Ta oblika članka je prirejena za tiskanje, za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
http://www.pozitivke.net/article.php/Zdravo_Telo_Duh_Bolezen




V zdravem telesu dva bolna duha

petek, 18. maj 2018 @ 05:02 CEST

Uporabnik: Pozitivke

Dvigalo se je ustavilo v sedmem nadstropju in avtomatska vrata so mi odprla pogled na širok hodnik. Stopil sem ven in se namenil proti laboratoriju, kjer me je že čakal profesor. Eno uro prej me je po telefonu obvestil o novici, da se mu je posrečilo izpeljati medosebno integracijo. Ker sem že veliko let bil njegov "poskusni zajček" in sem eksperiment zelo dobro poznal, me je prosil, da mu tudi tokrat pomagam.

Ko sem stopil skozi vrata je bil profesor zatopljen v skice na monitorju. Šele, ko sem zakašljal, me je opazil.

"Oh, Simon," se je vzravnal, "oprosti, ker te nisem takoj registriral." Raztreseno je začel premetavati papirje ob računalniku. "Samo malo počakaj. Nastaviti moram še nekaj zadnjih parametrov in boš lahko preizkusil, kako punčka zdaj deluje."

"Punčka" je bilo njegovo ime za aktivacijsko komoro, v kateri je potekal eksperiment. Doslej sem v njej že izkušal izventelesno, brezčutno blaženost. Vrgel mi je v naročje dobro znano rdečo obleko z visokimi škornji in smešno čelado ter me z migom roke spodbudil: "Kar obleci se, medtem ko čakaš."

Oblekel sem jo že ne vem katerič, povsem rutinsko, le pri škornjih mi je pogled zastal pri petnih elekrodah. Bili sta drugačni, nekoliko daljši kot prej in očitno iz druge kovine.

Profesor je videl, nad čem sem se zamislil in mi pomagal s pojasnilom: "Da, nova zlitina je. Z dodatkom srebra boljše prenaša višje naboje. Sicer pa je vse po starem. Kar obuj si jih, pa gremo."

V popolni opravi sem se zavalil v udoben sedež v Punčki in naravnal vse elektrode na ustrezna mesta. Profesor je prižgal aparature in začel z odklapljanjem. Res je šlo bolje kot kadarkoli prej. Že po dveh minutah sem čutil, da se mi je odklopil čut okusa, malo kasneje še voh in vid ter po petih minutah dotik. Pri sluhu je vedno trajalo dlje, ampak tokrat so zadnji sledovi šumenja krvi v žilah izginili po manj kot desetih minutah.

Občutek lebdenja mi je dal vedeti, da je profesorju res uspelo narediti korak naprej in je začel izvajati prenos. Popolnoma prazen sem čutil izvenčasno letenje skozi prostor. Vse to sem preprosto čutil - ne videl, slišal ali kaj podobnega - samo čutil. Ugodje ni trajalo dolgo. Prekinil ga je trk ob trdo snov in odprl sem oči.

Ko sem pregnal prvotno zmedo, sem se zavedel, da sem v drugem telesu. Bil je moški po imenu Marjan Slabe, star 33 let, poročen, oče treh otrok, precej reven, živeč v manjšem stanovanju v Postojni, sin Jožeta in Lidije, delavec v tovarni, črnolas, rjavook, visok 173 cm, težek 79 kg, utrujen, lačen, ravno prišel iz službe ... ne bi našteval, kaj vse je v delčku sekunde priletelo v mojo zavest - ne kot besede, preprosto kot nekakšen občutek. Karkoli bi me vprašali o Marjanu, vse bi vedel. To vedenje se je pojavilo hkrati z občutenjem telesa, misli, čustev in vsega drugega, kar je ta človek nosil v sebi. Celo utrujenost in lakota sta me tako prevzela, da sem nehote pomislil: "Madonca, sem lačen."

"Ne morem verjeti, da sem v drugem telesu, njegov lastnik pa tega niti ne ve!" me je presunilo.

Hotel sem si ogledati okolico in začuda me je telo ubogalo. Zavest sem usmeril v sukanje glave na levo in glava se je zasukala. Odločil sem se vstati in telo je vstalo. "Uboga me! Neverjetno!" sem si mislil.

Naslednji hip pa me je spreletel srh. "Čakaj malo. Če zdaj jaz upravljam s tem telesom, kje je potem Marjan?" Začutil sem, da on upravlja s telesom enako kot jaz, čeprav njegove misli niso bile popolnoma enake mojim. Dvignil sem roko in si začel ogledovati prste. Kazalec in sredinec sta bila rumena od kajenja, za nohti je bilo precej črnega, dlani so bile veliko bolj robustne kot na mojem pravem telesu, ne, na mojem starem telesu, hočem reči na izvornem, oziroma na tistem, ki zdaj sedi v Punčki.

Hodil sem v krogu okoli mizice in se spraševal, le kaj si bo Marjan mislil. Cukal sem z rokami in glavo, poskakoval kot klovn in čakal, kdaj mu bo to postalo čudno.

Žena je slišala direndaj in prišla iz kuhinje: "Marjan! Kaj pa počneš?"

"Nič," sva z Marjanom v en glas odgovorila, "samo malo sem se hotel razmigati."

Kaj takega! Nisva le delovala enako, enako sva tudi govorila!

