Govoriva o Jezusu… Prikazuje se mi kot podoba božja, ki še nikoli ni videla razgaljene ženske, kaj šele njenega mednožja. Smejeva se, sicer sem jaz tista, ki mi gre na smeh, da še njega potegnem za sabo. Ugotovim, da je v vsaki šali tudi resnica. Več, kot si lahko misliš…

Čutim, da ga lahko iskreno vprašam, kako je biti človek - no takšen iz mesa in krvi…Mi pravi, da mu v mlajših letih ni bilo lahko gledati lepe nune, tudi mlada dekleta ne, zato je še danes grešnik. In človek ima strašno slabost, ker toliko greši, četudi samo v mislih.
» Kako ste vendar mogli, vaše lastno telo postavili gor na oltar? nadaljujem.
»Ali ti sploh veš, koliko je Jezus naredil za nas? Jezus nas je ljubil in nas še vedno ljubi. On nas je odrešil. Samo zaradi njega sem se tako odločil.….« se počutim kot pri spovedi – skoraj tako.


»Ko bom umrl bo vsega konec in komaj čakam da umrem.« mi spet pove.
»Za nekaj takšnega še pa skoraj predobro izgledate... « spregovorim, kar je res.
»Ah, ne. Ne veš kako mi je. Živ človek ne sme biti srečen, ker Bog ljubi tiste, ki zaradi ljubezni do Boga trpijo in vse potrpijo in šele takrat, kadar umreš si lahko z Bogom srečen. Jezus ljubi tiste, ki živijo za Boga, ne pa svoje življenje.« mi po božje znova pove.

Razmišljam o tem – kako grozno se lahko omejuje človek ravno zaradi Boga. In tisto – kdor obsoja bo obsojen, ki me kar strese. Najboljše, da si vse razlagaš v imenu ljubezni ali karme, ki te osvobaja v trpljenju. Kajti v vsaki karmi je trpljenje, nekaj takšnega ali zelo podobno, kot mi pravi še živ gospod župnik.. Ah, pomota. Karma je sprejemanje in zavestna odločitev, da boš trpljenje premagoval z ljubeznijo. Pa sem spet na istem…
Škoda, ker je nikoli ni konec. Ko zaključiš z eno te čaka nova preizkušnja in ponavadi še težja če se nisi v predhodni najboljše odrezal.

Je bela cesta – kako neumen je človek, ker si takšno juho sam skuha potem jo pa mora pojesti z amen na amen. »Aleluja«… Ni rešitve pa čeravno nisi imel najboljše »filinge« za kuhanje. Pomembno je, da se človeku kar naprej dogaja…In se mu. O, hvala bogu. Če ne tukaj na zemlji pa od zgoraj dol. Se pravi, da nimaš nikjer miru. Ko si sam s sabo, je nad tabo še nekdo, ki je višje od tebe, ko si z drugimi pa moraš tako ali tako vedno vedeti s kom si. Potemtakem prav nikoli nisi sam, ker te vedno nekdo registrira, vse ve o tebi – ti še pojma nimaš kaj vse, veš ali pa ne, tvoj zapis na božji disk je večen in traja non-stop. Mogoče v nedeljo ne, da se »računalnik« malo spočije. Saj vem, da univerzum nima počitka… In kakšne strahove in kakšne omejitve ima duhovni svet če predano ne ljubiš…

Gospod župnik! Kako rada bi ti tako povedala pa vem, da ne bi razumel. Ne samo ti.. . Kaj vendar nam dela ta Bog? Bolj malo. Kajti vso pamet si je izmislil človek, da bi lahko druge učil, ker je hvala bogu še dovolj neumnih. In zato, da bi človek lahko bil vsaj malo duhovno razgledan ali pa vsaj duhovno omejen – kakor kdo želi. Imamo vso svobodo ali svobodno voljo – delaj kar te je volja vendar se vsak podatek – dobro ali slabo strogo zapiše… Bog ve koliko življenj jih moramo takole prenašati. Ne pomaga disketa za čiščenje, a ne…Še enkrat se znajdeš na mestu zločina in še stokrat in tisočkrat dokler vse ne poravnaš.

No takšna je naša svobodna volja? »Za »pošizit«. Večina nas živi na planetu kaznjencev, ne pa ljubezni. Kakor vzameš. Za nekoga je bolečina največja ljubezen… A močno upam, da je Gospod župnik vsaj nekaj »skapiral«. Upam, da si v naslednjem življenju ne bo zaželel nasprotja in si zaželel postati prostitutka. Kakor hoče – svobodno ne…

Začarani krog zgoraj in začarani krog spodaj. Vnebovzeti mojstri pač potrebujejo svojo zabavo, Bog pa tudi. Kaj češ? »Heci« pa taki. Še dobro, da nas je Jezus odrešil. S karmo – hvala bogu. Dva tisoč let se tako govori pa je vsak dan več karme na križu.

Marja Turniški