O tem bi govoril čim manj kot se da.

Prvič sem spoznal kaj je neutolažljiva, a vendar pozitivna žalost.

Ne trpinčenje, temveč celotno zavedanje resnice o tem, kaj ti kdo pomeni.

Brez kakršnih koli laži. In primesi.

Obstajajo ljudje, ki to poznajo in tisti ki še nimajo spoznanja o tem.

Kaj naj rečem v slovo mamici, ki je kljub vsem težavam vzgajala nas, sinove in hčerko.

Kratko je ujčkala vnuke, brata in sestre.

Zdaj je odšla.

Žalost pristna iz dna srca in duše, izginja v ljubezni brez kakršnihkoli primesi.

To zadnje, ta mali dar, nezamisljivo mogočen, naj nam bo vsem upanje, popotnica in cilj.

Hvala