Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/2005062708001236

Duh v eksistenci večnega bivanja četrtek, 7. julij 2005 @ 22:30 CEST Uporabnik: Tatjana Malec Korenine so pognale deblo drevesa in zeleni duh je potoval in se vzpenjal navzgor. Deblo se razvije v višjo enotnost: krošnjo. Krošnja se razcveti in rodi sadeže. V sadežu je ukinjen cvet tako kot zrela leta ukinjajo človeku mladost. S smrtjo ostane telo izpraznjeno duha. Telo postane nič: nebivajoči duh. Duh kot ideja se s smrtjo svobodno razreši kot narava in se prerodi kot lepota večnega. Narava se kot ideja odtuji sama sebi in konča svoj razvoj kot samospoznanje duha. Duh zre samega sebe v popolni svobodi zunanje lupine in smiselno dojame sebe v carstvu večnosti kot stvaritev sveta, ki je rojena iz duha svetlobe kot prirojena lepota svobode, ki pripada neskončni veličini večnosti. S svojo substanco se ideje pojavljajo kot stebri v kolonadi časa in prostora. Simetrija duha zbira ideje okrog središča. Višje od zakonitosti človeških idej je zakonitost harmonije etičnega absoluta, ki povezuje enake dela duha v celoto. Barve se zlijejo z oblikami, zvoki in gibi. Na vrhu zaporedij je svetloba Stvarstva, ki zaznava enotnost čutnost zaznavanih snovi. Temeljna snov je milost ljubezni. Vse kar ostane kot bivajoče je resnično samo toliko, kolikor je to trajni obstoj tvojega duha, kot nekaj dejanskega, ki se čutno izraža v Stvarstvu z razvojem notranje povezanosti in kaže na to, da pripada tebi in te s tvojim duhom vrača kvaliteti večnega življenja. In ker breztelesnega duha ni mogoče spoznati v čutno spoznavni podobi večnosti in ker ga tudi ni mogoče ukiniti, se le ta izrazi v ponovni ustvarjalnosti. In nič ne more postati lepše, kot je nova ustvarjalnost duha. Zakon narave odloča o ugodju ali neugodju tvojih dejanj v višji ali nižji enotnosti, kajti tvoje zemeljsko bivanje spremlja zanos in omama, neke vrste pijanost duha, ki ga obvladujejo večni zakoni ravnotežja v ustvarjanju harmonije večnega in disharmonije minljivega. Duh lebdi kot zamrznjena glasba Univerzuma, dokler ne dobi sposobnosti igrati tisto igro, ki jo igra zakon narave na stopnjevanih enotnostih, kajti tvoj duh nastaja in raste v tvoji ustvarjalnosti in razodevajoči se svobodi tvoje poduhovljenosti, ki si domišlja, zamišlja in izmišlja svet mnogoterih oblik, v katerem ima vselej etičnost in milost ljubezni svoje prvo mesto. …o0o… Komentarji (0) www.pozitivke.net