Hvala.
Hvala tem in onim  delavcem.
Hvala.
So v tej besedi le črke H, V, A, L in A?
Je morda še kaj?
Pet črk ob katerih si vsak predstavlja svoje.

Ljubi fantič, ljuba deklica, zlata sta v svojih rosnih letih in navdajata me z upanjem in zaupanjem v nove dni.

Ko mama in oče stojita pred vama, izčrpana od nadčloveških naporov, ker vsak dan pomagata ljudem, ki so potrebni pomoči, kako se počutita?

Gospod, dobro veš, da se staram. Obvaruj me pred usodno navado, da bi venomer in povsod želela imeti zadnjo besedo. Osvobodi me želje, da urejam zadeve drugih. Naj sem pomirjena, a ne otožna, pripravljena pomagati, ampak ne gospodovalna.

Sicer se mi zdi obžalovanja vredno, da ne bi porabila neizmerljivih zalog svojih življenjskih izkušenj, ampak veš Gospod, ob koncu življenja si želim nekaj prijateljev. Obvaruj me pred naštevanjem neskončnih podrobnosti; podari mi krila, da izrazim bistvo. Zapečati mi ustnice, kar se tiče bolečin in trpljenja. Stopnjujejo se in ugodje, ob naštevanju le-teh, postaja z leti vedno bolj blagodejno. Ne upam si prositi tolikšne milosti, da bi mi ugajale pripovedi o bolečinah drugih. Pomagaj mi, da jih potrpežljivo prenašam.

Po več kot 60 letih zakonske sreče sta umrla na isti dan.
Bill in Mary Dartnall sta dokaz, da nekatere ljubezni trajajo večno. Zakonca sta bila poročena 63 let, umrla pa sta na isti dan. Bill namreč brez svoje Mary ni želel več živeti.

Ko je 90-letnik slišal, da je njegova devet let mlajša žena umrla, je odklonil nadaljnje zdravljenje s kisikom, je povedala njuna hčerka Rosemary. Zakonca sta se okužila s koronavirusom, živela pa sta v začasnem domu za ostarele. Konec marca je Mary zbolela in morala je v bolnišnico. Nekaj dni pozneje se ji je pridružil Bill, ki ga je zadela kap.

Bil je lepotec - točno tak, o kakršnem je sanjal od malega. Črn BMW sedan z zatemnjenimi okni, letnik 1997, 420.000 prevoženih kilometrov. Takšnega je imel njegov stric, dokler ni doživel totalke in jo čudežno preživel z nekaj praskami. Avto ga je takrat rešil.

V resnici je bila to kripa. Prejšnji lastnik je za avto očitno lepo skrbel: hitro je vžgal in lepo vozil, ampak vse je bilo dotrajano. »450 €, pa je tvoj,« mu je rekel znanec, ki je stare avte preprodajal, razstavljal za rezervne dele in iz njih sestavljal nove. »Sicer ga bom dal narazen, da vidim, če je v njem še kaj vrednega.« Nazadnje sta se dogovorila za 370 €: »… ker si ti in ker se mi zdaj ne bo treba zajebavati z njim.«

Franz Kafka je pripovedoval čudovito zgodbo o deklici, ki jo je nekega dne srečal v parku. Milo je jokala, ker je zgubila punčko, ki jo je prinesla s sabo. Kafka se je pogovoril z njo in postalo mu je jasno, da ne bo mogel najti igrače. Izvlekel je kos lista iz žepa in rekel deklici, da je punčka pustila sporočilo, preden je odšla. Prebral ji ga je:

»Najine majhne sobe ne prenesem več. Rada bi šla ven in si ogledala svet. Oglasila se ti bom, pošiljala ti bom sporočila in morda se bom nekega dne celo vrnila. Morda bom videti nekoliko drugačna, a to bo zato, ker se bom malo spremenila.«

Ko pes zacvili, se večina obrne in se zagleda vanj. Nekaterim se zasmili, ker tako nedolžno obrne oči, zato mu vržejo kaj za pod zob, če imajo kaj pri sebi. Drugi se razjezijo nanj, vrnejo mu milo za drago, enako zatulijo, toda nekateri ostanejo ob psu, ki cvili, povsem nevtralni.

Prvim se pes tako zasmili, da ga začnejo na vse načine pomilovati zaradi njihovih notranjih občutkov. Dobro vedo, kako je, če se človek samemu sebi smili in žaluje za svetom, ki jim ni dal tistega, česar so si želeli.

Že dolgo časa sem to pričakoval in moja domišljija jo je opisala in naslikala do zadnje podrobnosti. Poznal sem njeno telo. Slutil sem njeno dušo. Kupil sem dvojne prevleke za blazino (krvavo rdeče z majhnimi modrimi motivi), saj sem bil prepričan, da se bodo podale k njenemu igrivemu značaju. Vpisal sem se v večerni tečaj esperanta.

