December. V ozračju se mešajo najrazličnejši vonji, ki začenjajo risati čarobnost decembrske pravljice, v kateri si prav vsaka človeška duša, še posebno ranjena, zmedena in osamljena, zaželi zaplesati svoj nepozabni ples. Svoj tango. Vsaj za kratek čas. Tako kot vem jaz, veš tudi ti, pa vendar vsak od naju razmišlja in ga doživlja drugače. December je mesec radosti, veselja, smeha, norčavosti… predvsem pa je mravljišče zbeganih misli, kičastih praznih pogledov in odtujenih ljudi, ki navidezno uprizarjajo medsebojno ljubezen. Zame pa je to začetek leta, ker je to lepa uvertura, ki se začne z mojim rojstnim dnem.

Šele pred nekaj tedni sem prerezala čustveno popkovino s človekom, v katerega sem se pri dvajsetih zaljubila in sanjala kot sanja majhna deklica, da bova ostala skupaj za vedno. Bil je moj prvi in resni fant. A kot se je s časom pokazalo-ne pravi. V življenju so se nanizale vsemogoče priložnosti, izzivi; najine misli, ki naj bi bile skupne, pa so si postale tuje, različne.

Sporazumno sva se odločila, da se razideva in tako poskušava najti vsak samega sebe. Čeprav je bil zame to najtežji korak, sem v sebi zbrala ravno toliko poguma, da sem odšla s pokončno glavo in kazala videz stabilnosti, neranljivosti. V meni pa je bil globok vodnjak žalosti, zmede, grenkobe, razočaranja, potrtosti, nevere, ki je obtežil mojo dušo in srce.

Pretekla so slaba tri leta, v katerih sem se prepustila najrazličnejšim čustvenim vulkanskim izbruhom. To je bil čas, kjer sem srcu in glavi dovolila, da se izražata in delujeta na svoj način. Postala sta si nasprotnika. Glavi je bilo vseeno za občutke, misli, čustva, ki so se dogajala srcu. Želela si je samo izkusiti, ugrizniti v vse (pre)grešne sadeže, izpiti njihov sok, in nadoknaditi ves ta čas, ki sem ga »izgubila«, brez občutka krivde in brez misli o tem, kaj si mislijo o meni drugi. V srcu pa se je nenehno odvijal boj s čustvi in z občutkom zavedanja, kaj naj bi bilo prav in kaj narobe. Strastno je hrepenelo po ljubezni, katera naj bi sčasoma postala prava. Želelo si je biti ljubljeno. Želelo si je »čutiti« vso strast, ki jo občutiš, ko z nekom koketiraš, in se pripravljaš na »usodno« noč, ko te zadane kot strela iz jasnega. Ko se zliješ v eno. Teh usodnih noči ni bilo malo. In ni mi žal. Saj sem s tem doživela in okusila veliko lepega, nepozabnega, in hkrati spoznala marsikaj o sebi.

Nekega poletnega dne pa sem se odločila. Zavestno. In v sebi sem začutila, da je to prava odločitev. Spoznala sem, da sem na podlagi izkušenj mojih avanturističih popotovanj v svet strasti, prišla do točke, ko sem si v sebi rekla, da prekinem to igro, in se prepustim toku, ki me bo vodil naprej po poti odkrivanja prave ljubezni. Srce je bilo tako očiščeno vseh čustvenih popkovin, in glava vseh nepotrebnih navlak. Oba sta bila odločna, neobremenjena in pripravljena, da vstopita in se sprehodita po pisti v druge dimenzije, v druge svetove.

Ker je moje delo povezano z ljudmi, in, ker sem ena izmed tistih, kateremu človek pomeni celota, in ne zgolj številka, velikokrat »raztegnem« svoj delovnik. Tudi tistega decembrskega dne, ko je po hodnikih zadišalo po sladkem pecivu; po parkeljnih. In po razgibanih mislih in željah otroških src, če jim bo sv. Miklavž res prinesel tisto, kar so mu v pismih zaupali.

Zaradi ene, ne tako pomembne zadeve, sem na ta večer »skočila« v našo ambulanto, da to mirno uredim. Ravno v mojem odhajanju, je negovalka pritekla do mene, s prošnjo, če grem lahko še jaz preveriti stanje rehabilitanta, ker je padel. Ko sem prišla do gospoda, katerega so že dvignili s tal in ga premestili na posteljo, sem videla, da gre najbrž za zlom golenice, in da je najboljša rešitev, da pokličem dežurno reševalno enoto, da ga odpeljejo v Splošno bolnišnico na slikanje. Ker gospod oboleva za eno od oblik mišične distrofije, postanejo postopki tretiranja malce drugačni. Odhitim nazaj v ambulanto in zavrtim 112, in hvala bogu, dobim dežurnega zdravnika. Razložim in opišem mu nastalo situacijo, zaupam podatke o rehabilitantu in njegovo diagnozo, nakar mi zdravnik reče, da ni nič hujšega, in da bo poslal reševalce. Medtem sem skočila v sobo po stvari, ker sem nameravala iti gospodu za spremstvo. Ni preteklo 15 minut, ko je prispelo reševalno vozilo. Priletim v sobo, kjer sem že slišala ropotanje železne postelje, katero uporabljajo reševalci. Poleg vse te akcije sem ga zagledala. Oddajal je nekaj, kar me je zbudilo, da sem ga pogledala v oči, ki so bile strupeno lepe. Ampak se nisem pustila motiti.

