Iz zvočnika se je slišalo: «pozor, pozor, vlak za Celje……………!«. Peron je bil poln ljudi in vsi so hiteli, da ujamejo vlak, ki je bil napovedan. Mnogi od njih so bili v pričakovanju, da odpotujejo novim dogodkom…zgodbam na proti, da se poslovijo, spet drugi, da ozrejo znan obraz, ki bo morda prišel od nekod, da se vidijo po dolgem času, času, ki jih je razdvajal, jih delal tujce, jih delal še bolj močne v čustvih.
Možak v modri uniformi in kapo, tako ta pravo železničarsko na glavi, je hitel ob vlakovni kompoziciji in s kladivom potrkaval po kolesih vagonov. Zdel se je tako pomemben, tako uraden, da ga nihče ni mogel zmotiti v njegovem delu, saj je opravljal važno delo. Še zadnji mali vlakci za prevoz prtljage so hiteli z tovorom, saj se je prometnik v drži uradnika in z loparjem pod pazduho, narahlo postavljal na konice lakiranih čevljev in s tem dajal znak, da bo zdaj zdaj dal signal, tudi piščal je že imel pripravljeno.
Med vsemi glasovi se je slišal glas: « delo, dnevnik, novice« in že se je zgubil v množici ljudi. Na napol odprta okna, vagonov so se pojavljale: ženske, otroci in pa tu in tam kakšen moški, ki je čakal, da mu prijatelj iz železniške restavracije prinese še kaj za popit, kar je bilo videti po njegovi mimiki na obrazu, saj se je oblizoval in se nestrpno oziral v smeri restavracije in prometnika, kot bi ga hotel prositi, naj še ne da signala za odhod. Otroci so kar nekaj povprek vpili in ženske so zvedavo…ocenjevalno gledale kaj se dogaja po peronu.
On in Ona sta sedela na klopci tik ob vhodu v čakalnico in bila priči vsemu dogajanju. Ura na peronu je neusmiljeno hitela in na nikogar se ni ozirala. Še močneje sta se stisnila v objem in ona je pridušeno hlipala, saj besede niso hotele…mogle iz ust. On jo je nežno božal po laseh in jo tolažil, govoril ji je v uho: «saj boš spet prišla in jaz te bom obiskal v Ljubljani«.
Stiskalo ga je v grlu in srce ga je izdajalo, tako mu je razbijalo, da mu je bilo za umreti, ko ji je nežno rekel v uho: «saj ne greš na konec sveta, vračala se boš vsaki konec tedna, za vikend in še nama bo lepo. Skupaj bova hodila na pohode v hribe, še bova šla v najini kraj, v kraj, ki je samo najin, ki nama toliko pomeni«.
Čeprav se je trudil, da bi bil prepričljiv, dajal vtis, da je močan, ga je glas puščal na cedilu, tresel se mu je in rahlo je jecljal. Pogledala ga je z očmi, ki so spraševale, brez besed, saj jih ni bilo potrebno. Toliko sta se že navezala drug na drugega, da so pogledi govorili, kar sta imela v mislih. Vprašala ga je nekaj, kar je že bilo vprašano in to ga je malo presenetilo, ni se rad ponavljal.
Njej na ljubo ji je odgovoril, jo nežno še bolj privil k sebi in dejal:
»sprašuješ kar si že slišala, vendar ti bom povedal, še enkrat«. Malo je postal, kot bi zajel zrak, kot, da bi razmišljal, potem pa nadaljeval: » Vedi, da sem v tebi našel, kar sem iskal, čeprav oba veva, da ne bi smel, da se ne spodobi, da ni prav, da nimam te pravice,saj mislim da ne. V kratkem času, sem ocenil, da so tvoje kvalitete, kvalitete človeka z veliko začetnico, da si ženska, ki ve kaj hočeš čeprav si ti imela pomisleke, ko sem ti rekel, da te imam rad .
Vendar ti daješ moč in energijo, katero rabi življenje za preživetje, moč potrebno za premagovanje miselnosti o nečem o čemer se govori samo v temi in na samem. Stopaš naprej v čas, ko se dogajajo lepe stvari. Tudi tistim, ki so čuteči in misleči in jim je zaradi tega večkrat hudo, jih večkrat obišče žalost. Zavedajoč se pasti in ukan, čeri in prepadov prostora v katerem življenje domuje.
Tudi možnega konca se zavedaš, ki je polju svobodnega, zato gre na prej in se ne ozira na čas in ki živi. Živi zate, živi za me, živi za svet, ki rad živi in hoče živeti.« Ko je končal,sta bila oba, bolj on, vidno vznemirjena, oba sta se za krajši čas poglobila vase. Oba sta bila pod vtisom slovesa, zato ga je razumela, saj poskušala ga je in ni postavljala globljih vprašanj, bilo ji je dovolj, bila je zadovoljna, bila srečna.
Naslonjena na okno kupeja je videla kako On odhaja skozi vrata perona in izginja za njimi. V sebi je čutila, obljubila si je, da se bo še vrnila, morda hitro, »morda, kaj vem, kaj še bo«, si je rekla , zaprla okno kupeja in se izmučena od dneva usedla na klop, kjer je sedel moški petdesetih let, sivih las. Nasmehnil se ji je in ji začel pripovedovati, o koristnosti hoje v hribe, pa o bolezni diabetes in še in še. Ona mu je vrnila vljudnostni nasmeh in si mislila: «samo tega mi je bilo še potrebno, kaj sem bogu storila?«, vzela iz torbe knjigo ter odprla nov list v ž……
Svetloba in hrup sta treščila vanj, ko je stopil na ulico. Ves je bil prepojen…obložen z mislimi v smeri, od koder se je slišal zvok odhajajočega vlaka. V njem je bila Ona katero je neizmerno ljubil, čeprav je slutil, da jo je izgubil. Odhajala je v prostor kjer se ljudje enostavno izgubijo. Novi svet jih enostavno pogoltne, ne najdejo več poti nazaj, ne poznajo več svojih ljudi.
V njemu spoznajo nove, drugačne ljudi, ki živijo tam v novem svetu. Njemu bi bilo dosti, če bi imel vedenje, da dokler ne zapustimo preteklosti, da tako dolgo se ne bo pojavila sedanjost v kateri lahko sanjamo prihodnost. In ko se naše sanje izčrpajo, jih moramo zapustiti in sanjati druge sanje.
Vsak človek ima nekaj, kar lahko podari in vsak človek nekaj potrebuje! Ko se bojujeta ljubezen in dolžnost ter se soočajo privlačnost, upanje in zvestoba, si ne smemo privoščiti, da bi zaradi tega povzročali krivice.
Nič ni lepšega kot iskreno prijateljstvo, saj prijatelju podarjamo ljubezen, spoštovanje in zvestobo, če pa bi ga zavrnili in zapustili bi to pomenilo, da na silo zapiramo vrata pred njegovim na stežaj odprtim srcem.
Vse bolj je čutil, da se bo zgodilo nekaj v kar verjame in to je, da bo strah pred smrtjo in ošabnostjo uničil prijateljstvo.
Iz zvočnika se je slišalo: «pozor, pozor, vlak za Celje……………!«. Peron je bil poln ljudi in vsi so hiteli, da ujamejo vlak, ki je bil napovedan. Mnogi od njih so bili v pričakovanju, da odpotujejo novim dogodkom…zgodbam na proti, da se poslovijo, spet drugi, da ozrejo znan obraz, ki bo morda prišel od nekod, da se vidijo po dolgem času, času, ki jih je razdvajal, jih delal tujce, jih delal še bolj močne v čustvih. 
