do neba,
s katerih je videti prihodnost.
Voda je v meni govorila
in tratila čas za potešitev svoje žeje,
da prešteje vse darove življenja
in ko voda izhlapi,
ostane zgolj praznina v strugi.
Ko še nisem imela obraza