Ko smo gospoda spravili v reševalno vozilo, je mene in negovalko ta skrivnostni reševalec, skupaj s sodelavcem, povabil na topel čaj k njim na postajo, potem, ko predamo gospoda v bolnico. Sprva nisva bili ravno za to, ampak nato sva le privolili. Med samo vožnjo je pogovor med mano in reševalcem mirno tekel. Tako, kot ponavadi, ko nekoga srečaš prvič. Prosil me je za telefonsko številko, da me pokliče, ko bo kaj novega v zvezi z našim rehabilitantom. Po prijetnem kremljanju in srebanju čaja, sta naju odpeljala nazaj v Dom. V svojo sobo sem vstopila drugače kot ponavadi. Ne vem, kako, toda v meni je bila neka radost, posebno prijetno počutje. Ko sem se v miru stuširala, in se namestila na posteljo, da malo pregledam tv, me pokliče reševalec in mi pove, da bo gospod ostal čez noč v bolnici, in da grem lahko mirne vesti spat. Zahvalim se mu za prijeten večer, kljub nezgodi, in mi reče, da bo vesel še kakšnega čaja v prihodnosti. Tokrat ga jaz skuham. Nasmehnem se in mu pritrdim.

Naslednji dan sem z najboljšo prijateljico in sodelavko odšla delat za dva dni v Maribor, kjer čez zimo poteka tudi fizioterapija za naše rehabilitante. V Mariboru je tudi nekaj posebnega v zraku, kajti vedno se nama nekaj dogaja. Tam se počutiva kot doma. Mogoče zaradi ljudi, ki so tako pozitivni, odprti, nasmejani, sproščeni, dobrih rok, da nama tista dva dneva mineta v trenutku. Ponavadi ostanem doma, za vikend, na notranjskem, ko se vračam iz štajerske prestolnice. V soboto me je prešinila misel, da bi napisala reševalcu sms. Niti nisem upala, da mi bo odpisal. Malo sem odlašala, a sem končno napisala, da ga v ponedeljek vabim na čaj, če ima čas. Bila sem presenečena nad pritrdilnim odgovorom. Izbrala sem romantičen kraj, kjer naj bi se dobila. Ob svetilniku. Ob morju. Zvečer. Ko se vse umiri.

Ker pa je bil deževen dan, je pome prišel z avtom in sva se zapeljala v Koper, v bar, kjer je ambient kar primeren za prvi »zmenek«. Točno sem spomnim njegovih besed, ko me je med vožnjo vprašal, kako se počutim. Nisem mogla zakrivati drhtenja, razbijanja srca, nemirnosti, mrzlih rok. Ravno tako, kadar si zaljubljen. Pa takrat še nisem bila. Bil mi je zelo simpatičen, prijeten, zabaven; z lepim, očarljivim nasmehom, in skrivnostnimi modrimi očmi. Mirno mi odgovori, da naj se ne sekiram, saj greva le na čaj. Na te besede mu vrnem nasmeh. Ko sva se v baru udobno namestila na kavč, so besede kar letele. Pa čeprav je bil on več ali manj tiho. Že takrat, ko sem bila na reševalni postaji, sem takoj dobila občutek, da zna brati iz oči. In občutek me ni varal, zato vse, kar sem razmišljala, čutila, mislila, mu nisem mogla skrivati.

Na trenutke sem se počutila kot da bi bila pri psihologu. Ampak počasi, počasi sem se totalno sprostila, in sem na kavču zavzela pol ležeči položaj. Kmalu zatem se mi je pridružil tudi on. Ko sem se dotaknila njegove leve roke, da jo namažem s kremo, sem kar zadrhtela. Po hrbtu me je spreletel srh. Srce pa je začelo razbijati. V njegovi dlani sem začutila tako prijetno nežnost, milino, čutnost, dobroto, ljubezen, da sem bila še bolj zmedena. Čudno mi je bilo, da sem lahko čutila vse to, ko pa ga sploh še ne poznam. Ko pa je prijel še on meni mojo roko, pa mi je zastal dih. Bila sem kot začarana. Kri je drvela pa drugih poteh, srce se je zabavalo, glava pa se mi je smejala. Joj, kako sem si želela, da se tisti trenutek sprevrže v večnost! Nad časom itak nisva imela kontrole, in ker so bar že začeli zapirati, sva se mogla odpraviti domov. Med vračanjem proti mojemu domu sem bila redkobesedna. Ker sem bila preveč čustveno zmedena. Ko sva se poslovila, sem dobila občutek, da je to slovo. Mislim, da mi je to prebral v očeh, pa ni rekel nič.

