Ta oblika članka je prirejena za tiskanje, za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
http://www.pozitivke.net/article.php/20100803192854753




Goreče besede

ponedeljek, 22. julij 2019 @ 05:02 CEST

Uporabnik: Pozitivke

»Kaj se dogaja? Seks je vsepovsod. Odprem časopis in ga vidim na naslovnici, med odebeljenimi naslovi in v tedenskih prilogah. Na televiziji. Na radiu. Kaj se dogaja to poletje? Vsaka oseba, ki jo srečam, ima erotično zgodbo, ki bi mi jo rada povedala. Kot bi duhove vnemala nevidna iskra.«

To niso moje besede, a bi lahko bile, saj se tudi jaz čudim, le kaj se dogaja to poletje, da je seks vsepovsod. Te besede, ki niso moje, a bi lahko bile, je napisala v Parizu živeča sirska pesnica Salwa Al Neimi v čudovitem erotičnem romanu Medeni dokaz.

Te besede, ki jih pišem zdaj jaz, strašansko utrujena od spremljanja prednice, ki je padla, si ranila glavo, da sem, ko sem jo našla krvavečo na tleh, mislila, le kje je njena glava, le kje, vidim samo kri, in jo potem po navodilih kirurga z urgence budno opazovala 48 ur (tega v bolnišnici ne počnejo več, če to lahko dela kdo drug namesto njih), ali bo glava zdržala udarec, ali telo ne bo popolnoma omagalo, in potem postrežba od jutra do večera, tako utrujena sploh ne morem pisati o ničemer drugem kot o seksu. Zadnjič o sijajnem priročniku za osrečujoče spolno življenje Seks za telebane, danes bom s slastjo o Medenem dokazu. Zaradi besed, ki so izbrane tako, se človek razpne med eros in tanatos in se oprime prvega. Da vsemu navkljub živi in žari, čeprav je težko, čeprav je hudo.

Ničesar drugega ne bi mogla brati tako izčrpana, kot samo Salwin Medeni dokaz.
To hvalnico telesu. »Nekateri kličejo duhove. Jaz kličem telesa. Ne poznam svoje duše, ne duše drugih, poznam pa njihova telesa in svoje lastno telo. To mi zadostuje.«

K njemu je prihajala navlažena. Njegov prst je zdrsnil med njena stegna, da bi med njimi, kot je to imenoval, nabral »med«. Okušal ga je, nato pa jo je poljubil in z jezikom raziskoval globino njenih ust. Govorila mu je: jasno, da v praksi uporabljaš Prerokove zapovedi in slediš njegovemu vzoru: Nihče od vas si ne sme jemati svoje ženske tako, kot to počnejo živali. Naj se med vaju vrinejo sli: poljub in beseda.Tako pripovedovalka »drzne in čutne izpovedi sodobne Šeherezade«, ki preučuje stare arabske erotične knjige in njihove nauke udejanja v postelji s številnimi moškimi. Pripovedovalka »s planeta ženske govorice, ki jo moram šele iznajti«. Tako avtorica, ki je z romanom Medeni dokaz želela na novo iznajti jezik ljubezenskega poželenja, izgnan iz moderne arabščine. In z njim je izgnan, prepovedan tudi ta roman, »prva erotična knjiga izpod peresa arabske ženske«.

Prav ničesar drugega ne bi mogla brati tako izčrpana, kot samo Salwine zgodbe. In njene ognjene besede: »Govoriti o seksu je že predajati se mu. Beseda je sestavni del seksualne energije.« Jezik ne le poimenuje, jezik naredi stvari. »Jezikovno bitje sem,« pravi pripovedovalka. Vem, kaj govori. Tudi jaz sem jezikovno bitje. »Jezik me lovi v svoje pasti, me sili, da prisluškujem njegovim glasovom, opazujem njegove barve, merim njegove globine.« Jezik besed. In jezik telesa, ki globoko pronica v vsako celico, ko on potuje z jezikom po njenem medenem panju, in ga ona močno prižme nase, v rokah povalja, da otrdi, najljubši svaljek svojega življenja. Tega jezika nikoli ne pozabiš. Se spomniš nanj, ko so zunanje okoliščine diametralno nasprotne ognju, vzplamtelem z zalivanjem besed na žerjavico gibov, dotikov in stikov …

