Gospod, dobro veš, da se staram. Obvaruj me pred usodno navado, da bi venomer in povsod želela imeti zadnjo besedo. Osvobodi me želje, da urejam zadeve drugih. Naj sem pomirjena, a ne otožna, pripravljena pomagati, ampak ne gospodovalna.
Sicer se mi zdi obžalovanja vredno, da ne bi porabila neizmerljivih zalog svojih življenjskih izkušenj, ampak veš Gospod, ob koncu življenja si želim nekaj prijateljev. Obvaruj me pred naštevanjem neskončnih podrobnosti; podari mi krila, da izrazim bistvo. Zapečati mi ustnice, kar se tiče bolečin in trpljenja. Stopnjujejo se in ugodje, ob naštevanju le-teh, postaja z leti vedno bolj blagodejno. Ne upam si prositi tolikšne milosti, da bi mi ugajale pripovedi o bolečinah drugih. Pomagaj mi, da jih potrpežljivo prenašam.
Ne drznem si te prositi za boljši spomin, le za večjo skromnost in pojemajočo samozavest, ko se moji spomini bijejo s spomini drugih. Vodi me do enkratnega spoznanja, da se tudi sama kdaj zmotim.
Poskrbi, da sem ljubezniva; nočem biti svetnica – z nekaterimi od njih je tako težko živeti -, ampak zlovoljna, stara oseba je ena izmed odličnih hudičevih stvaritev. Nakloni mi sposobnost za odkrivanje dobrega na nepričakovanih krajih in nadarjenosti v ljudeh, od katerih je ne pričakujem.
In, Gospod, prosim za milost, da jim to tudi povem. Amen.
Gospod, dobro veš, da se staram. Obvaruj me pred usodno navado, da bi venomer in povsod želela imeti zadnjo besedo. Osvobodi me želje, da urejam zadeve drugih. Naj sem pomirjena, a ne otožna, pripravljena pomagati, ampak ne gospodovalna. 