Bilo je zelo pomembno, da se naučim univerzalne govorice, saj sem hotel, da bi bila tujka: ljubka Rusinja, naravna blondinka z očarljivim angleškim naglasom, ali pa morda Španka…kar bi moje prijatelje resnično spravilo v zadrego. Popolnoma sem zamenjal garderobo. Celo leto sem nosil črno barvo, se posebno pa eno ebenovinasto srajco z rdečimi gumbnicami.

Nezadovoljstvo. Prvi znak, da nekaj ne štima. On je tak, pa tak, pa nič ne spremeni, pa to ni v redu, pa tisto bi lahko naredil drugače… Vse se na začetku vrti okoli tega, kaj bi on lahko spremenil.

Nezadovoljstvo pa se povečuje. Narašča v jezo. Besede postanejo ostrejše, zahtevajo drugačnost, zahtevajo, da je po moje. Pogovarjam se okoli. Joj, grozno me utesnjuje. Ne vem, če je sploh še smiselno nadaljevati.

Proces dolg 15 let. Življenje prinaša težave in odnos tone v njihovo globino. Zdi se, da ga požira spirala, ki neusmiljeno vrti os v globino.

Želje po soncu, soli in morju so bile tako žive in neutolažljive, da sem se odpravila dnevu naproti. Kam? Samo tja, da ga vidiš, začutiš, da čutiš njegov vonj, samo tja. Le urica me loči da lahko potolažim svojo dušo.

Sonce boža tako nežno, kot da bi se balo pokazati v vsej svoji veličini. Sramežljivo je, a tudi to ga mine, ko sva nekaj časa skupaj. Posije z vso svojo milino, me objame in greje, medtem, ko jaz pijem pri moji kitajki late makijato, tak, žameten, kot ga zna narediti le ona. Gledam na cesto, kako avtomobili drvijo mimo in gledam ljudi kako zamišljeno hodijo mimo kavarniškega vrta.

Govoriva o Jezusu… Prikazuje se mi kot podoba božja, ki še nikoli ni videla razgaljene ženske, kaj šele njenega mednožja. Smejeva se, sicer sem jaz tista, ki mi gre na smeh, da še njega potegnem za sabo. Ugotovim, da je v vsaki šali tudi resnica. Več, kot si lahko misliš…

Čutim, da ga lahko iskreno vprašam, kako je biti človek - no takšen iz mesa in krvi…Mi pravi, da mu v mlajših letih ni bilo lahko gledati lepe nune, tudi mlada dekleta ne, zato je še danes grešnik. In človek ima strašno slabost, ker toliko greši, četudi samo v mislih.
» Kako ste vendar mogli, vaše lastno telo postavili gor na oltar? nadaljujem.
»Ali ti sploh veš, koliko je Jezus naredil za nas? Jezus nas je ljubil in nas še vedno ljubi. On nas je odrešil. Samo zaradi njega sem se tako odločil.….« se počutim kot pri spovedi – skoraj tako.

Iz zvočnika se je slišalo: «pozor, pozor, vlak za Celje……………!«. Peron je bil poln ljudi in vsi so hiteli, da ujamejo vlak, ki je bil napovedan. Mnogi od njih so bili v pričakovanju, da odpotujejo novim dogodkom…zgodbam na proti, da se poslovijo, spet drugi, da ozrejo znan obraz, ki bo morda prišel od nekod, da se vidijo po dolgem času, času, ki jih je razdvajal, jih delal tujce, jih delal še bolj močne v čustvih.

Možak v modri uniformi in kapo, tako ta pravo železničarsko na glavi, je hitel ob vlakovni kompoziciji in s kladivom potrkaval po kolesih vagonov. Zdel se je tako pomemben, tako uraden, da ga nihče ni mogel zmotiti v njegovem delu, saj je opravljal važno delo. Še zadnji mali vlakci za prevoz prtljage so hiteli z tovorom, saj se je prometnik v drži uradnika in z loparjem pod pazduho, narahlo postavljal na konice lakiranih čevljev in s tem dajal znak, da bo zdaj zdaj dal signal, tudi piščal je že imel pripravljeno.

»Kaj se dogaja? Seks je vsepovsod. Odprem časopis in ga vidim na naslovnici, med odebeljenimi naslovi in v tedenskih prilogah. Na televiziji. Na radiu. Kaj se dogaja to poletje? Vsaka oseba, ki jo srečam, ima erotično zgodbo, ki bi mi jo rada povedala. Kot bi duhove vnemala nevidna iskra.«

To niso moje besede, a bi lahko bile, saj se tudi jaz čudim, le kaj se dogaja to poletje, da je seks vsepovsod. Te besede, ki niso moje, a bi lahko bile, je napisala v Parizu živeča sirska pesnica Salwa Al Neimi v čudovitem erotičnem romanu Medeni dokaz.