Mimogrede sem pomislil, kaj bi se zgodilo, če bi se odločil narediti samomor. Ali bi umrla oba, ali samo on, ali samo jaz? Ko sem se ujel pri teh nenavadnih mislih, sem se vprašal, kako sem sploh prišel do ideje o samomoru. Ali sem jo sam ustvaril? Od kod se je pojavila? In zakaj ravno misel o samomoru, zakaj ne o nabiranju kostanjev ali popravljanju tega razbitega lustra, ki mi visi nad glavo? Ali sploh imam svobodo prinašati individualne odločitve, kaj bom storil in sploh mislil, ali pa so vse misli samo ena od možnih ubeseditev istega kozmičnega stimulansa k v naprej določenim dejanjem? Mogoče pa smo le mehanizem v uri vesolja, ki utripa, tako kot vzmeti narekujejo?

Skratka, zafilozofiral sem se do grla.

Na koncu sem se že spraševal, ali ni tudi vse to filozofiranje le posledica vesoljne spodbude, saj je tudi Marjan po glavi premetaval globoke misli, skladne njegovi izobrazbi, znanju in izkušnjam, v nekem globljem smislu pa so se ujemale z mojimi. Na višji ravni sva torej mislila enako. Kot da bi se samo zavedala istih dogodkov z vsajenim zmotnim prepričanjem, da pravzaprav midva vse nadzorujeva. Celo najine želje so se čudežno skladale z načrtom Stvarnika. Ali je On že splaniral okvirni smisel mojih misli ali pa se zelo vešče sproti prilagaja? Čutil sem, da na to vprašanje ne bom dobil odgovora.

Edini odgovor je bil občutek: "Vse, kar lahko sam narediš, je, da zadeve ne jemlješ preveč resno, da se sprostiš, opazuješ čarovnijo in uživaš."

Ko sem to ugotovil, sem brž parafraziral eno prvih misli, ki so se mi porodile, ko sem prvič pogledal skozi te tuje oči: "Ne morem verjeti, da sem v drugem telesu, njegov 'prvotni prebivalec' pa tega niti ne ve!"

Tako sem se poistovetil z novim telesom, da sem čisto pozabil na starega, ki je sedelo odklopljeno v punčki. Zatisnil sem oči in se ga poskusil zavedeti, ampak ni šlo. Očitno ni možno, da bi bila ena duša priklopljena na čute dveh teles hkrati. Hotel sem vedeti, kakšne misli se zdaj vrtijo po Marjanovi glavi in jih zaslišal: "... da je Uroš srečen. Ampak jaz nisem on in moja usoda ..." občutek, pa enak mojemu. Mogoče pa je obratno in je moj enak njegovemu!?

Ali je naključje, da sem prišel v to telo ravno v trenutku, ko je bil Marjan zamišljen in je to spodbudilo moje razmišljanje, ali pa je moje filozofiranje še njega pripravilo do razglabljanja?

Po petnajstih minutah popolnega paradoksa me je začela boleti glava (in Marjana tudi), zato sem legel na kavč in si začel blago masirati sence. Zaspanost je hitro premagala mišice na vekah in me zamajala v prijeten dremež.

Ko sem se naslednji trenutek zavedel, sem lebdel nad Marjanovim telesom. Opazoval sem ga, kako spi, nisem pa mogel določiti, kje so moji telesni udi. Visel sem pod stropom in s čistimi čuti zaznaval okolico. Le-ta je bila nekoliko drugačna, kot sem jo prej gledal s telesnimi očmi, vendar načeloma enaka.

Intenzivna izkušnja determiniranosti, ki sem jo doživel v Marjanovem telesu, se me je še vedno oklepala. Filozofiranje se je nadaljevalo, obenem pa sem čutil, da Marjan sanja in da je v nekem smislu tudi on izven telesa.

Takrat je h kavču stopila žena in Marjana stresla za ramo: "Zbudi se! Marjan! Zbudi se! Večerja je na mizi!"

Slika se je zatresla in izginila. Spet sem se znašel v stanju brezčutnosti. Močna sila me je vlekla skozi brezčasen prostor, dokler nisem zadel ob trdo snov in odprl oči.

Sedel sem v Punčki, v telesu, v katerem sem bil prej. Profesor je gledal skozi okence z norim nasmehom genija. Odprl je vrata in mojemu telesu pomagal ven. "Kako je bilo? Kako je bilo?" je nestrpno vprašal?

Brez besed je šlo moje telo mimo njegovega, iz protipožarne omarice vzelo sekiro in začelo mlatiti po opremi. Najprej po računalniku, ki je nadzoroval delovanje Punčke, potem pa še po Punčki in kablih, ki so jo povezovali z računalnikom. Profesor je telo seveda poskušal ustaviti, toda bilo je močnejše, zato ga je zlahka odrivalo stran, ko mu je skočil na hrbet ali ga začel vleči za rokav obleke. Ko je nazadnje zažgalo papirje z načrti, ga je posedlo na stol, umirilo in mu povedalo, kaj se mi je zgodilo.

Na koncu ga je vprašalo: "Ti je zdaj jasno, zakaj sem uničil opremo?"

"Ne!" je resignirano odvrnil.

"Saj niti ni pomembno." Dvignila se je roka. Težka sekira. Profesor je izbuljil oči, spačil ustnice, vdihnil ... krik je zadušil top udarec. Moje telo je jokalo in tolklo. Na kolenih je stokalo in prosilo. Odsekalo si je pest in gledalo curek krvi iz zapestja. Visel sem pod stropom - vprašaj. Gledal sem iztekanje krvi. Kot da bi mi tekla čez oči, je bila laboratorij vedno bolj rdeč, temen, mračen ...

Nara Petrovič
www.zdravduh.org

0 komentarjev.


Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/Zdravo_Telo_Duh_Bolezen







Domov
Powered By GeekLog