Zjutraj zarana sem razprla svetlobo,
prihajajočo luč odznotraj,
vso nakopičeno moč duha,
vso površino notranjega bivanja,
vso razsvetljeno dlan sem razprla
in jo dvignila visoko nad svojo glavo.

Jutranje sonce me je povabilo na smehljaje
in ves svet se je potopil v iskanje poti.
Opazovala sem kako prodiram v svet resnice
in kako visoko v neskončnost se dvigam,
kakor da bi s seboj nosila svoje darove.

Ko je vrtnica zrasla iz moje duše
z mogočnim vzgonom navdušenja
in iskala uglašenost z mavričnim svodom,
ne da bi s trnji ranila metulja,
sem se v mehki svetlikajoči se pletenini
počutila prijetno, razburkana čez obzorje.
V sebi sem videla pozlačeno oko
in ko je bilo potovanja samega po sebi konec,
sem se počutila kakor senca metuljevih kril,
ki zariše minljivo sled žlahtnega utrinka.

...o0o...