Willaru Huayta je inkovski duhovni glasnik iz Cuzca v Peruju. Rodil se je kot Indijanec plemena Quechua in se med svojim duhovnim iskanjem globoko v amazonski džungli naučil sprejemati ezoterične resnice. Pred nekaj leti je bil poklican, naj odpotuje v veliko mesto Cuzco kot glasnik velikega belega bratstva s sporočilom, da živimo v prehodnem obdobju.

Ko je prišel iz džungle, je govoril le jezik quechua. Imel ni nobene podpore, le zaupanje v mojstre. V samo nekaj letih se je naučil špansko in angleško in njegovo sporočilo se je razširilo po vsem svetu. To je dosegel tako, da je živel svojo resnico. Willaru poudarja, da ni učitelj, šaman ali dedič hierarhije v kakršni koli obliki. Pravi, da je preprosto učenec življenja.

»ČE BI SREČALI SEBE … BI SI BILI VŠEČ?« To vprašanje mi je všeč, zelo všeč. 

*Če bi srečal sebe, bi se izbral za svojega življenjskega sopotnika? Si predan, ljubeč, iskren, zvest, sposoben izraziti svoja občutja, si dovoliš biti ranljiv in imeti ne glede na vse odprto srce…
*Bi se izbral za svojega sodelavca? Si dosleden, timskega duha, spoštljiv, empatičen, pravičen …
*Svojega starša? Veš kaj pomeni brezpogojna ljubezen, potrpežljivost, sprejemanje, dovoljevanje, nesebičnost …

Mislim, da sta potreba po potrjevanju lastne vrednosti in vnema po nenehnem širjenju lastnih sposobnosti močno ukoreninjena v nas. Ta potreba se lahko pokaže na raznih področjih, na katerih se vsakdo udejstvuje v skladu z lastno naravo in nagnjenji. Tako bodo lahko na primer tisti, ki se radi gibljejo, tudi v športu našli primeren poligon, ki jih bo naposled pripravil za življenje. Večkrat sem že razmišljal o smislu športa, morda zato, ker bi lahko tudi sebe, vsaj delno, uvrstil med pripadnike navdušencev nad gibanjem.

Pred leti me je notranji nemir nemudoma napeljal k akciji … Vendar sedaj, ko se v mislih sprehodim skozi svojo najstniško preteklost, obujam številne športne bitke, na katere sem skoraj pozabil. Bitke, ki so bile na videz banalne, vendar bolj ko jih ozaveščam, bolj razumem, da so bile zame pomembna priprava na življenje.

Jaz sem resničnost, kar pomeni, da sem le jaz lahko jaz – kako odlična izbira – in nihče drug. Da pa sem jaz lahko jaz, moram biti ravno prav visoka oziroma natančno toliko visoka, kot sem, in moram imeti 62 let.

Tehtati moram do grama natančno toliko, kot tehtam, biti moram ženska in moji prsti morajo počivati na tipkovnici natančno tako, kot to počnejo zdaj.
Opazim, da so vse to zahteve, da sem jaz jaz. Ni napak v tem popolnem svetu, ki je podoba popolne radosti in neverjetne lepote, če ga le vidite skozi oči nekoga, ki se ne prepira s tem, kar je.

Nekega dne, ko sem bil prvi letnik v srednji šoli, sem videl fanta iz mojega razreda iti domov. Ime mu je bilo Kyle. Izgledalo je, da je nesel domov vse knjige. Mislil sem si: ''Zakaj bi kdo nesel vse svoje učbenike domov v petek? Res mora biti piflar.'' Sam sem imel kar lepo splaniran vikend ( žurke in nogometna tekma z mojim prijatelji jutri popoldan), zato sem skomignil z rameni in šel naprej.

Ko sem hodil, sem videl, da gre proti temu fantu gruča otrok. Tekli so k njemu, mu podrli vse knjige na tla in ga spotaknili, da je padel v blato. Njegova očala so poletela in videl sem, kako so pristala v travi 5m stran od njega. Pogledal je gor in videl sem to obupno žalost v njegovih očeh. V srcu sem čutil z njim. Zato sem tekel do njega in medtem, ko se je plazil po tleh in iskal očala, sem videl solzo v njegovih očeh.

