Franz Kafka je pripovedoval čudovito zgodbo o deklici, ki jo je nekega dne srečal v parku. Milo je jokala, ker je zgubila punčko, ki jo je prinesla s sabo. Kafka se je pogovoril z njo in postalo mu je jasno, da ne bo mogel najti igrače. Izvlekel je kos lista iz žepa in rekel deklici, da je punčka pustila sporočilo, preden je odšla. Prebral ji ga je:

»Najine majhne sobe ne prenesem več. Rada bi šla ven in si ogledala svet. Oglasila se ti bom, pošiljala ti bom sporočila in morda se bom nekega dne celo vrnila. Morda bom videti nekoliko drugačna, a to bo zato, ker se bom malo spremenila.«

Deklica je prenehala jokati. Kafka jo je občasno srečeval na sprehodu v parku. Vedno ji je prebral sporočilo izgubljene prijateljice. Tedaj je že hiral zaradi tuberkuloze. Bil je mlad moški, a vedel je, da so mu dnevi šteti. Ko jo je zadnjič srečal v parku, je stežka dihal. Prinesel ji je drugo punčko.

Deklica ga je vprašala, kaj je prinesel, Kafka pa je odvrnil:

»Mislim, da se je malo spremenila, ali ne?«

»Ali je to Brigita?« je vprašala deklica.

Kafka je pokimal in rekel:

»Prišla je obenem s tem sporočilom. »

V sporočilu je pisalo:

»Prišla sem domov, da bi spet živela s tabo. V svetu je lepo, a doma je najlepše.«

Nato ji je dal punčko, ki je imela v roki zvito sporočilce.

Deklica ni nikoli več videla Kafke, igrača pa je ostala njena najdragocenejša prijateljica. Ko je odrasla, je prebrala zvito sporočilce v punčkini roki:

»Vse, kar ljubiš, bo odšlo in se nato vrnilo, da bi te ljubilo drugače.«