Ta oblika članka je prirejena za tiskanje, za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
http://www.pozitivke.net/article.php/Nezadovoljstvo-Jeza-Trnova-Pot-Sreca




Trnova pot do sreče

ponedeljek, 5. avgust 2019 @ 05:02 CEST

Uporabnik: ledami

Nezadovoljstvo. Prvi znak, da nekaj ne štima. On je tak, pa tak, pa nič ne spremeni, pa to ni v redu, pa tisto bi lahko naredil drugače… Vse se na začetku vrti okoli tega, kaj bi on lahko spremenil.

Nezadovoljstvo pa se povečuje. Narašča v jezo. Besede postanejo ostrejše, zahtevajo drugačnost, zahtevajo, da je po moje. Pogovarjam se okoli. Joj, grozno me utesnjuje. Ne vem, če je sploh še smiselno nadaljevati.

Proces dolg 15 let. Življenje prinaša težave in odnos tone v njihovo globino. Zdi se, da ga požira spirala, ki neusmiljeno vrti os v globino.

Potem mi naredi klik. Doživljam težave v telesu. Zdravnica mi pravi, da bo minilo, izvoli tablete. Pa se nič ne izboljša. Čakaj, si rečem. To ne more biti vse. Mora obstajati rešitev. In tako se začne moja pot iskanja sebe. Moj prvi stik z alternativo. Ne zaupam mu in odvrne me vsiljevanje razno raznih »čiščenj«. A me ne odžene. Raziskujem naprej.

Po naključju (ki ga ni) pridem v stik z osebo, ki mi odpre vrata. Začnem se zavedati. Začenjam verjeti. Začenjam spoznavati. Potegne me v nov vrtinec. V tem se samovoljno in z radostjo vrtim. Prihajajo novi in novi ljudje, novi prijatelji, drugačen svet. Uau.

A midva še kar na istem. Še več. Zdi se, da se oddaljujeva še bolj. Grem na dvoletno izobraževanje in intenzivno delo na sebi. Vse bolj in bolj sem prepričana, da on ni pravi zame. In se notranje naravnam na reševanje te težave.

Sprašujem prijateljice. Hodim k terapevtom. Vsi mi prepuščajo odločitev. Pomagajo pa mi jasniti sliko. Odločim se. Grem. Ne morem več. On je tak in tak in tak…

Pa pride nov klik. Ne, ni on tak. JAZ sem taka. Jaz visim na njem, jaz ga omejujem, jaz, jaz, jaz. Spoznanje, nova razsvetlitev. Vse v meni kriči konec, tisti, ki vedo mi svetujejo potrpljenje. Trpela sem dovolj dolgo, ne rabim več. Čisto se zaprem. Vem, da ga teži in se sprašuje kaj se dogaja. Trudi se razumeti. Jaz pa hladno prekinjam.

Naredim nekaj terapij, v sklopu izobraževanja in nekaj izven. Počasi sprejemam. Proces. In nov klik. Odločim se, da ostanem z njim in družino. Ja, notranje se odločim in ni mi žal.

A še vedno raziskujem naprej. Včasih vržem kake angelske karte. In kažejo mi Izoldo – neumrljivo ljubezen. Ne verjamem jim. Ali se tako občuti ta močna ljubezen? Ne, jaz je nimam. A dogodki prihajajo, stvari se razkrivajo. Ker sem naravnana na reševanje in rešitev zadeve. Počasi se sestavljajo delčki mozaika.

In potem pride zadnji klik. Klik, ki mi napolni srce in privabi solze sreče na oči. Klik, ki mi omogoči spoznanje. On je tisti, ki me je ljubil, ko se jaz nisem. On je tisti, ki me je sprejemal, ko se jaz nisem. On je tisti, ki je potrpežljivo čakal in sprejemal moje zavračanje. Vsi drugi so mi dajali to, kar sem mislila, da si zaslužim. Nobene topline, nobenih nežnosti, trdost, hlad, nobene bližine, bila sem objekt.

On pa mi je dajal ljubezen in sprejemanje. Zame tuje. In ne, ne zaslužim tega. Ne zaslužim, da me nekdo ljubi in sprejema tako kot sem. Ker nisem ok. Ne nisem ok, zato je z njim nekaj narobe. Sigurno. In potem 15 let iščem napake. Pri njem.

Zdaj vem, bolj trdno kot kdajkoli, da sva si bila namenjena. Kljub poskusom pobega, kljub dejanjem zavračanja sva vedno ostala.

Moja zgodba. Njegova ima zagotovo drugačno konotacijo. Tako, kot jo potrebuje on.

Jaz pa v miru, s polnim srcem in srečna. Ter neizmerno hvaležna.

1 komentarjev.


Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/Nezadovoljstvo-Jeza-Trnova-Pot-Sreca







Domov
Powered By GeekLog