Že dolgo časa sem to pričakoval in moja domišljija jo je opisala in naslikala
do zadnje podrobnosti. Poznal sem njeno telo. Slutil sem njeno dušo. Kupil sem
dvojne prevleke za blazino (krvavo rdeče z majhnimi modrimi motivi), saj sem bil
prepričan, da se bodo podale k njenemu igrivemu značaju. Vpisal sem se v večerni
tečaj esperanta.
Bilo je zelo pomembno, da se naučim univerzalne govorice, saj sem hotel, da bi
bila tujka: ljubka Rusinja, naravna blondinka z očarljivim angleškim naglasom,
ali pa morda Španka…kar bi moje prijatelje resnično spravilo v zadrego. Popolnoma
sem zamenjal garderobo. Celo leto sem nosil črno barvo, se posebno pa eno ebenovinasto
srajco z rdečimi gumbnicami.
Če bo moja bodoča žena vsaj približno taka, kot mi jo je razkrila moja domišljija,
jo bo tak način oblačenja privlačil. Predstavljal sem si, da sva se srečala na
vogalu ulice. Hodila bi pred mano; kar naenkrat bi se obrnila in najina lesketajoča
pogleda bi se srečala. Takoj bi vedela, kdo sem in kako dolgo že čakam nanjo,
ker je tudi ona čakala name.
Pred nekaj tedni sem založil kopalnico z mazili, solmi in kozarčki kreme za njeno
mlečno kozo. Upal sem, da bo med temi stvarmi našla vse, kar njena lepota potrebuje.
Tako bi vedela, da jo imam rad in da sva ustvarjena drug za drugega. Zabaval bi
se ob posnemanju njene pisave in podpisovanju njenega imena kot: Helena?, Mojca?,
Elza?, Jerca? (njeno ime se bo sigurno končalo na -a).
Rad sem hodil po video- tekah v najini soseski in iskal stojala za filme, ki bi
si jih izbrala. Pogrnil sem mizo za dva. Položil sem jedi in postregel njeno najljubše
italijansko vino (Lacrima Cristi - ki je tudi meni najljubše). Smejal sem se,
ko sem si predstavljal, kako pripoveduje zgodbe o ljudeh, ki jih je srečala ta
dan: prismuknjenega lastnika kavarne in smešno dekle, ki je pustilo vsakogar čakati
pri fotokopirnem stroju.
Igro nore namišljene ljubezni sem igral celo leto, obsojan s strani tistih, ki
verjamejo, da je življenje v osnovi logično in, če se človek dosledno drži načrta,
bodo rezultati taksni, kot si jih je zamislil. Ker se moja sanjska ženska ni pojavila,
sem začel obupavati. V trenutkih največje negotovosti, sem se vprašal: "Kaj
če ostanem za vedno samski, kaj če nikoli ne najdem ljubezni? Je mar samota moja
usoda? "Nisem hotel več raziskovati. Zaupal sem v svojo usodo in srečo.
Nekega jutra, na poti po cigarete, sem prečkal cesto, ne da bi prej pogledal.
Nisem slišal vozila, ki je prihajalo. Ustavilo se je le nekaj centimetrov od mojega
kolena. Vrata so se odprla in izstopila je ženska mojih sanj. Odprla je usta,
da bi me vprašala, če je vse v redu, ko pa je zagledala moj nemi izraz na obrazu,
se je samo zasmejala.
Nasmeh je bil tako iskren, tako naraven, da sem v trenutku vedel, da tudi ona
ve, kaj se nama je pravkar zgodilo. Danes sem star 54 let. Emilia, gospa v avtu,
je moja življenjska sopotnica. Je Portugalka, ljubi starine in sovraži italijansko
črno vino. Imava dva otroka in trdno verjameva v usodo (srečno naključje). "V
življenju mora biti tudi usoda. Konec koncev, usoda je Bog. "Anatole France
Veliko sreče in zadovoljstva v današnjem dnevu, v dnevu usode vam želim!
Že dolgo časa sem to pričakoval in moja domišljija jo je opisala in naslikala
do zadnje podrobnosti. Poznal sem njeno telo. Slutil sem njeno dušo. Kupil sem
dvojne prevleke za blazino (krvavo rdeče z majhnimi modrimi motivi), saj sem bil
prepričan, da se bodo podale k njenemu igrivemu značaju. Vpisal sem se v večerni
tečaj esperanta. 