Ker sem najverjetneje tudi v njemu pustila nek pečat, sva se naslednji dan slišala in se dogovorila za drugi »zmenek«, kateri pa je zaznamoval začetek novega poglavja Knjige življenja. Tako moje kot njegove.

Tokrat nama je bilo vreme naklonjeno, zato sva se dobila v bližini morja. Mesečina. Šumenje valov. Oddaljeni glasovi korakov zaljubljenih. Kako romantično! Ko se je njegova postava začela približevati, je v meni spet divjalo. Vse se je vrtelo v nasprotnem ritmu. Hvala bogu, da je reševalec; če preneham dihati, mi bo, upam, nudil umetno dihanje, sem pomislila. Ko je pristopil k meni, je deloval precej umirjeno, lahkotno. Jaz pa sem bila kot vihar. Ob pozdravu mi je izročil rožico. Od presenečenja sem lahko izustila le: »Hvala lepa!«. Nato sva odkorakala v svojem ritmu ob morju v staro mestno jedro, in kmalu sva se znašla v lokalu, kamor sva bila namenjena. Poiskala sva si prijeten kotiček, se usedla drug poleg drugega. Na mizi je gorela svečka, slišala se je prijetna glasba. Naročila sem si kuhano vino, on pa vročo čokolado. Med čakanjem sva prijetno kramljala o tem in onem, in kmalu sem se zavedela, da sem glavo naslonila na njegovo ramo. On pa se ni upiral. Začutila sem blaženost. Varnost. Ljubezen. V prsih me je zbodlo.

Globoko sem vdihnila vso to magičnost, in se v izdihu zahvaljevala bogu, da sem lahko del tega. Ko me je stisnil k sebi, sem kot strela iz jasnega globoko v sebi spoznala in začutila, da je to tisto, po čemer sem hrepenela. Da je to človek, ki mi je namenjen, da je to on-EDINI PRAVI. Dušo in srce so preplavili občutki, ko se ti dogajajo, ko ti v trebuhu zaplešejo metuljčki. Ko ti je kar naenkrat vroče in mraz hkrati. Ko ti telo drhti po dotikih, kakor bi ti nekdo v žile spuščal elektriko. Ko srce izgubi normalni ritem. Ko ti v glavi možgani plavajo. Ko ti je z osebo, v katero si se pravkar zaljubil, vse tako enostavno in vse mogoče. Ko bi z njo odšel lahko na konec sveta. Skozi pogovor sva bila oba mnenja, da imava občutek, kot da se poznava že od prej. Zaradi teh doživljanj sem bila čisto omamljena. Pa mi je predlagal, da se še malo sprehodiva, in da naj me ne skrbi. Me bo trdno držal, da ne padem, kajti noge me niso držale. Prispela sva do najine točke, kjer naj bi se prvikrat sestala. Tam sva si stala nasproti in si zrla v oči.

Morje je nama igralo svojo pesem, veter naju je zibal, kot da bi bila na barki. Vse je bilo z nama. Ko sva se stisnila še bolj skupaj, sem začutila njegovo srce, ki je tudi podivjalo. Svojega pa sem čutila že kar v glavi. V nekem trenutku sem se izgubila v tem časovnem obdobju, ko me je nežno poljubil. Njegove sočne, mehke in vroče ustnice so se zlepile z mojimi. Njegovi dotiki, ki so se sprehajali po mojem obrazu, so bili polni Ljubezni. Ljubezni, ki sva si jo oba želela. Ljubezni, na katero sva oba čakala leta in leta. Kako ne(p)opisne so bile te minute! V očeh je bilo moč razbrati, kako sva oba hrepenela drug po drugemu. Ko bi se razgreti telesi v počasnem ritmu božali, dotikali. Ko bi se igrali in izvajali človeku neodkrite gibe. Ko bi ustnice poljubljale vsak košček telesa. Ko bi se v trenutku združitve izgubila, potopila v druge dimenzije; potovala bi v najine svetove. Ob katerih bi vzdihovala, kričala, jokala in se smejala. Telesi bi se zvijali od prijetnih krčev in prepojila bi ju čutna vlažnost, ki je plod strasti. Poželenja.. Mmm…kako lepo je to doživljati. Z njim! Kjerkoli. Kadarkoli. Ko nama je dana možnost, da uideva gledalcem in poslušalcem. Ko potujeva v dimenzije, za katere veva le midva. Ko srce prevlada nad možgani. Ko se ne zavedaš stvari in dogajanja okoli sebe. Ko ti je tako lepo, da bi lahko kar umrl.

Natalija Godeša