»Kako ste že rekli včeraj v intervjuju na radiu tistim, ki kar naprej govorijo eno in isto? A veste, da sem jaz danes slišala kar dva taka!« je vprašala gospa poznih srednjih let, očitno ena izmed množice oboževalk češkega pisatelja Michala Viewegha v klubu Cankarjevega doma z njegovo že deseto v slovenščino prevedeno knjigo v roki, čakajoča v dooooolgi vrsti na avtorjev podpis. Sem ji obljubila, da napišem kolumno o njih, kajti o kasetarjih je treba pisati. Da jih pravočasno prepoznamo in se umaknemo pred njimi.

Kasetarji so ljudje različnih spolov in starosti, pripadniki vseh verstev in tudi ateisti, vseh mogočih narodnosti, s kožo bele, rumene ali čokoladne barve. Bivajo povsod in utrujajo na enak način: S tem, da meljejo kar naprej eno in isto. S komer koli so, vedno govorijo le o sebi, svojih boleznih, svojih problemih, svojih opažanjih, svojih jezah in užaljenostih, svojih …

O tem bi govoril čim manj kot se da.

Prvič sem spoznal kaj je neutolažljiva, a vendar pozitivna žalost.

Ne trpinčenje, temveč celotno zavedanje resnice o tem, kaj ti kdo pomeni.

Brez kakršnih koli laži. In primesi.

Obstajajo ljudje, ki to poznajo in tisti ki še nimajo spoznanja o tem.

Dvigalo se je ustavilo v sedmem nadstropju in avtomatska vrata so mi odprla pogled na širok hodnik. Stopil sem ven in se namenil proti laboratoriju, kjer me je že čakal profesor. Eno uro prej me je po telefonu obvestil o novici, da se mu je posrečilo izpeljati medosebno integracijo. Ker sem že veliko let bil njegov "poskusni zajček" in sem eksperiment zelo dobro poznal, me je prosil, da mu tudi tokrat pomagam.

Ko sem stopil skozi vrata je bil profesor zatopljen v skice na monitorju. Šele, ko sem zakašljal, me je opazil.

"Oh, Simon," se je vzravnal, "oprosti, ker te nisem takoj registriral." Raztreseno je začel premetavati papirje ob računalniku. "Samo malo počakaj. Nastaviti moram še nekaj zadnjih parametrov in boš lahko preizkusil, kako punčka zdaj deluje."

December. V ozračju se mešajo najrazličnejši vonji, ki začenjajo risati čarobnost decembrske pravljice, v kateri si prav vsaka človeška duša, še posebno ranjena, zmedena in osamljena, zaželi zaplesati svoj nepozabni ples. Svoj tango. Vsaj za kratek čas. Tako kot vem jaz, veš tudi ti, pa vendar vsak od naju razmišlja in ga doživlja drugače. December je mesec radosti, veselja, smeha, norčavosti… predvsem pa je mravljišče zbeganih misli, kičastih praznih pogledov in odtujenih ljudi, ki navidezno uprizarjajo medsebojno ljubezen. Zame pa je to začetek leta, ker je to lepa uvertura, ki se začne z mojim rojstnim dnem.

Šele pred nekaj tedni sem prerezala čustveno popkovino s človekom, v katerega sem se pri dvajsetih zaljubila in sanjala kot sanja majhna deklica, da bova ostala skupaj za vedno. Bil je moj prvi in resni fant. A kot se je s časom pokazalo-ne pravi. V življenju so se nanizale vsemogoče priložnosti, izzivi; najine misli, ki naj bi bile skupne, pa so si postale tuje, različne.

Na Dobro jutro net pišejo, o Britancu in Španki, ki sta se pred leti, ko je bila ona kot študentka na izmenjavi v Veliki Britaniji, spoznala in zaročila, je po 16 letih, ki sta jih preživela narazen, znova združilo pismo, ki je kar deset let izgubljeno ležalo za kaminom, poroča francoska tiskovna agencija AFP.

Steve Smith in Carmen Ruiz Perez, ki sta danes oba stara 42 let, sta se zaljubila pred 17 leti in se zaročila le eno  leto po tem. A njuno razmerje se je za tem kmalu končalo, saj se je ona preselila v Francijo, kjer je imela svojo trgovino.

Neko pozno majsko popoldne, ko je pihal veter in pripravljal oblake na dež, me je mama nagovorila: »Rabim veje za fižol. Greš z mano v Pod ježo?«

Cela družina se je odpravila na krajši izlet v bližnjo naravo. Medtem ko je mama nabirala veje, sta se oče in sin sprehajala vzdolž dolgega žitnega polja, jaz pa sem se ustavila ob bližnji jasi, polni rož. Za trenutek sem obstala na robu in se vprašala: »Res smemo trgati cvetlice ali so te namenjene izključno jasam in travnikom?«