Kako rada, tako izčrpana, berem sirsko pesnico, in se spominjam časa, ki sem ga preživela v njenem otroškem mestu Damasku. Čutila sem, da so ženske, oblečene v črnino od vrha do tal, spodaj razprte za ljubljenje, da trepetajo in čakajo … Hodila sem po bazarju, pila čaj z Arabci, ki imajo po več žena in množico otrok, pri tem pa opazovala predvsem ženske. Tam sem prvikrat slišala, da matere predajajo svoja znanja hčeram, da jih učijo krčiti vagino, kajti moža je treba znati zadovoljiti, potem je tvoje vse, kar si poželiš. Kot prepisuje Salwa Al Neimi iz neke arabske erotične knjige: Naši predniki so ponavljali lekcijo, ki jo stara ženska da hčerki na večer, preden jo odda v zakon. Govori ji: »O hčerka moja, dam ti nasvet. Če ga boš poslušala, boš srečna, živela boš zadovoljno in boš ljubila svojega moža. Če pride k tebi, da bi se te dotaknil, mrmraj, vzdihuj in se zaziblji v bokih, pokaži mu, da si voljna in da goriš od poželenja. Če v dlani vzame tvoje prsi, globoko vzdihni. Če prodre vate, stokaj in mu govori nespodobnosti, to bo obdržalo njegovo erekcijo. Ko začutiš, da bo kmalu izlil seme, mu med vzdihi reci: izprazni se, globoko vame. Ko te bo napolnil, ga nekaj časa objemaj, poljubi ga in mu reci: Gospodar moj, kako dobro me *censored*aš.

Telo je poslednja oaza resnice, sem zapisala že mnogokrat. Nimam telesa, ampak sem telo, se še bolj zavedam te dni, izčrpana. A ko zaprem oči, se spominjam, ko berem Medeni dokaz, se spominjam, ko ponovno preberem pesem ljubega Kavafisa s prve strani Salwinega romana, se spominjam … Telo se spominja in se, izmučeno, prebudi, ko mu berem ognjene besede. Telo. Kavafis (prevedel Veno Taufer):

Telo, spomni se ne le tega, kako si bilo ljubljeno, 
ne le postelj, v katere si se zleknilo,
marveč tudi tistih koprnenj, ki so se
razžarevala zate v nekih očeh
in drhtela v glasu – in jih je
zatrla le kakšna naključna ovira. 
Zdaj, ko je vse to dokončno preteklost,
se zdi, kakor da si se tudi ti sam predal
tistemu koprnenju – kako so žarela,
spomni se, v očeh ob pogledih nate;
kako so drhtela v glasovih, spomni se, telo.


Sodobna Šeherezada se spominja besed. Njeno telo se spominja njega, s katerim so ju povezale ognjene besede ter odlomki arabskih erotičnih piscev in seksualno artikuliranih evropskih avtorjev. Citira tudi znamenitega mistika Ibn Arabija, ki je navdihnil naslov Salwinega romana, rekoč: Dokaz sladkosti medu je med sam. Ta spomin je vir njene notranje moči, na katero se nasloni, ko ji čas ni naklonjen. 

In zapiše, kar še bolj kot v današnji Arabiji velja v tej šentflorjanski podalpski dolini: »So ljudje, ki živijo in umrejo kot uvela solata, katere življenjska moč se izčrpa, ne da bi kdajkoli prešla v gorečo žerjavico. So ljudje, ki živijo in umrejo, ne da bi spoznali pot k svojemu telesu ali pot k telesu drugih.« So taki ljudje, a moje telo se spominja in moj jezik pozna goreče besede. Ponavljam za Arabci: Seks je milost, za katero se je treba zahvaliti Bogu. Hvala ti, telo, da si se spomnilo! Zdaj, ko je težko in mi je hudo. Blagoslavljam te, jezik.

Manca Košir

0 komentarjev.


Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/20100803192854753







Domov
Powered By GeekLog