Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Sonce-Sol-Morje-Vonj-Lepota-Dneva

Dan s seboj nedelja, 4. avgust 2019 @ 05:02 CEST Uporabnik: Pozitivke Želje po soncu, soli in morju so bile tako žive in neutolažljive, da sem se odpravila dnevu naproti. Kam? Samo tja, da ga vidiš, začutiš, da čutiš njegov vonj, samo tja. Le urica me loči da lahko potolažim svojo dušo. Sonce boža tako nežno, kot da bi se balo pokazati v vsej svoji veličini. Sramežljivo je, a tudi to ga mine, ko sva nekaj časa skupaj. Posije z vso svojo milino, me objame in greje, medtem, ko jaz pijem pri moji kitajki late makijato, tak, žameten, kot ga zna narediti le ona. Gledam na cesto, kako avtomobili drvijo mimo in gledam ljudi kako zamišljeno hodijo mimo kavarniškega vrta. Zdi se mi, da bi lahko iz vsakega obraza, ki je gre mimo, napisala svojo zgodbo. Res smo vsak zase kot knjiga. Eni kot le zgodba, drugi roman, spet tretji nadaljevanje zgodbe, četrti kot komedija, pa spet trilogija… Bog ga vedi, koliko bi bilo komedij? No ja, morda bi se jih nekaj le našlo. Pot me vodi naprej. Dan je tako lep, kot da ga ne bo nikoli več konec. Pripeljem na mesto, kjer bom naredila večji postanek. Veliko parkirišče skoraj sameva. Le nekaj malega je avtomobilov. Rahel vetrc boža lase, sonce prijazno greje, zato grem pogledat zaliv. Okrogli kamni, veliki, majhni in še manjši. Pogledam desno klifi. Le kako je narava vse tako prav zložila in grmičevje ter drevje, kako se oprijema te strmine in kljubuje vsem vremenskim razmeram? Mimogrede nabiram kamenje, si ga ogledujem in najrajši bi kar vse vzela s seboj.  Spet pogledam okoli sebe in ugotovim, da sem prehodila že dva zaliva in da sem nekje na sredini tretjega.  Iz nahrbtnika vzamem ležalno podlogo in že smo čisto sami, jaz, morje, sonce in galebi. Zazrem se v daljavo in tam, čisto na robu, vidim ladjo. Le kam pluje? Z njo so odplule tudi moje misli.  Odplule so daleč nazaj in prišle do spominov. Bil je v avgustu. Vroč dan, na plaži je kar vrvelo od vročine in ljudi. Večina je bila v morju, a tudi to jih ni shladilo. Ona je bila v senci, brala je, ali pa se je delala da bere in opazovala okoli sebe. Naenkrat se zdrzne. Zagledala ga je, kako sedi nedaleč stran na njeni levi in jo opazuje. Bil je sam. Videti  je bilo, kot da ji je malo nerodno.  Popravila si je brisačo na kateri je sedela in se zagleda v knjigo.  Ni ji dalo miru, ko ga je spet pogleda. Takrat je on vstal. Bil je visok, postaven moški, temnejših las. Nasmehnil se ji je in šel v vodo. S kretnjo jo je povabil naj gre z njim. Pridružila se mu je. Predstavila sta se, se pogovarjala, smejala in plavala, plavala… Ugotovila sta, da imata precej podobne poglede na svet in življenje v njem, in pogovori so tekli tako, kot da se poznata že zelo dolgo. Energijo, ki se je pretakala med njima, bi se skoraj dalo prijeti, tako močna je bila.  Skupaj sta ostala prav do konca dne, ko so kopalci  počasi začeli zapuščali obalo in je nastajala  tišina. Le tu pa tam je bil še kak osamljen kopalec.   Tišina pa je nastajala tudi med njima, saj sta želela ohraniti in podaljšati vso lepoto in radost dneva. Želela sta, da dnevu nebi bilo kraja. Počakala sta sončni zahod, takrat sta se tudi prvič objela. On je sedel za njo, ona se je naslonila nanj. Želela sta si, da sonce tega dne nebi ugasnilo… Gledam ladjo, še vedno je tam zelo, zelo daleč in prav počasi se premika. Prileteli so galebi, zapeli svojo pesem in me prestavili v sedanji čas. Eh ti spomini. Kar je slabih, naj čim prej zbledijo in ostanejo le kot opomnik, lepih pa naj se nabere čim več, da bom o njih lahko razmišljala tudi, ko ne bo nobene ladje na obzorju. Z ljubeznijo za vse nas Tjaša Jeraj Vir: www.mychi.si Komentarji (0) www.pozitivke.net