Korenine so pognale deblo drevesa
in zeleni duh je potoval in se vzpenjal navzgor.
Deblo se razvije v višjo enotnost: krošnjo.
Krošnja se razcveti in rodi sadeže.
V sadežu je ukinjen cvet
tako kot zrela leta ukinjajo človeku mladost.
S smrtjo ostane telo izpraznjeno duha.
Telo postane nič: nebivajoči duh.

Duh kot ideja se s smrtjo svobodno razreši
kot narava in se prerodi kot lepota večnega.
Narava se kot ideja odtuji sama sebi
in konča svoj razvoj kot samospoznanje duha.

Duh zre samega sebe v popolni svobodi
zunanje lupine in smiselno dojame sebe
v carstvu večnosti kot stvaritev sveta,
ki je rojena iz duha svetlobe
kot prirojena lepota svobode,
ki pripada neskončni veličini večnosti.


S svojo substanco se ideje pojavljajo
kot stebri v kolonadi časa in prostora.
Simetrija duha zbira ideje okrog središča.
Višje od zakonitosti človeških idej
je zakonitost harmonije etičnega absoluta,
ki povezuje enake dela duha v celoto.

Barve se zlijejo z oblikami, zvoki in gibi.
Na vrhu zaporedij je svetloba Stvarstva,
ki zaznava enotnost čutnost zaznavanih snovi.
Temeljna snov je milost ljubezni.

Vse kar ostane kot bivajoče
je resnično samo toliko, kolikor je to
trajni obstoj tvojega duha,
kot nekaj dejanskega,
ki se čutno izraža v Stvarstvu z razvojem
notranje povezanosti in kaže na to,
da pripada tebi in te s tvojim duhom
vrača kvaliteti večnega življenja.

In ker breztelesnega duha ni mogoče spoznati
v čutno spoznavni podobi večnosti
in ker ga tudi ni mogoče ukiniti,
se le ta izrazi v ponovni ustvarjalnosti.
In nič ne more postati lepše,
kot je nova ustvarjalnost duha.

Zakon narave odloča o ugodju ali neugodju
tvojih dejanj v višji ali nižji enotnosti,
kajti tvoje zemeljsko bivanje spremlja
zanos in omama, neke vrste pijanost duha,
ki ga obvladujejo večni zakoni ravnotežja
v ustvarjanju harmonije večnega
in disharmonije minljivega.

Duh lebdi kot zamrznjena glasba Univerzuma,
dokler ne dobi sposobnosti igrati tisto igro,
ki jo igra zakon narave na stopnjevanih enotnostih,
kajti tvoj duh nastaja in raste v tvoji ustvarjalnosti
in razodevajoči se svobodi tvoje poduhovljenosti,
ki si domišlja, zamišlja in izmišlja svet
mnogoterih oblik, v katerem ima vselej etičnost
in milost ljubezni svoje prvo mesto.

…o0o…